PLES_ZAPISKI.pdf: Plesna zgodovina in vrste - PDF

1.​ OPREDELITEV PLESA & PRVOBITNI MOTIVI ZA PLES Ples je govorica telesa, je gibanje ob zvoku, ritmu, govoru, glasbi, tudi tišini. Skozi svoje gibanje, skozi pesem in glasbo, je človek izraža:l svoje hrepenenje in žalost, bolečino, veselje, povezanost z nadnaravnimi silami erotičnost, bojevitost. P...

1.​ OPREDELITEV PLESA & PRVOBITNI MOTIVI ZA PLES Ples je govorica telesa, je gibanje ob zvoku, ritmu, govoru, glasbi, tudi tišini. Skozi svoje gibanje, skozi pesem in glasbo, je človek izraža:l svoje hrepenenje in žalost, bolečino, veselje, povezanost z nadnaravnimi silami erotičnost, bojevitost. Ples je neskončno število kretenj in gibov, telesnih drž in položajev, ritmičnih gest obraza, izrazov oči. Je tudi sproščanje lastnih misli, zaznav, čustev, doživetij, občutij, nagnjen ( vse to predstavlja posebno govorico). Ples je vedno znak življenja, ki izhaja iz telesa in njegovega gibanja. S plesom se na poseben način izraža svoboda človekovega telesa in duha, hkrati je tudi odraz človekovega duševnega in duhovnega sveta. Ples je gibanje, neko dogajanje v času in prostoru. Primarni motiv predstavlja potreba po gibanju – spodbudi rojstvo plesa. Prve oblike plesa so imitativni in simptomatski plesi, družbeno funkcijo dobi ples šele z nastankom primitivnih religij ( animizem, totemizem..), vendar to ni umetnostna oblika plesa. Plesi z religijskimi in magijskimi motivi, s sexualnimi motivi, z motivi borbe, z motivi dela. 2.​ RAZVOJ PLESA OD PRAČLOVEKA DO PRVIH CIVILIZACIJ V sosledju tisočletij je postal ples odsev žive govorice človeka, njegovega gibanja in njegovega bivanja. Stenske slikarije v jamah, najdeni predmeti ( piščali ), risbe na vazah... vse to nam da vedeti, da ples spremlja človeka od začetka. Prve oblike: IMITATIVNI (oponašanje zgledov iz narave) SIMPTOMATSKI PLESI ( trenutno doživeto čustvo) PRAZGODOVINSKO OBDOBJE Vezan na magijo, kola, plesi z maskami; stara država → solistični in haremski plesi, procesijski & tempeljski obredni plesi, pustne maškarade. EGIPT Ples vezan na reko Nil in plodnost zemlje; svečeniki so poznali ples planetov ( brez gledalcev; z gibanjem ponazarjali kroženje planetov). 1991 – 1770 pr. n. št. častijo boga OZIRISA ( 3 tipi plesa: akrobatski- brez glasbe; ekstatični – povezan s kultom mrtvih; religijski ples – templji & njihova okolica) & IZIDO ( v mestu Abydos vsako leto 8-dnevni festival, kjer so plesali v čast reki Nil (za dobro letino); v čast faraonov → posmrtni ples; plešejo na zabavah → bajadne ( plesalke iz Indije – izginejo dostojanstveni koračni plesi); plesi so ohranjeni na vazah, piramidah, hieroglifih). ZNAČILNOSTI: tipična drža rok (​ ​ ​ ), slavnostni koraki; solisti: skupine; ples je bil simetričen. GRČIJA Ples je imel veliko vlogo – vključen je bil v vzgojo in je bil sestavni del duhovne in telesne priprave; v čast bogu DIONIZU → dioniziade, bakanalije; plesali so v čast Apolonovi lepoti; bogovi URANIA (astronomija + ples), TERPSIHORA (ples) → ples = darilo bogov; sužnji, ki plešejo so svobodni; ples ima velik vpliv tudi na Grško dramo (CHOROS – vrstni ples preprostih korakov; vijuge, krogi, vrtenje) ZNAČILNOSTI: hitri obrati telesa, medtem, ko glava miruje; poskoki; ploskanje; vpitje; orožje; krog; vrsta; solo (M, Ž); spiorale; duet; posebna glasbila (piščalli, brenkala). STARI RIM Ples večje vloge ni imel; ples v čast bogu: MARS-u (bojni ples) ​ ​ ​ ​ ​ SATURN (saturnalije – december) ​ ​ ​ ​ ​ Ž. SALII (procesije, krožni plesi – marec, oktober) Teater, pantomima, amfiteater → gladiatorske igre (ples ognja – ko so sežigali sužnje), pogrebni plesi, veseljaški plesi, orgijaštvo – delovanje grških učiteljev. Grška in rimska kultura poznata veliko M plesov, medtem ko Ž niso v ospredju. SREDNJI VEK Propad grško-rimske kulture, plesna znanja so redka. Cerkev ples prepove (naj bi bil grešen) → dovoli 4 obdobja, ko se lahko pleše: novo leto, pust, majsko obdobje, kres. POZNAJO: ​ PASIONE – satan + angeli, kristus ​ DVORNI PLES – trubadurji, ki hodijo po gradovih S Ital. in J Fr., spremljajo jih žonglerji ​ PROCESIJE – za te skrbijo JEZUITI → »gibljive slike«, gibanje v krogu, petje nabožnih pesmi ​ DRUŽABNI PLES – se začne razvijati v plemiških krogih ​ KMEČKI PLES – preprost, veseljaški ples okrog lipe, v gostilnah (hoppaldei, springeltanz, gimpel-gampel) ​ MRTVAŠKI PLES – visoke pomembne ljudi so pokopali s častmi, plesom; freska v Hrastovljah ​ HISTERIADE – npr. iz strahu pred kugo so plesali po cestah do onemoglosti oz. smrti; v slo. prostori poznamo ples Sv. Vida – histerično gibaje RENESANSA 15.ST. I, Fr., E → začne se kulturni preporod, vračanje k grški kulturi; obudi se kult lepote telesa in helenistične vrednote ​ KMETJE – ljudski, družabni ples ​ MEŠČANSTVO – commedia dell'arte ( izmišljujejo si igre; nastopajo Harlekin, Conobina + njen ljubimec, Partallone...) ​ PLEMSTVO – I – bali; Fr.- baletti; Firenze- družina Medici; začnejo uprizarjati bali (na grajskem dvorišču so konje in ljudi postavljali v neko koreografijo) ​ DUHOVŠČINA – pasionske igre ( zgodbe o Kristusu; dogajali so se med procesijami, na vozovih); v SLO je bil zelo dejaven frančiškan IGNACIJ LOYOLA LOČITEV PLESA: na LJUDSKI & DVORNI PLES (družabni ples, balet). POZNANI PLESI: saltarello, piva, bassa danse... BAROK ​ 1661 se ustanovi 1. PLESNA AKADEMIJA (Academie royale de la danse); začnejo se šolati 1. baletni plesalci); kralj Ludvik 14. je zelo oboževal balet); PIERRE BOUCHAMPS postavi vseh 5 baletnih pozicij rok in nog. ​ 1681 nastane še glasbena akademija; od takrat naprej redno srečujemo opero (povezava plesa in petja). 4 plesalke. balerine (Maria de Camargo, Maria Salle...)  ​ JEAN GEORGES NOVERRE (1727 – 1810)→ DRAMATIČNI BALET ( vsak balet mora imeti svojo vsebino, prikazati mora nekaj kot drama; temu morajo biti prilagojeni tudi obleka, čevlji, glasba); napisal je tudi1. klasični balet - NAVIHANKA ​ Balet se razširi v Anglijo → London (nastanek londonskega baleta Ples in balet se ločita – Ž nočejo več sodelovati v plesnih predstavah, zato M nosijo maske, da lahko predstavljajo Ž vlogo: V 17. st. razvoj tudi drugih opernih in baletnih hiš (Ne., Ang., Danska) PLESI: branle, saltarello, piva, tadesco, pavana, galiarda, allemanda, sarabanda, menuet (ohranil se je 200 let) ROMANTIKA – NA PREHODU V 18.ST. V angliji ( nastanek 1. plesnih bandov) začnejo graditi ogromne plesne dvorane; ljudski plesi ohranijo svojo preprostost. Meščanstvo: gledališče, plesne dvorane, nacionalna kultura. ​ obdobje lahkotnega in vzvišenega plesa; baletke se postavijo na konice prstov, M imajo le vlogo prenašalcev; lebdenje (tehnika trde hrbtenice), baletni zbori, solisti ​ Rusija- Petrograd, se pojavi vrhunska baletna šola ​ najbolj znani baleti: Giselle, La Sylphide, Coppelia ​ razvoj družabnega plesa: kavarne, salonske prireditve (kulturni večeri) ​ ples je del olike ​ Marius Petipa- koreograf: Labodje jezero, Trnuljčica, Hrestač Amerika: tudi tu se pojavi balet – vzpostavitev ravnotežja E:A (balanchine ustanovi baletni ansambel, ki je kasneje deloval kot potujoča karavana in se 1948 vključil v New York City Balle s svojo plesno šolo Nacionalno obarvani plesi: Poljska – mazurka, poloneza ​ ​ ​ Češka – polka, češka beseda ​ ​ ​ Dunaj – valček Družabni ples ( parni, skupinski): cotillion, menuet, četvorka, scottish, kan-kan 19. – 20. ST. Balet: klasični balet (najbolj slavni sta ruska in I baletna šola), sodobni ples koreograf Sergej Djagilev, Mihael Fokin FRANCIS DELSARTRE (1891 – 1971) – opravil je temeljito analizo telesnih kretenj in obraznega izražanja; raziskoval je odnose med glasom in gibanjem, med gibi in čustvi E. J. DALKROZE (1865 – 1950)→ euritmika (enritnika??)(sistem glasbenega treninga s pomočjo gibanja, katerega namen je razviti občutek za ritem ; temelji na glasbenih poudarkih in ritmih ter uči plesalca natančnega prenosa glasbenega časa in intervalov v gibanje). ISADORA DUNCAN – začetnica svobodnega plesa; njen ples je osvobojen pravil in okvirov, predstavlja svobodni izraz in nosi v sebi neko sporočilo → PLESNI IMPRESIONIZEM; izhajala je iz naravnega gibanja (hoja, tek, skoki), izhodišče gibnega vzgona naj bi bilo v središču trupa (osrednja gibanja) RUTH ST. DENIS & TED SHAN. → ustanovita plesno šolo Denishawn (ZDA) iz katere izidejo skoraj vsi nosilci am. modernega plesa: Graham, D. Humpherbly (raziskovala je pozicijo zapuščanja ravnotežja), C. Weidman (moški moderni ples) RUDOLF LABAN – teoretične osnove sodobnega plesa; oblikoval je teoretična in koreografska načela; poudarjal je enakovrednost članov v skupini; izumil je pisavo Labanotacija (s katero lahko zapišemo koreografijo); analiziral je gibanje ( ga glede na kombinacijo različnih gibalnih prvin razvrstil v osnovne napetostne oblike gibanja ter v serije vzemalca - impulza??); dinamično nasprotje med napenjanjem in sproščanjem. MARY WIGMAN → najpomembnejša osebnost ekspresionizma, plesne moderne med obema vojnama; Labanova učenka in asistentka, 1920 odpre svojo šolo v Dresdnu in začne z uspešnimi plesnimi koncerti; razvijala je solistični in skupinski ples, tudi laičnega; z nastopom nacizma se je preselila v Leipzig , kjer je po vojni s težavo spet odprla plesno šolo; 1949 je prišla v Z Berlin; ZNAČILNOSTI: plesna izraznost, absolutni ples, napetost – sproščanje kot dinamično gonilno gibanje; TEHNIKA: osrednje in valujoče naravno gibanje, pretakanje gibanja in ne prehajanje iz poze v pozo. MARTA GRAHAM → razvila novo plesno tehniko- sekano gibanje in dinamična dvojica krčenje – raztezanje, upodabljala je velike antične tragedije, zbor plesalk okoli nje je posnemal in prevzemal njeno gibanje (plesne prvine); ZNAČILNOSTI: osrednje gibanje z vzgibiom v sp. delu hrbta, obvladan padec brez sesedanja; gibanje je nabiti z energijo; njeno tehniko še danes uporabljajo v baletnih šolah. ​ v ZDA se pojavijo nove plesne oblike: two step, castle walk, boston ​ Angleži 1. oblikujejo standardne plesne oblike, standardizirajo plesne korake; 1. poskusi 1919; po 1920 se začnejo razvijati športni plesi, 1921 1. tekmovanja; različne oblike fokstrota (koračni, qick step, iz bostona se razvije valček); tekmovanja v ST plesih: angleški valček, slow fox, qick step, tango, šele po 1927 v programu tudi dunajski valček ​ LA plesi pridejo v E po l. 1930: samba, rumba, cha-cha, jive, paso doble ​ Tekmovanja v LA plesih šele po l. 1950: samba, rumba, cha-cha, jive, paso doble ​ po l. 1930 prideta iz ZDA nava plesa: charleston in blues 3.​ PLESNE ZVRSTI IN NJIHOVE SKUPNE ZNAČILNOSTI SKUPNE ZNAČILNOSTI: ▪ ritem (lasten, zunanji)​​ ▪ trajanje v času ​ ​ ​ ▪ gibanje telesa​ ​ ​ ​ ▪ komunikacija ​ ​ ​ ▪ oblikovanje prostora​ ​ ​ ▪ stil, gibalna forma PLESNE ZVRSTI: ▪ prvinski plesi; jazz; jazz – balet, sodobni ples ​ ​ ▪ etnični ples ( tarantela; alpe – valček, polka; GR- sirtaki, RUS– kazačok) ​ ​ ▪ ljudski ples; folklorni ansambli ​ ​ ▪ dvorski ples → balet; klasični balet in sodobni ples ​ ​ ▪ družabni ples→ športni ples (ST + LA) ​ ​ ‫ ف‬aerobika ​ ​ ‫ ف‬disco, hip – hop, techno ​ ​ ‫ ف‬yoga, meditacija 4.​ PLES V ODNOSU Z DRUGIMI UMETNOSTMI Ples je mati vseh umetnosti. Glasba in poezija obstajata v času, slikarstvo in arhitektura v prostoru, ples živi v času in prostoru. Umetnostne zvrsti opredeljujejo njihova izrazna sredstva → besede literaturo in gledališko umetnost; glas, ton in zvok glasbo; kamen, les, glina, barva likovno umetnost in arhitekturo; gib in človekovo telo pa ples. Bistvo vsake umetnosti je izražanje s simboli ( glasba, lik. ume. in lit. umet. → statični simboli; gledališka in plesna umetnost → simboli se kažejo v gibalni reakciji ustvarjalca). P + GLASBA → vsa glasba izhaja iz plesa, iz ritmičnih telesnih reakcij P + LIK. UMET. → dekoracija, prostorska kompozicija plesa (razvrstitev plesalcev) P + GLEDALIŠČE → pantomimik, igralec → svoj izraz gradita pretežno v zavesti, pri plesalcih je središče doživljanja telo P + ARHITEKTURA → prostorska orientacija in predstavljivost, scensko oblikovanje, oblikovanje prostora P + FILM → bistvo vsega je gibanje 5.​ RAZVOJ SODOBNEGA PLESA Sem štejemo tiste oblike, ki iščejo nove tehnične in izrazne možnosti giba. SKUPNA ZNAČILNOST je odpor proti izumetničenosti baletnega klasicizma. ISADORA DUNCAN – začetnica svobodnega plesa; njen ples je osvobojen pravil in okvirov, predstavlja svobodni izraz in nosi v sebi neko sporočilo → PLESNI IMPRESIONIZEM NOVE SMERI – V 20. ST. v E in Am. → velik odmev v deželah brez klasične tradicije (D, CS, SLO). E. J. DALKROZE → euritmika (sistem glasbenega treninga s pomočjo gibanja, katerega namen je razviti občutek za ritem ; temelji na glasbenih poudarkih in ritmih ter uči plesalca natančnega prenosa glasbenega časa in intervalov v gibanje). RUDOLF LABAN – teoretične osnove sodobnega plesa; oblikoval je teoretična in koreografska načela; poudarjal je enakovrednost članov v skupini; izumil je pisavo Labanotacija (s katero lahko zapišemo koreografijo); analiziral je gibanje ( ga glede na kombinacijo različnih gibalnih prvin razvrstil v osnovne napetostne oblike gibanja ter v serije vzenakov?) MARY WIGMAN → najpomembnejša osebnost ekspresionizma, plesne moderne med obema vojnama; Labanova učenka in asistentka, 1920 odpre svojo šolo v Dresdemu in začne z uspešnimi plesnimi koncerti; razvijala je solistični in skupinski ples, tudi laičnega; z nastopom nacizma se je preselila v Leipzig , kjer je po vojni s težavo spet odprla plesno šolo; 1949 je prišla v Z Berlin; ZNAČILNOSTI: plesna izraznost, absolutni ples, napetost – sproščanje kot dinamično gonilno gibanje; TEHNIKA: osrednje in valujoče naravno gibanje, pretakanje gibanja in ne prehajanje iz poze v pozo. MARTA GRAHAM → razvila novo plesno tehniko- sekano gibanje in dinamična dvojica krčenje – raztezanje, upodabljala je velike antične tragedije, zbor plesalk okoli nje je posnemal in prevzemal njeno gibanje (plesne prvine); ZNAČILNOSTI: osrednje gibanje z vzgibiom v sp. delu hrbta, obvladan padec brez sesedanja; gibanje je nabiti z energijo; njeno tehniko še danes uporabljajo v baletnih šolah. RUTH ST. DENIS & TED SHAWN. → ustanovita plesno šolo Denishawn (ZDA) iz katere izidejo skoraj vsi nosilci am. modernega plesa: Graham, D. Humpherbly (raziskovala je pozicijo zapuščanja ravnotežja), C. Weidman (moški moderni ples) V SLOVENIJI: pomemben vpliv Labanove in Dalcrosove smeri (teorije) META VIDMAR → je bila učenka M. Wigman, v LJ je 1930 odprla svojo plesno šolo in nadaljavala v isti tehniki; njene učenke: Marta pavlin→ prinesla je ples med NOB borce in ljudstvo Živa Kreiger → plesna pedagoginja in koreografinja Marija Vogelnik → plesna teorija in kritika Vaclav Vlček → je deloval v okviru LJ opere Lidja Wisiharova → je prinesla k nam rusko baletno šolo Pino & Pia Mlakar !!!! skoraj 15 let sta vodila LJ balet ter postavila vrsto baletov; za njuno koreografsko delo je bila značilna poetična arhaičnost z nadihom ljudskega melosa, karakterni pantomimski poudarki in velika vera v umetnost; delovala sta tudi v drugih državah E. Lojzka Žerdin, Ksenija Hribar, Brane Potočan, Jasna Knez (raziskovala afriški ples), Matjaž Farič, Iztok Kovač 6.​ LJUDSKI PLESI NA SLOVENSKEM Izvirajo iz izročila, ki je lahko podedovano iz davnine in ga časovno ni mogoče opredeliti (natančno), lahko so bili znanstveno prevzeti od drugod v nekem časovnem obdobju in so se potem priložnostno širili naprej ter se v novem okolju spreminjali in prilagajali gibnosti prevzemnika. Slo. lj. pl. so za nas izročilo, ki je po svojih koreografskih značilnostih in funkciji na našem ozemlju razmeroma enotno. Isti plesi se pojavljajo v nešteto variantah, ki so jih na posameznih območjih dugače poimenovali in stilno po svoje plesali. Najstarejši ljudski plesi so koreografsko izredno preprosti, gibni elementi so: hoja, tek, poskakovanje, ki se med seboj prepletajo. Plesalci plešejo sami zase, nevezano ali v večji skupini. Ples v kolu je domač le v Beli Krajini. Drugi LP so mlajšega izvora (18., 19. st.). Plesi so podobni nemškim – največkrat je omenjen ŠTAJERIŠ. V Ziljski dolini → ziljski rej, ples pod lipo... Lp spremlja glasba ali petje. Posebnosti, ki jih še danes vidimo: kurenti, cerkljanski laufarji, zeleni jurij. Značilni so tudi plesi, kjer se zamenjajo tudi pari ( plesalec izbira plesalko), ples z metlo, s klobuki. Pri nas gojijo LP le folklorne skupine. Slovensko plesno izročilo lahko razdelimo v 2 smeri: starejšo plast, ki jo sestavljajo preostanki nekdanjih obrednih plesov in iger in mlajšo plast, ki jo večinoma sestavljajo parni plesi, skoraj vsi tujega izvora, nekateri popolnoma prilagojeni slovenski gibnosti, medtem ko so drugi ohranili tujo podobo tako v melodiji kot v obliki. ​ Najstarejše plesno izročilo pri nas, se je ohranilo v povezavi s pustnimi maskami in navadami (kurent s ptujskega polja, bohiinjski otepovec, beneško – slovenski pustovi, štajerski orači, cerkljanski lavfarji, koroška Pehtra baba, slovenske gorice ( kokotiči ali piceki), štajerski in prekmurski pozvačin, štajerski kopjaš, belokrajnski zastavonoša, svatovski obredni ples z bosmami – štajerska,...) V najstrejše plesno izročilo spada: ROMARSKI VRTEC (igrali so ga romarji na marijinih božjih poteh), ki je edinstven pojav v plesnem izročilu na slovenskem. Plesne oblike: skupinski plesi, parni p., redki so solistični p. (koranta, štajerskega kopjaša, belokrajnskega zastavonoše, prekmurskega pozvačina in bohinjskega otepavca). Slovenski LP so po večini vsi mešani (M in Ž skupaj) ,tu so M in Ž plesi (Ž plešejo same, le izjemoma pritegnitev pozornosti). Skupinski plesi→ najbolj značilne so krožne oblike ( več variant), kača, polžasto gibanje, ravna vrsta, ravna kolona... Najbolj pogost motiv Sl LP je menjalni korak ( značilen za polko), sledi mu dvokorak, trikorak valčka. 7.​ RAZVOJ DRUŽABNEGA IN ŠPORTNEGA PLESA DRUŽABNI PLES: ​ zibelka DP so E dvori 12. st. ​ ni vezan na religijo in obred; ampak sam po sebi pomeni sprostitev in zabavo ​ razmahne se v RENESANSI (salterello, allemanda, bassa danse, pira, tadesco, pavana, gladiarda, sarambanda, memet, volta); ​ v 17. st. plešejo: v ŠP. flamenco; v ANG. country dance; na POL. poloneza, mazurka; na ČE. polka, češka beseda; RUS. kazačok ​ na prehodu st. se DP preseli v plesne dvorane ​ v S AMERIKI se rodijo nove plesne zvrsti z rojstvom JAZZ-a ​ DP je ponovno postal izraz življenja in zabave ​ TWO STEP nastane it polke (opustil je poskok pole in zadržal le menjalni korak → ONE STEP), nova plesna oblika je BOSTON ​ ANGLEŽI oblikujejo St plese angleškega stila → pojavijo se različne oblike FOXTROTA. Iz bostona se rzvije VALČEK ​ 1925 sledi nov val S AMERIŠKIH plesov v E: charleston, blues ​ po l. 1930 iz LATINSKE AMERIKE pridejo: rumba, samba, tango. ŠPORTNI PLES: ​ nadgradnja DP ​ poskusi tekmovanja segajo v l. 1919 ​ 1. TEKMOVANJE v Londonu 1921; 1.SP pa v Parizu 1922 ​ tekmule se v: ST, LA, kombinaciji (LA + ST) 10 plesov, rock'n'rollu, show dancu. ​ TEKMOVALCI so razdeljeni v 2 tekmovalni skupini (kategoriji): amaterji in profesionalci ​ ST plesi: angleški valček, dunajski valček, tango, slow fox, quick step ​ La plesi: samba, rumba, cha – cha – cha, jive, passo doble. 8.​ ORGANIZACIJA IN TEKMOVALNI SISTEM PRI ŠPORTNIH PLESIH VRSTE TEKMOVANJ: ​ klubska ​ šolska ​ občinska regionalna turnirji (kvalifikacijski, rating- izbira se člana za državno prvenstvo  ​ mednarodna ​ državna ( z/brez mednarodne udeležbe) DRŽAVNA TEKMOVANJA: ​ KVALIFIKACIJSKA → ločena po tekmovalnih razredih (te tekme služijo za napredovanje tekmovalcev v višje tekmovalne razrede) ​ POKALNA → tekmujejo v enotnih razredih po standardnih kategorijah ​ PRVENSTVA → 1x na leto, enotni razred, starostne kategorije STAROSTNE KATEGORIJE & TEKMOVALNI RAZREDI (kategorije po kvaliteti) ​ mlajši pionirji (do 9 let); tekmujejo v 3 plesih ​ pionirji ( do 12 let); kategorija C → omejitveni program plesnih figur ​ mlajši mladinci ( 12 – 14 let) ​ mladinci (14 do 16 let) ​ starejši mladinci ( 16 – 18 let) ​ člani ( nad 18 let) ​ seniorji ( nad 35 let) KATEGORIJE PO KVALITETI: ​ C → obvezni program / točno določeni liki in elementi), najnižja; omejitveni program plesnih figur ​ B → brez omejitev; koreografija je poljubna ( upoštevati je potrebno predhodno znanje in tehniko plesa) ​ A → brez omejitev ​ MEDNARODNA → brez omejitev ♠ za napredovanje moraš zbrati določeno število točk ♠ zmagovalci na DP zastopajo državo na mednarodnih prvenstvih EP in SP ♠ na tekmo se morajo vsi prijaviti v določeno kategorijo ♠ posamezne plese se pleše 2 min, dunajski valček 1,5 min ♠ glasbo izbira organizator, tempo pa je določen (vedno enak) ♠ ocene sodnikov so subjektivne ( vse vpliva na njih, tudi antipatičnost para,...) ♠ št. sodnikov mara biti neparno, na prvenstveni tekmi mora soditi najmanj 7 sodnikov, na vseh ostalih tekmovanjih 5 ( razen na klubskih, šolskih, občinskih, regionalnih in na turnirjih s povabilom, kjer sodijo 3 sodniki) KRITERIJI SOJENJA: ​ ◦ takt in osnovni ritem ( par izven ritma dobi zadnje mesto) ◦ linije telesa ( napake: visenje nazaj, zlomljenost v ramah, pasu, komolci niso v isti višini, visenje glave, slaba drža, izgled para) ◦ potek gibanja (kako porabi par prostor,kako zna izraziti karakter plesa) ◦ nožna tehnika ( dvigi, spusti, odrivi, obrati,...) ◦ izraznost & nastop ( čustveni odmev na glasbo, soplesalca/ko, publiko,...) ◦ koreografija & urejenost para ( estetski videz) 9. VLOGA IN POMEN PLESA V VZGOJNEM SMISLU Ples nudi otroku: BIOLOŠKO – FIZIOLOŠKI VIDIK ​ zadovolji nj. potrebo po gibanju ​ obremenjuje vse mišične skupine ​ sprošča ​ razvija motoriko, lokomotorni sistem, kontrola telesa ​ razvija transportni in senzomotorični sistem SOCIOLOŠKI VIDIK ​ čut kolektivnosti, tovarištva ​ poznavanje soljudi ​ usmerjen tekmovalni duh PSIHOLOŠKI VIDIKI ​ bogati notranji svet doživljanja ​ kreativno ustvarjanje in svobodni izraz ​ osvobodi motene oblike vedenja ESTETSKI VIDIK ​ razvija smisel za lepoto, usklajeno gibanje ​ doživljanje glasbenega ritma ​ emocionalni in mentalni razvoj 10.​ VPLIV PLESA NA MLADOSTNIKA 1.Skladen razvoj človekovih sposobnosti: a) Mentalne (pomnenje, mišljenje, predstavljanje, samozavedanje) b) Motivacija, čustvovanje, doživljanje, uglasitev osebnosti c) Telesne (fiziološke, motorične, specifične telesne sposobnosti) 2.Socializacija: ​ vključevanje v skupine ​ odnosi v skupini (potrjevanje samega sebe v skupini; potrjevanje skupine v sebi) ​ vedenje 3.Komunikacija:​ ​ ​ ​ ​ ​ 4. Dojemanje ritma: ​ verbalna​ ​ ​ ​ ​ ​ ☻zaznavanje ​ neverbalna​ ​ ​ ​ ​ ​ ☻učenje ☻razvrščanje ​ ​ ​ ​ ​ ​ ​ ​ ☻soustvarjanje 5.Estetika:​ ​ ​ ​ ​ ​ ​ 6. Izražanje: ​ kritičnost​ ​ ​ ​ ​ ​ ☻z gibanjem​ ​ ​ tenkočutnost (plesalca/ gledalca)→ KULTURA ☻z ritmom ☻z izraznimi sredstvi /.Sporočanje:​ ​ ​ ​ ​ ​ ​ 8. Ustvarjalnost: ​ počutij​​ ​ ​ ​ ​ ​ ☻razbijanje stereotipov ​ doživljanja​ ​ ​ ​ ​ ​ ☻iskanje ( novih domišljiskih  ​ misli​ ​ ​ ​ ​ ​ ​ svetov, izvirnega, nepričakovan ​ čustev​ ​ ​ ​ ​ ​ ​ ega, neobičajnega, duhovitega) ​ določene vsebine​ ​ ​ ​ ​ → UMETNOST 11.​ LIK PLESNEGA PEDAGOGA Pri načrtovanju dela in pri spodbujanju otrokove ustvarjalnosti moramno upoštevati nekatera vzgojna načela: ​ postopnosti in sistematičnosti ​ življenske in psihične bližine ​ nazornosti ​ ustreznosti razvojni stopnji ​ specifična načela plesne vzgoje (n. aktivnosti, interesa, individualizacije) Upoštevajoč ta načela, razstavimo primerne vzgojne smotre in cilje! NALOGE PLESNE VZGOJE: ​ razvijati in oblikovati gibanje ​ razvijati socialne sposobnosti/lastnosti (uveljavljanje, medsebojni odnosi, pripadnost skupini, vedenje) ​ razvijati sposobnost izražanja in ustvarjanja ​ razvijati sposobnost sporočanja (čustev, misli, počutij, doživetij) ​ razvijati estetsko tankočutnost in kritičnost ​ povezati se s (športno, likovno, glasbeno, filmsko, gledališko, družabno) vzgojo SMOTRI PLESNE VZGOJE​ ​ ​ ​ ​ CILJI PLESNE VZGOJE ​ razvojni​ ​ ​ ​ ​ ​ (zajeti kompleksnost razvoja​ ​ gibalni​​ ​ ​ ​ ​ ​ ☻telesnega ​ emocionalni​ ​ ​ ​ ​ ​ ☻umskega ​ intelektualni​ ​ ​ ​ ​ ​ ☻čustvenega ​ estetski​​ ​ ​ ​ ​ ☻estetskega ​ socialni​ ​ ​ ​ ​ ​ ☻socialnega Sposobnosti dobrega plesnega učitelja: ​ PSIHIČNE: sposobnost vživljanja, vzpostavljanja stikov, opažanja, reagiranja ​ TELESNE: obvladovanje gibanja, poznavanje plesnih tehnik, motorične sposobnosti, občutek za ritem ​ USTVARJALNE: kreativnost, koreografske s., inventivne s., s. povezovanja že znanih vsebin ​ ORGANIZACIJSKE: organizator, opazovalec, kontrolor 12. USTVARJANJE Z GIBOM Za otroka je gibanje potreba, tudi nenehna želja in radost, zato je prav, da ga naučimo različnih načinov gibanja, da se nauči upravljati svoje telo, da raziskuje kakšnih gibov je sposobno njegovo telo. ​ Vzpodbudo za otrokovo gibanje lahko predstavljajo: zvrst glasbe, tempo, ritem, melodije in pomen glasbe. Gibalni problem lahko predstavlja kakšen predmet ali stvar, s katero naj bi se otrok gibal in ustvarjal. Otroku je potrebna določena INSPIRACIJA – lahko jo dobi po kratkem razgovoru, po premišljevanju o zastavljenem problemu, po opazovanju drugih. PRIMERI VZPODBUD ZA USTVARJANJE: ​ predmeti, ki zahtevajo posebna gibanja (lahkotna ogrinjala, rute, vrvi, elastike, različni obroči, papir,...) ​ ritmični in zvočni pripomočki (drobna tolkala, shakerji, kamenčki, lesene palice,...) ​ maske (kupljene, izdelane iz kartonastih škatel, kosi blaga, ostanki pločevine, usnje, lesene maske, maske iz živalskih kož,...) ​ sprememba okolja ( kos pohištva postavljen v prostor, škatle, leseni zaboji, napeljane vrvi različnih dolžin in debelin, sprememba oblike in velikosti plesnega prostora, sprememba svetlobe) ​ sprememba glasbene opreme (v tišini, spremljava z glasom, z govorom, izbor različnih glasbenih zvrsti, različna jakost glasbe, različen tempo glasbe, izmenjava glasbe, petja, govora in tišine) IGRE KOT SPODBUDA ZA USTVARJANJE: ​ individualne: semaforji, mostovi in tuneli, abeceda, kipar & kipi, prostorska pisava, moja številka, gibalno – besedna igra ​ aktivnosti s partnerjem ali skupino: zrcalna gibanja, dotik dlani, hoja z dotikom, borba s časom, skupinski vzorci, simetrija & asimetrija, odmev, negativni prostor 13. USTVARJANJE Z RITMOM RITEM se v plesu odslikava v pravilno razporejenih, enakomerno se ponavljajočih se gibih, ki so po svojem obsegu in dinamiki podobni, vendar ne enaki. Osnovo ritma predstavljajo nekakšni delci, ki si sledijo v določenih časovnih presledkih. Ritem poteka v času in prostoru, v določenih ritmičnih intervalih si sledijo določeni pšoudarki. Interval sestavljata vsaj 2 delca, kjer je 1 delec močnejši od drugega. Pri glasbi tvorijo intervali določene serije glasnejših in bolj tihih udarcev – razvrstimo jih v TAKTE. Takt je metrična oblika, ki ga sestavljajo težki in lahki udarci, njihovo število pa je odvisno od tega ali je takt 2, 3, ali več delen. Če pade poudarek na začetek vsakega takta, govorimo o pravilnem ritmu, če se poudarek prenese na nepoudarjen udarec, govorimo o aritmičnosti. Udarci so lahko različno dolgi – različna hitrost ritma. Vsak ritem ima v sebi določeno hitrost – TEMPO = št. taktov v določeni časovni enoti. Dolžino udarcev označujemo z notnimi vrednostmi. Ritmični vzorci nastanejo kadar sestavimo skupaj različne delce, ki po svojem trajanju niso enaki. Glasbena fraza (temu navadno ustreza gibalna fraza)je tisto, čemur v govoru pravimo stavek. Sestavljena je iz neke tematične sekvence 2, 4, 16 taktov – prepoznavanje teh glasbenih fraz je del ritmičnega učenja. Takšna fraza je zelo pomembna, kadar ustvarjamo koreografijo. Velika večina otrok ima prirojeno sposobnost za zaznavanje ritma. Mnogi instiktivno najdejo ustrezen ritem za vsako dogajanje, nekateri se morajo nenehno učiti. Občutka za ritem se lahko v večji meri naučimo. Med otrokovim 3 in 6 letom, v procesu učenja, posebej poudarjamo, kako slišati ritem, kako temu prilagoditi gibanje ali igranje na inštrument. Ritmične igre otroka prevzamejo in veselje, ki ga ob tem kaže, dokazuje da ritem in gibanje izzivata v njem čustvena doživljanja in raznovrstna ugodja. POUDARKE UČIMO z različnimi udarci na poudarjeno dobo in drugačnim gibanjem na nepoudarjene dobe (zamahovanje, stopicanje). Nek osvojen ritmični vzorec lahko otroci izvedejo na povsem drug način, v druge smeri skupaj s partnerjem ali skupino. TEMPA SE UČIMO s pomočjo udarcev z roko ali nogo. Razlikovanje 2/4, ¾ in 4/4 takta se učimo z ritmičnimi igricami (kvadrati, cik-cak, posnemanje poudarka, kontrastna gibanja, veriga, plosk in gib, hoja nazaj, zaporedno ploskanje, klicanje številk, kolo, korak in plosk. ŠPORTNA AEROBIKA 2 različici aerobike: rekreativna, tekmovalna (športna aerobika) TEKMOVANJA V 4 RAZLIČICAH: ​ M posamezno ​ Ž posamezno ​ pari ​ trojice Tekmujejo 1:45 min; povsem anaerobni značaj; dela se na odru velikosti 7x7m. 6 TEŽAVNOSTNIH SKUPIN ELEMENTOV 1.​ dinamična moč (sklece na 1 roki) 2.​ statična moč (v sedu razkreb so le na rokah) 3.​ poskoki, večji skoki ( ti tekmovalci so zelo explozivni) 4.​ kicki 5.​ elementi gibljivosti 6.​ elementi ravnotežja SODNIKI – 3 vrste ​ 40% za umetniški vtis (3) ​ 40% za izvedbo (tehnična izvedba, 3) ​ 20% za težavnost (ocenjujejo elemente iz teh 6- ih težavnostnih skupin – od A do F; 3) - še 2 linijska sodnika za prestope (bonus od 0 – 1 T) K1 OCENJUJEJO ​ koreografijo, bonus za kreativnost, izraznost, muzikalnost (koliko tekmovalci uporabljajo glasbo, kako so v stiku z glasbo), partnerstvo (velja predvsem za pare in trojice) ​ za umetniški vtis ocenjujejo od 10 T ↓ K2 OCENJUJEJO ​ gibi v koreografiji, koordinacijo, intenzivnost – več skokov, elementi dinamične moči, velikost amplitude; tehnika, sinhronizacija (pari, 3); od 10 T ↓ Tudi za obleke dajejo odbitke (dres pod grebenom) – sodniki so zelo strogi (nič ne smejo rezati) KONČNA OCENA – seštevek vseh povprečij 3 sodnikov (najprej povprečje S za umetniški vtis; izvedbo; težavnost – to se sešteje E – odbitki= KO Športna aerobika je vklučena v FIG – leta 2000 v Sydneju že olimpijska disciplina. 1997 začetek v SLO – januar – SOŠA pri GZS; decembra 1997 1. DP v Šp. aerobiki. Prostor mora biti uporabljen cel in v vse smeri; posamezni prostori so označeni ( koti in sredina) ki morajo biti obvezno uporabljeni, drugače so odbitki. FINALE – le 1 predstavnik posameznega naroda, izjema je organizator, ki ima lahko 2 predstavnika svoje države. 14. ANALIZA PLESNEGA GIBANJA Kaj lahko TELO dela? Vertikalna horizontalna kombinacija Kombinacija Gibalna faza KJE se lahko telo giblje? Gor-dol naprej-nazaj k-od navzven-navznoter naravnost zavito veliko-majhno ozko-široko debelo-tanko kratko-dolgo nizka (leže) visoka (stoje, v zraku) srednja (čepe, leže) geometrijski liki naravnost-zavito serpentina cik-cak spirala krožno blizu-daleč konstanten naravnost izmenjujoč ANALIZA GIBANJA a)​ Gibanja na mestu: upogib, klon; iztegnitev; zasuk; nihanje, zamahovanje, kroženje; potiskanje, upiranje, sunek; vlečenje; udarec; zibanje; dvigovanje; obrat; padec. b) Gibanja v prostoru: hoja, tek, skok; plazenje, lazenje. KAKO se telo giblje? Počasi hitro slabotno močno Naraščajoče upadajoče Kratko dolgo silovito sproščeno Težko lahko Eksplozivno zadržano Enakomerno neenakomerno Klasifikacija gibanja (glede na razlike v njegovih značilnostih ali glede na njegovo uporabo) 1)​ NAMERNO gibanje NENAMERNO gibanje (zavestno izbrano, kontrolirano, vodeno) (gibanja organskega delovanja, geste, izrazne kretnje) 2)​ FUNKCIONALNE akcije IZRAZNE akcije (geste, stilizirani gibi) 3)​ NARAVNA TELESNA GIBANJA »IZUMLJENA« GIBANJA (balet, ljudski ples) 4)​ GIBANJE CELEGA TELESA PERIFERNA GIBANJA (s posameznimi deli telesa) 5)​ LOKOMOTORNA GIBANJA NELOKOMOTORNA GIBANJA (premikanje skozi prostor) (gibanja okoli telesne osi) Vsa ta gibanja imajo glede na količino vložene sile posebne gibalne kvalitete, ki jih na novo opredeljujejo, jim dajejo poseben karakter. Ločimo: ​ ZADRŽANA gibanja (energija je ves čas konstantno prisotna, gibanje je tekoče in enakomerno) ​ PROPULZIVNA gibanja (nasprotna zadržanemu; začenjajo se močno, vzpodbudno, energijo uporabljamo v sunkih, z večjo ali manjšo eksplozivnostjo, z nenadnimi ustavitvami) ​ NIHAJOČA gibanja (so reakcija na silo teže, s tem da del telesa, ki niha, popolnoma osvobodimo in sproščeno pade) ​ VIBRACIJSKA gibanja (ko se skrajna napetost spremeni v tresenje, ki se kaže v celem nizu stresajočih, vibracijskih gibanjih) ​ PADANJA (gibanja, ki se nanašajo na silo teže oz. na nenadno sprostitev drže, ki se tej sili upira) ​ LEBDENJA (gibanja, ki nastanejo takrat, ko se začetna energija porabi, nastopi pa trenutni zastoj giba v zraku ali v prostoru, čeprav imamo občutek, da se gibanje še kar nadaljuje). IZ LEKSIKONA – PLES – Cankarjeva založba ABSOLUTNI PLES – grajen le na gibanju, brez povezave z glasbo, likovne ali druge umetnosti, brez scene, kostumov, barvnih luči; 1. poskusi v Nemčiji 1920 –30 – privedli so do večjega zavedanja telesnih ritmov, mišičnih impulzov, napetosti & sprostitev ter gibanja kot bistva plesa. ABSTRAKTNI BALET – kompozicija abstraktnega ali čistega baletnega gibanja, ki ni vezano na pripovedno ali kakšno drugo vsebino; ♦​ njegov namen je usklajeno sosledje gibov in gibnih fraz, njihov razvoj, ponavljanje, kontrastiranje, povezovanje, estetski učinek ter razpoloženjsko ugodje. ABSTRAKTNI PLES – plesno gibanje je povsem podrejeno prelivanju in prepletanju barv, tekstur in geometrijskih vzorcev na kostumih gibajočih se plesalcev (začetnik je bil Ne. slikar& plesalec O. Schlemer 1920) ; ♦​ je ples brez literarne vsebine ali pripovednega scenarija, tudi neprogramski ples; ornamentna in dekorirana igra gibno – plesnih oblik, namenjana estetskemu doživljanju gibno – plesnih vrednosti ( nasprotje: pantomimski ples, programski ples). AKCIJSKI BALET – plesna predstava , v kateri gibanje, tudi glasba, scena, kostumi in luč izražajo razvijajoče se dramsko dogajanje in značaje posameznih oseb; ♦​ baletni prizori se prepletajo s pantomimsko – igranimi → plesalci so hkrati tudi igralci. Glavni teoretik in zagovornik, fr. koreograf Noverre (konec 18. st.) je v pantomimsko dramatiko vpleljal tudi baletni zbor (solisti so bili že prej vključeni). AMERIŠKI BALET - ♦​ Začetke pomenijo gostovanja plesno-pantomimskih skupin in posameznih plesalcev iz Evrope v 18.stol., pretežno iz Londona, v 19.stol. tudi iz Pariza in Milana. ♦​ Močan vtis je pustila avstrijska plesalka Fanny ELSSLER. ♦​ Konec 19.stol. so sami začeli uprizarjati evropske romantične balete. V začetku 20.stol. je gostovala ruska balerina Ana PAVLOVA s sojo skupino; za njo S. DJAGILEV s svojim Ruskim baletom Djagileva. 1933 – ruski koreograf G. BALANCHINE z I. Kirsteinom ustanovi baletni ansambel najprej se vključi v Metropolitansko opero, kasneje se je ločil, do l. 1941 deloval kot potujoča baletna karavana; po vojni sta Balanchine in Kirstein ustanovila skupino Ballet Society (izvedejo najpomembnejša Balanchinova dela ob sodelovanju komponista I. STRAVINSKEGA; koreografije: Štirje temperamenti, Lisica, Koncertna simfonija). 1948 se je skupina vključila v New York City Center kot New York City Ballet s svojo baletno šolo, ki je pod Balanchinovim vodstvom deloval vse do njegove smrti l. 1983. ♦​ Razvijal je baletni neoklasicizem in nato prešel v postmodernizem. ( Zgradil se je tipični ameriški baletni stil ( hiter, dinamičen, živ, s poudarkom na balerinah in ansamblu, neabstrakten in globoko vsebinski. ♦​ 1961 je nastal manjši baletni ansambel New York Opus Jazz (koreograf: Jerome ROBBINS). ♦​ 1940 nastane AMERICAN BALLET THEATER ( izbira velike valetne soliste in veliko potuje po svetu; pomembna je še sodobno usmerjena skupina Robert Joffrey Ballet = prvi črnski balet v ZDA. AMERIŠKI SODOBNI PLES – ♦​ V začetkih se je oprl na teorijo F. Delsartra o povezovanju glasbe z gibno izraznostjo. ♦​ Njegovo teorijo je materializirala I. DUNCAN kot »svobodni ples«, obogatila jo je z grško vizualnostjo ter jo konec 19.stol. prenesla v Evropo in Rusijo ( navdušila je koreografa M. FOKINA. S tem je vplivala na Ruski balet S. Djagileva in na moderni balet 20.stol. ♦​ Sodobni ples sta razvijala Ruth St. DENIS in Ted SHAW ( v šoli Denishawn ( naslonila se je na orientalsko dekorativnost. Iz nje sta izšli dve nosilki sodobnega ameriškega plesa: Doris HUMPHREY ( ples na osnovi valujočega gibanja (vstajanje-padanje-sesedanje) in Marta GRAHAM plesna tehnika na osnovi sekanega gibanja krčenje-raztezanje), koreografirala je plese o tragičnih ženskah, ki jih je plesala sama, zbor plesalk okoli nje je povzemal po njej gibe in gibne fraze. ANGLEŠKI BALET - ♦​ Začetek: baletne skupine v Angliji in na Škotskem, ki so v 17. In 18.stol. izšle iz dvorskih maškarad in alizabetinskega gledališča s pantomimo in plesnimi medigrami (občuten vpliv t.i. »commedie dell arte). ♦​ Angleška pantomima je vplivala na akcijski balet G. NOVERRA, ki je pomenil razvoj evropske, tudi angleške baletne umetnosti. V začetku 20.stol. je v Londonu vsako sezono gostoval Ruski balet S. Djagileva. ♦​ Mary RAMBERT (Dalcrozova učenka)( razvijala predvsem koreografije in Ninette de VALOIS (Cecchetijeva učenka) ( razvijala virtuozne plesalce, sta v Londonu odprli baletno šolo. ♦​ Mary RAMBERT je 1930 organizirala baletni klub; razvil se je v Ballet Rambert; ♦​ Ninette de VALOIS je 1926 organizirala Academy of Choreografic Art in skupinoVic-Wells Ballet 1931 se združi s Sadlers Wells Theatre preimenuje se v Sadlers Wells Ballet. 1946 so se preselili v Covent Garden in 1956 dobili častni naslov THE ROYAL BALLET s tradicionalnim stilom, podobnim ruskemu. Royal Ballet School je, poleg leningrajske, najboljša baletna šola na svetu in organizira tečaje v N., CH,… ♦​ Za nastope na turnejah se je 1950 razvil potujoči Festival Ballet ( od 1989 English National Ballet, brez stalne rezidence; nima velikih solistov, pač pa v njem gostujejo plesalci in koreografi iz vsega sveta v znanih in komercialno utečenih baletih. ♦​ Scottish Ballet na Škotskem s klasičnim treningom plesalcev in sodobnim ter alternativnim programom veliko snema za TV. ♦​ Northern Dance Theatre s krajšimi novimi in klasičnimi baleti pripravlja mlade plesalce za nastope v velikih skupinah. ♦​ Privatni London Contemporary Dance Theatre z velikim uspehom razvija stil M. Graham. Pomembno je že dolgoletno delovanje Labanovega šolskega centra, ki širi idejo ustvarjalne plesne vzgoje v rednem šolanju. AVSTRIJSKI BALET – spada med najstarejše v Evropi ♦​ Začetki segajo na avstrijski dvor sredi 17.stol. ♦​ Prvo meščansko gledališče z opernim baletom je bil KARTNERTEATER (1763-1869). Kasneje ga je zamenjalo dvorsko gledališče (kasnejša Državna opera). Dunaj ostaja središče dogajanja udi v 18.stol. (imel je 100-članski ansambel in baletno šolo). Vodja baleta F. Hilferding je z Gasparinijem še pred Noverrom uvajal akcijski balet. ♦​ Avstrija je dala eno prvih evropskih plesalk Fanny ELSSLER. ♦​ V obdobju romantike so avstijske gledališke družine gostovale na Češkem, Hrvaškem in v Sloveniji (Giselle, Labodje jezero, Kraljica Lutk,…). ♦​ V začetku 20.stol. je v Avstrijo prodrl sodobni ples. V novejšem času prirejajo na Dunaju baletne festivale z zelo obsežnim pregledom svetovnega baletnega dogajanja. V Avstriji gostujejo koreografi z vsega sveta, lastnih stvaritev pa imajo bolj malo. COMMEDIA DELL 'ARTE – ♦​ Veseloigra; komedija, ki je nastala v Italiji sredi 16.stol. iz srednjeveških gledaliških prireditev in ljudskih šal ob karnevalskih obhodih. ♦​ Ni imela vnaprej napisanega teksta, temveč samo vsebino in scenarij, ob katerem so svobodno improvizirali z ekstemporiranjem (ustvarjanje brez priprav, neposredno ob izvajanju, npr.: na dano glasbo ali z danimi rekviziti, kostumi, pantomimo, glasbo in plesom. V njej so nastopali tipizirani liki (Arlecchino, Pilcinella, Brighella, Dottore, Pantalone, Columbino, Schiavo kot karikatura Istriana oz. Dalmatinca). Izvajale so jo poklicne igralske družine moških in žensk, ki so gostovale po evropskih državah. V 200 letih svojega obstoja se je popolnoma izrodila v grobo in drastično burlesko. CECHETTIJEV SISTEM – klasični baletni trening, najbolj razširjen ob koncu 19.stol. in v začetku 20.stol. ♦​ Enrico CECCHETTI je izhajal iz družine italijanskih plesalcev, balet je študiral na milanski Akademiji. Plesal je in poučeval balet v Peterburgu, Varšavi, Milanu, Parizu, Londonu; bil je pedagog v potujoči skupini Ane Pavlove in Ruskem baletu S. Djagilova. Njegov sistem pouka povezuje italijansko virtuoznost in francosko dostojanstvenost v rusko baletno perfekcijo. Izhodišča: stroga tehnika, 5 osnovnih pozicij, 7 gibnih figur, racionalno razvijanje neodvisnosti posameznih delov telesa. Ta sistem je bil uspešen zlasti za trening vrhunskih plesalcev z omejenimi fizičnimi predispozicijami. CUNNINGHAMOV SISTEM – delovna in pedagoška metoda ameriškega plesalca, koreografa in pedagoga Merceja CUNNUNGHAMA, ki je nastopal v amaterskih in komercialnih predstavah na Broadwayu, 1940-? pa v skupini M. Graham. ♦​ Ustanovil je lastno skupino (19?) in z njo razvil koreografijo: skupinsko neposredno, vendar vnaprej pripravljeno improvizacijo v neznanem prostoru ob neznani glasbi. Povsem je ločil študij plesne tehnike (naravno gibanje ter osnove klasičnega baleta s trdo hrbtenico, močno razviti skoki) od plesne delavnice z izhodiščem v improvizaciji na zastavljenih plesnih temah (prostor & dinamika, predajanje napetosti med plesalcema…). Skupina nastopa po likovnih galerijah, šolah, odprtih prostorih in na klasičnih gledaliških odrih. Skupinsko ustvarjajo tudi obširnejše programe, ki jih koreografsko usmerja umetniški vodja Cunningham. DALCROZOV SISTEM - EURITMIKA, sistem koordinacije med glasbo in telesnim gibanjem! ♦​ DALCROZE je poskušal razširiti osnove glasbene vzgoje in glasbenemu pouku dodati gibno izraznost. Osnovni namen = s pomočjo rima ustvariti hitro in urejeno povezavo med razumom in telesom. Z razvijanjem učenčeve zbranosti in z redukcijo gibanja na najpomembnejše mišične gibe, je dosegel gibni avtomatizem; razum skoraj podzavestno kontrolira telesno odzivanje na glasbeni ritem. ♦​ 1910 v Helleranu v Nemčiji ustanovi šolo za poučevanje euritmike, kasneje se je preselil v Avstrijo. ♦​ Med njegovimi učenci so bile tudi: M. Rambert, M. Wigman, U. Shankar. Euritmika je danes nepogrešljiv del treninga mladih plesalcev, ki jih uči natančne interpretacije glasbenega časa in intervalov v gibanju. DANSKI BALET – eden najstarejših v Evropi in svetu; ♦​ Že v začetku 16.stol. zasledimo plesne vložke v šolskih dramah; konec 16.stol. pa že dvorski balet po francoskem vzoru, z vrhuncem v 17.stol.. ♦​ 1748 so v Kobenhavnu ustanovili KRALJEVSKI TEATER z italijanskimi in francoskimi plesalci kot baletnimi mojstri; 1771 pa redno baletno šolo; ♦​ razcvet danskega baleta med 1775 in 1811 pod vodstvom italijanskega baletnega mojstra Vincenza GALEOTTIJA. Ki je uvedel akcijski pantomimski balet. ♦​ Drug vzpon je sledil Augustu BOURNOVILLI (učenec Vertrisa iz Pariza). Koreografiral je romantizirane dramatične balete v izčiščenem, nekoliko prilagojenim francoskim stilom. Reorganiziral je baletno šolo in razvijal predvsem moške plesalce-igralce. ♦​ Danski plesalci še danes veljajo za izjemne virtuoze ( posebnost so njihovi »danski skoki«. Danska posebnost so brezplačne pantomimske predstave v zabavišču Tivoli v Kobenhavnu, v stilu komedijantskih plesnih atrakcij. DELSARTOV SISTEM – vrsta ritmičnih akcij, ki jih je razvil F. DELSARTRE v Parizu, kjer je učil gibanje in govore velike francoske igralce in igralke (tudi kralje in politike). ♦​ Opravil je temeljito analizo telesnih kretenj in obraznega izražanja. Raziskoval je odnose med glasom in gibanjem, med gibi in čustvi. Izdelal je sistem, ki je določal pravila povezovanja med človekovim razumom in telesnimi kretnjami; človeka je razdelil na razumsko, čustveno in telesno področje, gibanje na ekscentrično, koncentrično in normalno.To naj bi utemeljevali 3 naravni sistemi: prostor, gibanje, čas ( 9 pravil gibanja. Vsaka kretnja ali drža naj bi izražala sporočilo. Sestavil je tudi vrsto vaj za vsak del telesa, da bi lahko dosegel čimbolj tekoče in neovirano izrazno gibanje. DUNCANSKI PLES - plesni način Isadore DUNCAN; stvariteljica SODOBNEGA PLESA ♦​ Je oblika naravnega plesa, ki povezuje izraznost telesa, zlasti rok in trupa z glavo, z držami in kretnjami plesalk na grških vazah in kipih, z nekaterimi orientalskimi pozami; pantomimskimi gestami ter nekaterimi baletnimi koraki in držami. ♦​ I. Duncan se je naslonila na teorijo F. Delsarta ter uporablajla glasbo kot osnovo plesne interpretacije. Njen ples je bil nenehna improvizacija na vsakokrat drugačno doživetje glasbe, ki je nadomeščala naravno okolje. Ni razvijala posebne plesne tehnike ( izhajala je iz naravnih gibanj (hoja, teki, skoki), izvajanih z vsem telesom; izhodišče gibnega vzgona naj bi bilo središče trupa (osrednja gibanja). DVORSKI BALET - oblika plesne predstave, nastala v Franciji konec 16.stol. z zlitjem elementov italijanskih plesnih vložkov, maškarad in plesnih vstopov. ♦​ Izvajali so ga po evropskih dvorih do konca 17.stol. V začetku so plesali plemiči, kasneje tudi komedijanti, vojaki in poklicni plesalci. Recitiranje, napevi, balet in pantomima o sledili drug drugemu, sprva brez vsebinske povezave. Za prvega z vsebinsko zasnovo velja 6 ur trajajoči Ballet comique de la reine (1581), ki je imel izpeljano enotno zgodbo o čarovnici Kirki in Odiseju. ♦​ V baletu je med plemkinjami plesala tudi Katarina MEDIČEJSKA. ♦​ LUDVIK XIV. Je ustanovil 1661 prvo plesno akademijo (po eni svojih vlog je bil imenovan »Sončni kralj«). Balet se je tedaj preselil v javno gledališče, s čimer je prerasel stopnjo zgolj »dvorskega baleta«. EKSPRESIONIZEM – v plesu ga pogosto enačijo z modernim plesom v Nemčiji, Avstriji, Švici (tudi na Nizozemskem, Češkem, v ex-Yu). ♦​ Nosilci: Rudolf LABAN, Mary WIGMAN, Kurt JOOSS, Harald KREUTZBERG, Gret PALUCCA… ♦​ V klasičnem baletu je bilo najti ekspresionizem v predstavah Ruskega baleta S. Djagileva, deloma v različnih futurističnih skupinah, tudi v delu koreografa Vaclava VLČKA in plesalk Lidije WISIAKOVE iz Slovenije; v zadnjem obdobju dela plesalca V. NIŽINSKEGA, v zgodnji fazi koreografa Leonida MJASINA, pri Bronislavi NIŽINSKI, pri psihološko uglašenih koreografijah Ninette de VALOIS. EURITMIKA – sistem glasbenega treninga s pomočjo gibanja, katerega namen je razviti občutek za ritem. ♦​ Kot ritmično gimnastiko ga je razvil švicarski glasbenik Emil-Jaques DALCROZE. Temelji na glasbenih poudarkih in ritmih in uči plesalca natančnega prenosa glasbenega časa in intervalov v gibanje. Dalcroze je želel zbuditi predvsem občutek za ritem, katerega izhodišče v vsakem človeku so njegovo bitje srca, ritem dihanja in naravna hoja. FRANCOSKI BALET – balet z zgodnjimi začetki v renesansi, ko je na osnovi ljudskega plesa in družabnih dvorskih običajev nastal dvorski balet; najprej so nastopali samo moški, konec 17.stol. so javno nastopile tudi ženske. ♦​ LUDVIK XIV. 1661 ustanovil Academie Royal de danse; že 1581? prvi balet (Komični kraljičin balet), v katerem je nastopala Katarina Medičejska. ♦​ H kodifikaciji klasičnega baleta so veliko prispevali T. ARBEAN in R. FENILLET ter plesni mojster P. RAMEAN. ♦​ V začetku 18.stol. je plesalka Marie CAMARGO skrajšala baletno krilo do gležnjev ( omogočala je razvoj tehnike nog (skoki, piruete). ♦​ Koreograf J.G. NOVERRE je uvedel akcijski balet in 1760 napisal znamenito delo Letters sur la danse (Pismo o plesu). 1789 je njegov učenec J.B. DANBERVAL koreografiral najstarejši ohranjeni balet ( »Navihanka« na ljudsko glasbo. ♦​ V letih 1830-1850 (romantika) je francoski balet dosegel vrhunec; začetek zaznamuje balet »La Sylphide« 1832 z eterično plesalko Marie TAGLIONI, višek in zaključek pa GISELLE s Carlotto GRISI. ♦​ V drugi polovici 19.stol. je francoski balet stagniral, francoski koreografi so odhajali v Rusijo, kjer so razvijali ruski baletni stil z italijansko virtuoznostjo in francoskim dostojanstvom. V začetku 20.stol. sta S. DJAGILEV in M. FOKIN pripeljala v Pariz Ruski balet S. Djagileva, kar je močno vplivalo na evropski in kasneje ameriški balet. Baletne in sodobne plesne skupine so se razvijale v Marceillu, Lyonu in drugih francoskih mestih, prav tako razna plesna tekmovanja in festivali. GRAHAMSKA TEHNIKA – plesni stil in tehnika Marta GRAHAM, osrednje osebnosti ameriškega sodobnega plesa, ki je izšla iz Denishawna, kalifornijske plesne šole z orientalskim pridihom. ♦​ Osnova njenega plesnega načina je sekano gibanje in dinamična dvojica ( krčenje – raztezanje, silovitost v gibih in oglato oblikovanje prostora. Kot glavni in edini koreograf svoje skupine, je upodabljala velike antične tragedinje, ki jih je plesala sama v monumentalnem, patetičnem, estetsko oblikovanem plesu blizu tal; zbor plesalk okoli nje je posnemal in prevzemal njene plesne prvine. ♦​ Glavna značilnost grahamske tehnike osrednje gibanje z vzgibom v spodnjem delu hrbta. Veliko vlogo ima obvladan padec brez sesedanja; krčenje-izdih in raztezanje-vdih sta enakovredni sili, ne pa napetost in sprostitev. Gibanje je nabito z energijo. To je edino strogo izdelana tehnika sodobnega plesa v svetu in je v marsičem podobna klasičnim baletnim disciplinam. Vaje na tleh so zamenjale vaje ob drogu; sledijo jim vaje na sredini dvorane ter hoja, tek, skoki ipd. skozi prostor. To tehniko poučujejo danes na mnogih klasičnih baletnih šolah po svetu. IKONOGRAFIJA PLESA – veda o plesnem zapisu, ki vključuje vse vrste trajnega zapisovanja z opisi plesov, informacijami o plesih, napotkih zanje, ipd. To so lahko tudi umetniške stvaritve, ki prikazujejo ples – skulpture, jamske in zidne slikarije, keramika, talne risbe in vzorci, risbe in opisi v starih knjigah, risbe, slike in opisi v sodobnih knjigah; enako velja za najsodobnejši način plesnega zapisa – film in TV. IMPRESIONISTIČNI PLES – nastrojenski ples, razpoložen in vtisov, brez akrobatike in patosa (= pretirano navdušenje, vznesenost); lahko plesna improvizacija kot odziv na glasbo ali razpoloženje v naravi ali v sodobnem plesu improvizacija na primerno glasbo; To ni stil, ampak toniranje plesa kateregakoli stila, tehnike ali estetike. INTERPRETATIVNI PLES – oblika modernega pred-ekspresionističnega plesa med 1920 in 1930, ki je čustveno izražal in vizualiziral glasbo. ♦​ Kasneje se je ponekod izrodil v pantomimično ponazarjanje glasbe oz. ritmično gibanje ob glasbi. Plesalec naj bi imel močan občutek za ritem, dobro naj bi poznal glasbeno strukturo in naj bi jo izražal s plesnimi sredstvi. To metodo je med l. 1930 in 1940 deloma prevzel klasični balet pod imenom SIMFONIČNI BALET, v njegovi drugi ali pozni fazi, ko se je oddaljil od razpoloženjskosti. IZRAZNI PLES - vrsta sodobnega plesa, ki je zelo oseben in čustven; ♦​ Plesalec z gibanjem izraža svoja čustva, kar pa ne potega toliko po miselni oz. načrtani poti, predvsem z neposrednim prenašanjem čustvenih v telesne impulze. ♦​ Razširjen je bil zlasti pred in deloma po 2.sv.v. v Evropi. Njegova izrazita evropska predstavnica je bila Mary WIGMAN, pri nas Meta VIDMAR. JAZZ PLES – jazz balet; oznaka za ekstatično stanje, ki sta ga povzročala krožni ples in prepevanje v mošeji; ♦​ Afro-ameriški ljudski ples, nastal iz ritualnih krožnih plesov afriških sužnjev, ki so se pomešali z indijansko in južno ameriško tradicijo. V New Orleans so poleg afro-ameriških plesov plesali tudi evropske družabne plese; tako se je plesu pritaknila še evropska družabna tradicija; v cerkvah, kjer so se zbirali črnci za petje in ples, pa še elementi črnskih duhovnih pesmi. ♦​ Glavne značilnosti: drža teles z nekoliko naprej sklonjenim trupom, z naprej potisnjenih boki in upognjenimi koleni, stopala so plosko na tleh; osrednje gibanje z vzgonom v hrbtenici; sinkopiranje, improvizacija, ritmična raznolikost, delna izolacija posameznih delov telesa v gibanju. KARAKTERNI PLES – 1.​ Baletna oznaka za vsak tradicionalni ljudski ali folklorni (tudi temu samo podoben) ples; 2.​ Oznaka za plesno – pantomimsko gibanje, ki je pomenilo kakšno opravilo, poklis ali način življenja. LABANOVA TEORIJA – plesna teorija, ki je bila v začetku 20. st. zelo pomembna za razvoj sodobnega plesa. ♦​ Laban je analiziral gibanje in ga, glede na kombinacije različnih gibalnih prvin, razvrstil v osnovne napetostne oblike gibanja ter v serije vzmahov, ki jih je po različnih gibalnih lestvicah vključil v geometrijski kristal. V njem je lahko prikazal različne gibalne smeri, razsežnosti in ravni. 1. je opredelil osrednje gibanje. Dinamično nasprotje med napenjanjem in sproščanjem – kot izhodišče za valujoče gibanje ter pomen plesnega vzmaha (impulza). Plesalce je razvrstil glede na njihovo višino v rasti in v gibanju na : visoke, srednje in nizke plesalce. ♦​ Razvil je tudi sistem plesne pisave > LABANOTACIJA: gibanje se zapisuje na pokončno notno črtovje od spodaj navzgor in od D proti L; posamezne črte namenjene zapisu gibanja nog, rok, dlani, stopal ter trupa; osnovni simboli izhajajo iz pravokotnika oz.  njegovih delov > označujejo smer, raven, tempo in dinamiko gibanja, uporablja se tudi senčenje in barvanje likov ter dodatni znaki za posamezne dele telesa; nima pa izdelanih znakov za prostorske premike in oblike. MODERNI BALET 20. STOLETJA Obdobje od prihoda plesalcev Djagilera v Pariz 1909 do njegove smrti 1929. Konec 19. St. so se v Petersburgu zbrali mladi umetniki, filozofi in esteti, nezadovoljni z razmerami v takratni Rusiji. S. Djagilev se je posvetil reformiranju baleta. Plesalec M. Fokin je izdelal reformne teze podobne Noverrovim pred 150 – imi leti. Pod vplivom gostovanja I. Duncan v Peterburgu, je 1905 za Ano Pavlovo koreografiral nekaj minutni razpoloženjski balet »Umirajoči labod«. Nastala je slovita skupina Ruski balet Sergeja Djagileva, ki je prvič gostovala v Parizu z dinamičnimi »Polovskimi plesi » in prvim simfoničnim baletom »Silfide« v koreografiji Fokina. »Silfide« pomenijo začetek modernega baleta 20. stoletja. Med solisti so bili: Ana Pavlova, T. Karsavina, V. Nižinski,… 1910/11 Fokin koreografira dve temeljni deli modernega baleta: »Ognjena ptiča« in »Petruško« na glasbo Stravinskega ter »Povabilo na ples«. Plesalce je vadil E. Cecchetti. Djagilev je zbral avantgardne umetnike vseh vrst – slikarje, glasbenike, literate,… in z njimi ustvarjal balete kot celostno vidno – slušno prireditev; aktivno je prehajal skozi umetnostne smeri od impresionizma in ekspresionizma, kubizma in futurizma do neoklasicizma. Med glavnimi sodelavci so bili P. Picasso, J. Stravinski, J. Cocteau; koreografi (poleg Djagileva) pa V. Nižinski, L. Mjasin, B. Nižinska, G. Balanchine - > ta je 1925 pripotoval iz Leningrada v Paris z manjšo skupino plesalcev. Djagilev ga je angažiral kot baletnega mojstra in koreografa. Pomembni koreografiji sta bili pozno ekspresionistični »Izgubljeni sin« in »Apolon, ljubljenec muz«, ki zaznamuje začetek baletnega neoklasicizma. Plesalci Ruskega baleta so se po Djagilevi smrti 1929 razšli po svetu in naprej ustvarjali v raznih skupinah, v različnih deželah, kar je pomenilo razširitev baleta iz enega svetovnega središča na vse strani – do Amerike. NAČINI GIBANJA 3 osnovne in več drugotnih kategorij gibanja, ki so odvisne od uporabljene sile in medsebojnega odnosa napetosti in sproščanja: a)​ VALUJOČE ALI NIHAJOČE GIBANJE Temelji na dinamičnem menjavanju napetostne in sprostitvene faze (napenjanje - sproščanje) in je značilno za naravno gibanje, jazzovski in evropski moderni ples; drugotni kategoriji sta EKSPLOZIVNO GIBANJE S HITRIM MOČNIM ODRIVOM ter SESEDANJE (postopno padanje z vmesnimi fazami rasti, padanje – vstajanje), značilno za šolo Humphrey – Limon; b)​ SEKANO ALI PREKINJENO GIBANJE Temelji v dinamični dvojici (krčenje – raztezanje) in je značilno za orientalski, indijanski in sodobni ameriški ples Marte Graham; drugotna kategorija je vibriranje ali potresavanje, značilno za trzavične in ekstatične plese; c)​ ZDRŽNO ALI TRAJAJOČE ALI VODENO (TEZNO) GIBANJE -> teče brez sunkov in vidnih napetosti in je značilno za klasični balet in evropsko folkloro; podkategorija je lebdenje ali nošeno gibanje (ustvarja vtis breztežnosti). PANTONIMSKI PLES Posnemovalni, imitacijski ples, figurativni ples, mimični ples; gibanje s katerim plesalec prikazuje različne like oziroma značaje in dogodke ter plesno izraža njihovo vsebino in pomen. Pantonimski ples se, za razliko od pantonimskega gibanja, podreja ritmičnim zakonom in oblikam plesne kompozicije. Od vseh plesnih oblik je najbližji dramskemu gledališču. PLESNA MODERNA Izraz iz plesne šole Mete Vidmarjeve za ples, ki so ga razvijali v prvi polovici 20. Stoletja. Rudolf Laban, Mary Wigman in Kurt Jooss v E ter Marta Graham v Ameriki. Sodoben ples temelji na dinamičnih nasprotjih, ki izhajajo iz naravnih cikličnih procesov. Vzgonsko središče gibanja je v hrbtenici, zato spada med osrednja gibanja. Ne prikriva vplivov težnosti in v nasprotju z baletom omogoča individualne plesne stile in estetiko. PLESNA OBLIKA, Plesna forma 1.)​ estetska in izvedbena kompozicija kakega plesnega dela, vidno in občuteno izražanje vsebinske zasnove plesne stvaritve; 2.)​ skupek estetsko uglašenih in posredovanih oblikovanih prvin, ki tvorijo celotno plesno stvaritev, NPR.: simetrija, dinamika, prostorske oblike, kombinacije barv, … PLESNOST 1.)​ Plesna sposobnost, ki se kaže v ustvarjanju gibnih, ritmičnih, prostorskih in dinamičnih sestavin plesa, v gibnem dojemanju, zapomnjenju in obnavljanju teh sestavin ter v sposobnostih zaznavanja in doživljanja plesa kot izražanja, ustvarjanja in sporočanja s plesom. Plesnost temelji na gibnem izražanju, ki je elementarna oblika človekovega izražanje, vezana na komuniciranje in čustvovanje, ki izhaja iz nižjih razvojnih stopenj in je zato nujno prisotna v vsakem človeku, 2.)​ Estetika plesnega telesa 3.)​ Kvaliteta glasbe, plesnega glasbenega motiva, plesnega glasbenega inštrumenta POSTMODERNIZEM V PLESU IN BALETU Prehod od sodobnega plesa in modernega baleta 20. st. v naslednje stilno obdobje v baletu pomeni združevanje obstoječih baletnih stilov v novi klasicizem -> zanj je značilna najdba simfoničnega baleta in samostojnost baleta od drugih kulturnih zvrsteh; značilen predstavnih je G. Balanchine. V sodobnem plesu je značilna svobodna improvizacija v razvoju z likovnostjo in glasbo, naravno gibanje in tehnična svoboda plesnega instrumenta (značilna predstavnika plesalca Alwin Nikolais in Merce Cunningham). PROGRAMSKI PLES Plesno delo z vsebino, ki je literarna zgodba, legenda, zgodovinski dogodek,… Gledalec naj se ne bi predajal samo občutjem in čustvenim doživetjem plesa, ampak naj bi sledil vsebini in njeni dramaturško izpovedni misli. Sem spadajo nekateri obredni plesi, pantomima, večina klasičnih baletov iz 19. st., ne pa simfonični, koncertni in neoklasicistični baleti in plesi. Njihova vsebina je neposredno ples. PROSTORSKA GIBNA LESTVICA Razvrstitev prostorskih gibnih vrednosti: 1.​ SMER GIBANJA – naprej, nazaj, vstran, diagonalno in krožno 2.​ PROSTORSKE RAZSEŽNOSTI – višina, nižina, širina, ožina 3.​ PROSTORSKE RAVNI – zgornja, spodnja, čelna, osna, bočna; ter osebni in splošni prostor PROSTOR V PLESU Nujna objektivna danost in prvi pogoj za vsako gibno plesno dejavnost; 1.​ OSEBNI PROSTOR ali KINESFERA ( obdaja plesalca v dosegu namišljene lupine, je neodtujljiv in se spreminja v času; 2.​ SPLOŠNI ALI OBČI PROSTOR ( Plesalec oblikuje z gibanjem (premikanjem), t.j. s hojnicami (talna risba plesalčeve poti po prostoru), s skulpturalnimi in arhitektonskimi vzorci; spreminja se v času; 3.​ RESNIČNI, OBSTOJEČI PROSTOR ( (scenski prostor, delovna dvorana..) je neodvisna prostorska konstanta, v kateri plesalec ustvarja svoj osebni in splošni plesni prostor, ga spreminja in obnavlja. RITEM 1.​ Zaporedje posameznih gibnih vzorcev, v katerih se menjavajo nasprotujoče si vrednostne enote; 2.​ Menjavanje gibno – plesnih nasprotij, utemeljeno v osnovnih ritmičnih telesnih funkcijah (npr.: srčni utrip, dihanje,…); 3.​ Plesni ritem, gibno ustvarjanje, odvisno od posameznega ustvarjalca, njegovih razpoloženj, namenov… ROKOKO Obdobje kodifikacije baletnih figur, razvoja baletne tehnike, ki se je postopoma ločevala od dvorskega baleta in profesionalizacija baleta v prvi polovici 18. st. Prva balerina Maria Camargo skrajša baletno krilo za toliko, da je sprostila gležnje, obenem je obula čevlje brez pete (omogočila si je tehniko skokov in je konkurirala plesalcem s pravo italijansko virtuoznostjo. Njena konkurentka, ekspresivna balerina Marie Salle, tudi pantomimičarka in koreografka, je odložila korzet in krinolino in plesala v grški tuniki; bila je predhodnica I. Duncan in je močno vplivala na baletnega reformatorja Noverra. Baleti rokokoja in galantnega stila so združevali italijanski temperament in virtuoznost s francoskim dostojanstvom in eleganco. Prikazovali so alegorije in božanstva, ki so zastopala vladarje; navadnega človeka – meščana še ni bilo na odru. Plesali so v maskah z visokimi lasuljami in v krinolinah. V 18. st. so imeli plesalci s svojimi skoki prednost pred balerinami. ROMANTIČNI BALET Zgodovinski pojem iz obdobja romantike v Parizu (1830 – 42), ki razvojno predstavlja dokončen prehod gledališča (tudi baletnega) v roke meščanskega sloja; v tem času se je izoblikovala tehnična in stilna podoba evropskega klasičnega baleta; klasična ali sodobna baletna predstava, ki odseva obeležje romantičnega baleta. Ples naj bi izražal duševna stanja, čustvenost in vizije. Vsebinske teme so želje po begu iz vsakdanjosti; po nenavadnem in nadnaravnem. Dejanje poteka izmenoma v tuzemskem in nadnaravnem svetu, ki je pogosto prikazan s plesom na konicah prstov, v muslinastih prozornih oblačilih in s pomočjo oderske mašinerije (npr.: La Sylphide 1832, Giselle 1841). ROMANTIKA Baletno obdobje, ki je v Parizu trajalo od 1830 do 1850, nato pa v Rusiji – do konca 19. st. Romantika pomeni vsebinski odklon od naravnega gibanja v baletno tehniko, od vitalnega k okrasnemu ženskemu plesu. Pariško romantiko simbolizirata dva baleta: La Sylphide, Giselle in tri velike balerine: Italijanka MARIE TAGLIONI, kot poosebljena breztežnost, Dunajčanka FANNY ELSSLER, kot temperamentna plesalka karakternih ljudskih plesov ter CARLOTTA GRISI, dramatična plesalka. Zadnji poskus francoske romantike je bil balet »Copellia« na glasbo Delibesa (1870); potem je romantika prešla v Rusijo (značilni predstavnik je II. dejanje »Labodjega jezera« (koreograf L. Ivanov). RUSKI BALET Razvijal se je na podlagi dvorskega plesa in tlačanskih plesnih gledališč, ki so jih organizirali podeželski plemiči, zlasti v zimskem času. Peter Veliki je konec 17. st. v Peterburgu uvajal plesne maškarade. Njegovi nasledniki so uvedli oziroma organizirali baletno šolanje v kadetskih šolah in kasneje v sirotišnicah; poučevali so francoski baletni mojstri. Za predstave na carskem dvoru so angažirali avstrijskega šefa baleta Franza Hilferding-a ( uvedel akcijski balet. Plesali so kasnejši pomembni ustrvarjalci baleta: M. PETIPA iz Pariza, Šved C. JOHANSSON, LEV IVANOV (Taglioni, Elsller, Grisi)ter največje balerine; posebnost so bili dobri moški plesalci. Ansambel so vodile francoske in italijanske primabalerine. V drugi polovici 19. st. je M. PETIPA oblikoval celovečerne klasicistične baleta z vrhunsko romantično tehniko in plesom na konicah prstov. Konec 19. st. je ruski balet začel stagnirati. Tradiciji sta se uprla koreografa M. FOKIN in ALEKSANDER GORSKI. Po neuspeli revoluciji 1905, ki se ji je pridružil del baleta, je Fokin odšel z Ruskim baletom Djagilera v Pariz; GORSKI je v Moskvi razvijal baletni akcijski realizem in naturalizem. Po oktobrski revoluciji je F. LOPUHOV ustvarjal vzneseni ekspresionizem z zahtevno tehniko, K. GOLEJZOVSKI ekstremni modernizem, I. MOJSEJEV baletizirano folkloro. Baletna pedagoginja A. VAGANOVA je združevala vrhunsko klasično baletno tehniko z duncanovsko ekspresivno plastiko, zlasti v gornjem telesu in gibanju rok. Simbol sovjetskega socrealističnega repertoarja 30-ih let je bil balet »RDEČI MAK«(1927), »BAHČISARAJSKA FONTANA«, »ROMEO IN JULIJA« (Prokofjev, 1940), ki je po drugi svetovni vojni prodrl v Evropo. Sledila je »PEPELKA« (1948), gostovanja ruskega baleta na zahodu. Med koreografi se je uveljavil J. GRIGOROVIČ, direktor baleta v Boljšoj teatru (»SPARTAK«, »IVAN GROZNI«). USTANOVILI SO VELIKO BALETNIH ANSAMBLOV ( uprizarjajo klasične balete, sodobni in eksperimentalni program. V Moskvi je vsaka 4 leta mednarodno tekmovanje mladih plesalcev, ob sodelovanju mednarodnih baletnih sodnikov, baletne šole sprejemajo štipendiste z vsega sveta, prevajajo in tiskajo novejšo baletno literaturo in izpopolnjujejo visoko baletno šolanje. SEKANO GIBANJE Prekinjano, zadržano gibanje; močno in napeto gibanje s sunkovitim ustavljanjem sredi toka gibanja. Je zaporedje sunkovitih, nezaključenih gibov z močnimi poudarki, gibno prehajanje iz ene poze v drugo, ki so nabite z napetostjo. Gibni vzgoni, ki povzročajo gib, vedno znova zadenejo ob nasprotne vzgone, ki jih zadržijo, tako da se gib ne izteče. To je najbolj značilno gibanje plesnega stila MARTE GRAHAM. SESEDANJE Valujoče gibanje s ponavljajočimi se padci; vsak padec zadrži nasprotni sunek navzgor, ki omogoči naslednji padec; serija padcev z vmesnimi kratkimi zastoji, v katerih se napeto telo seseda (postopoma pada) – običajno naprej ali vstran. SIMBOLIČNI PLES Ples izvajan z gibnimi simboli, ki v podobah in prispodobah izražajo poljubno ali dogovorjeno plesno vsebino. SIMFONIČNI BALET Baletna kompozicija, ki temelji na že obstaja, simfonični glasbi, ki prvotno ni bila namenjena baletu. Glasba naj bi vzbudila nastanek plesne oblike in vsebine (običajno nepripovedne), ki naj bi po svoje spremljali, podvajali in kontrapunktirali glasbo; simfonični balet je spremljevalec modernega baleta 20. st. SLOVENSKI BALET Začetki v jezuitskem baletu v LJ (jezuitski balet uprizarjali so ga kot plesne vložke ali dejanja v šolskih igrah v jezuitskih šolah; včasih so imeli celo obsežnejšo in bogatejšo opremo kot dvorska in poklicna gledališča; jezuiti so po svojih doslednih medotah določali primerne redovnike, ki so študirali in raziskovali balet ter napisali o njem prve in najbolj temeljite knjige; cerkev ni odobravala jezuitskega angažiranja v baletu, vendar ga tudi prepovedala ni nikoli. V 18. in 19. stoletju so v zimskih sezonah avstrijske, nemške in italijanske družine uprizarjale baletne in pantomimske predstave. 1826 je gledališka družina Carla WEIDINGERNA uprizorila pantomimski balet »DANINA«, 1893 so igralci – plesalci nemškega gledališča v LJ, pod vodstvom dunajskega koreografa, uprizorili baletno pantomimo »PUNČKA«. Prvi slovenski balet JOSIPA IPAVCA »MOŽIČEK« v stilu commedie dell' arte so uprizorili najprej 1901 v Gradcu, nato v Trstu, Celju in 1912 v LJ v izvedbi igralcev – plesalcev slovenskega gledališča. 1918 mu je sledila leningrajska plesalka J. POLJAKOVA. Baleti med 1928 in 1946: »PLEME LEGENDICA«, »POLJAKOVA«, »IMPRESIJE IZ MUSIC – HALLA« in »SLIKE Z RAZSTAVE«, »ULCKA, PUNČKA«, »VALSE INTERRNEPUE«, »PLESNI KONCERT«, »VRAG NA VASI« IN »TOK« plesnega para PIE in PINA MLAKARJA ter MAKSA KIRBOSA »IKARUS« po Lifarju. Plesalci solisti so bili: L. WISIKOVA, G. BRAVNIČARJEVA, E. MOHORJEVA, M. KIRBOS, B. PILAT. Med vojno je Peter GOLOVIN odprl baletno šolo, 1946 je prevzel vodstvo novega mariborskega baleta, ki so med drugim uprizorili: »COPELLIO«, »APOLONA MUSAGETA«, » LABODJE JEZERO«, »OHRIDSKO LEGENDO«, »GISELLE«, »SYLPHIDE«. Ljubljanski balet sta skoraj 15 let vodila Pia & Pino MLAKAR ter postavila vrsto baletov: »PROMETEJEVA BITJA«, »LEPO VIDO«, » DANINO«, »SREDNJEVEŠKO LJUBEZEN«, »LISICO ZVITOREPKO«, »SIMFONIČNO KOLO«, » PEPELKO«, idr. s solisti: T. RUŠKARJEVO, L. SOTLARJEVO, V. VOLPIJEVO, S. POLIKOM, J. HAFNERJEM, G. VOŠPERNIKOVA, J. MEJAČEN, V. DEDOVIĆEM. Za koreografsko delo Mlakarjev je bila značilna poetična arhaičnost z nadihom ljudskega melosa, karakternimi pantomimskimi poudarki in velika vera v umetnost. Ustvarjala sta ugodno klimo (atmosfero) za mlade koreografe (Neubauer, Jeras, Otrin, Dedović) ob določeni zaprtosti do koreografskih gostov. Edini klasični balet v avtentični obliki, v tem obdobju, je bilo »LABODJE JEZERO« v koreografiji Mileta JOVANOVIĆA. Baletno šolo je prevzela L. Wisiakova in jo vztrajno dvigala na profesionalno raven. 1960 je zavod Festival v LJ izvedel prvi YU BALETNI BIENALE. Vodstvo baleta je 1960 prevzel nedelasicist in koreograf baletnih skupin Henrik NEUBAUER. Koreografije »OTHELLO«, »IN MODO ROMANTICO« »OGNJENA PTICA«, »ROMEO IN JULIJA«, »SOBA«… 1974 mu je sledil neoekspresionist Metod JERAS, ki je razvijal vrhunsko tehniko in individualizacijo baletnih solistov. Koreografije: »NINA«, »VOLK«, »ČUDEŽNI MANDARIN«, »NOTREDAMSKI ZVONAR«, »PODOBE V ZRCALU«. Gostovali so koreografi iz YU in tujine: A. Dolin z »Giselle«; A. Balašova z »Navihanko«; S. Lifar s »Favnovim poldnevom« in »Romeo in Julijo«; R. Hynd s »Povratnikom«; M. Šparenblek z »Duetom« in »Magnificatom«. Ansambel je gostoval v Italiji, Avstriji, Nemčiji, Rusiji, z novimi plesalci (Vrhovčeva, Markovičeva, Straničeva, Lasan, Vidmar, Basajlovič, Ambrožič). V MB je prevzel vodstvo IKO OTRIN s tradicionalnim in sodobnim, tudi eksperimentalnim in avantgardnim repertoarjem (»Esmeralda«, »Silfida«, »Don Kihot«, »Pepelka«); postavljal je balete na domačo glasbo po lastnem scenariju (»E=MC«, »Lepa Vida«, »Peter Klepec«, »Pohujšanje v dolini«, »Pika Nogavička«); koreografiral je tudi za TV, gostovali so ljubljanski in zagrebški plesalci. V LJ sta plesalca V. DEDOVIĆ in J. KOSI koreografirala neoklasične, sodobno uglašene stvaritve: »Žica«, »Kajn & Abel«, »Zrak«; Ksenija HRIBAR sodoben humoristično filozofski »Ciklus«, M. ŠPARENBLEK »Baletno gledališče Stravinskega« in »Baletni triptih«. SODOBNI PLES - Ples 20. st. Različne sodobne plesne usmeritve, ki jim je skupen odpor proti izumetničenosti baletnega klasicizma 19. st. Predhodnik sodobnega plesa DELSARTE je raziskoval gibno izraznost glasbe in petja - Izdelal je TRIPARTITNI SISTEM GIBANJA in ga preizkušal v praksi ( močan odmev z ZDA. DALCROZE je razvil EURITMIKO. Iz njegove Helleranske šole je zrasla ena izmed evritmičnih šol modernega plesa. Rudolf LABAN je zastavil teoretične osnove sodobnega plesa ( dinamično nasprotje napenjanja in sproščanja, opredelitev plesnega prostora in oblikovanje sodobne plesne pisave. Njegova plesna teorija izhaja iz naravnih gibanj. Konec 19. st. sta prišli v E Američanki L. FULLER s svojimi kačjimi plesi in plesi ognja ter I. DUNCAN, plesalka svobodnega plesa, samoukinja in plesna impresionistka. Labanova učenka M. WIGMAN, vodilna plesalka evropskega izraznega plesa, je 1918 ustanovila svojo šolo. Njena celovita plesna tehnika in estetika je močno odmevala v deželah brez klasične baletne tradicije (Nemčija, Nizozemska, Češka, Švedska, Slovenija). Iz Labanove šole je prišel tudi KURT JOOSS, ki je v svojih koreografijah poskušal združiti elemente sodobnega plesa in klasičnega baleta (balet “Zelena jama”, leta 1932). V ZDA sta RUTH ST DENIS in TED SHAWN ustanovila svojo šolo DENISHAWN, iz katere so izšli skoraj vsi nosilci ameriškega modernega plesa: M. GRAHAM, Doris HUMPHREY, Charles WEIDMAN. M. GRAHAM je na osnovi dinamičnega nasprotja (krčenje – raztezanje) razvila poseben stil; izdelala je trdo plesno tehniko, ki je po 2. Svetovni vojni izpodrinila svobodnejšo tehniko M. WIGMAN. Grahamovski stil je prodrl tudi v klasični balet. V ZDA so se razvijali novi sodobni plesni stili: D. HUMPHREY (sesedanje – dviganje); črnski plesalec in koreograf ALWIN ALLEY je združil klasični balet, moderni ples in jazz. SODOBNI PLES V SLOVENIJI V 30 – ih letih je prišel v LJ. Meta VIDMAR je primesla sistem plesnega ekspresionizma Mary WIGMAN. Leta 1930 je odprla šolo izraznega plesa ter prirejala celovečerne plesne koncerte. Njene učenke, zlasti Marta PAULIN, Živa KRAIGHER in Marija VOGELNIK so nadaljevale in razvijale njeno delo. Dve leti za njo, je odprla plesni studio Katja DELAK iz dunajskega plesnega kroga, z revijskim podtonom in poudarkom na svetlobnih učinkih. V istem času sta prišla v LJ gostovat Pia in Pino MLAKAR s “Plesnim koncertom”. Po 60- em letu se je sodobni ples razširil v MB, CE, Ptuj, MS, NG, NM, Piran. Organizirane so poletne in zimske plesne šole ter srečanja sodobnih plesnih skupin. VALUJOČE GIBANJE Plavajoče gibanje; gibanje v katerem se menjavata faza napenjanja mišic s fazo relativne sprostitve. Vzmah pomeni tisto fazo, ko se mišica skrči in sproži gib ( ta se zaradi vztrajnosti nadaljuje v svobodnem letu vse do točke, ko bi ga zaustavila sila težnosti; takrat nastopi nov vzmah; tega gibanja ne moremo naenkrat zaustaviti, vsaj ne v njegovi svobodni leteči fazi. Plesni sistem Mary WIGMAN; Najpomembnejša osebnost ženskega ekspresionizma, plesne moderne med obema vojnama. Najprej je študirala glasbo, potem je prišla v Dalcrozov inštitut v Helleranu. Diplomirala je 1915 in bila asistentka pri Labanu. Prirejala je uspešne solistične plesne koncerte. 1920 je v Dresdnu ustanovila lastno plesno šolo ( središče nemškega modernega plesa. Razvijala je solistični in skupinski, tudi laiči ples. 1930 je bila na višku in šla v ZDA. Z nastopom nacionalsocializma so jo iz Dresdna preselili v Leipzig, kjer je opustila svoje plesne koncerte. Po vojni je, s težavami, spet odprla šolo v Leipzigu, 1949 je prišla v Zahodni Berlin. Pedagoške značilnosti: 1.​ PLESNA IZRAZNOST ( IZRAŽANJE NOTRANJE ČLOVEKOVE VSEBINE S PLESNIMI SREDSTVI; 2.​ ABSOLUTNI PLES ( ples brez glasbe ali ob tolkalih ali ob podrejeni oz. kasneje kompenzirani glasbi; 3.​ NAPETOST – SPROŠČANJE (kot dinamično gonilno gibanje; 4.​ PROSTOR ( kot nosilec čustvenega plesnega izraza Tehnika: osrednje in valujoče naravno gibanje, osmični vzmah, diagonalno odprte noge, pretakanja gibanja in NE prehajanje iz poze v pozo. PLES V ODNOSU DO DRUGIH UMETNOSTI »Ples je mati vseh umetnosti.« Skupne poteze plesa z drugimi zvrstmi umetnosti so: ​ Komunikacijski proces ​ Čustveno doživljanje (vzbujanje estetskih čustev) ​ Proces abstrahiranja (umetniško sporočanje dobi simboličen, splošen pomen) ​ Dinamika (v eni umetnosti bolj, v drugi manj; ima abstrahirano (domiselno) dinamično obliko) Zaradi skupnih osnov lahko plesalec – ustvarjalec najde spodbude za plesno gibanje tudi v drugih umetnostnih zvrsteh, zlasti v glasbi in likovni umetnosti. Razlika: minljivost – ples je umetnost trenutka! PLES IN GLASBA ​ Menijo, da izhaja glasba iz plesa – od njega je prevzela svojo obliko in ritmično strukturo; ​ Oba sta si podobna – minljivost; glasba že dalj časa pozna sistem zapisovanja = je omogočilo ohranjanje skozi čas; ​ Vse pesmi so narejene za ples (glasba je plesu navdih) ​ Ples je starejši, a ga je glasba prehitela ​ V 20.stol. ( ples zaživi bolj svobodno ​ Glasba + ples združujeta časovnost in prostorskost, njena osnova je dinamična kvaliteta občutenja in čustvovanja. PLES IN LIKOVNA UMETNOST ​ Povezava preko dekoracije (okrasitev) ​ Likovni moment izstopa tudi v prostorski kompoziciji plesa. ​ Poslikovanje telesa, raznobarvnost oblačil, okraski, nakit, maske ( ko ples postane odrska umetnost. ​ Slikarstvo, kiparstvo – motivi iz plesa ( upodobiti in za vedno ohraniti v trenutek: -​ Plesni motivi stenskih slikarij pračloveka, -​ Skulpture in reliefne opodobitve plesov starega vzhoda, -​ Motivi na poslikanih vazah, -​ Srednjeveške upodobitve. Kiparstvo in slikarstvo lahko neposredno vplivata na oblikovanje plesa s svojimi: -​ Linijami, -​ Ploskvami, -​ Ritmi, -​ Ravnotežji, -​ Odnosom do prostora. Tudi ples je prešel smeri kot sta ekspresionizem in kubizem. ​ Likovna moment izstopa tudi v prostorski kompoziciji plesa: gre za različne grupacije in razvrstitve plesalcev, ki se prepletajo v vzorcih. ​ Ko postane ples odrska umetnost – kostumi, dekoracija, scena in osvetljava dopolnjujejo podobe odrskega plesa. ​ Skrivnost ritmičnega gibanja živalskega ali človeškega telesa že od najstarejših časov izziva slikarje in kiparje, da so jih skušali upodobiti in za vedno ohraniti v trenutek (stenske slikarije pračloveka, poslikane vaze, srednjeveške upodobitve). PLES IN GLEDALIŠKA UMETNOST »Igra obrazov in gibov.« ​ Gre za gledališko igro z gibi in mimiko - brez besed, izražanje (čustev, misli, dejanja), lahko jo spremljata tudi glasba in ples. ​ Drama razvoj iz plesnih ritmov obredov). PLES IN ARHITEKTURA Marta GRAHAM je v ples vnesla oblike, ki jih najdemo tudi v sodobni plastiki in arhitekturi. Podobnosti: ▪​ Prostor, čas, gibanje ▪​ Izraznost, abstrahiranje dinamične oblike (domiselne) ▪​ Prostorska orientacija in predstavljivost ▪​ Scensko oblikovanje za predstavo ▪​ Iskanje idej in podob za ustvarjanje ▪​ Skupni praizvori. kot najstarejša oblika v plesu se pojavi KROG kolo), ki je rezultat prvega organiziranega poseganja v prostor in njegovega oblikovanja z lastnim telesom: -​ Prvo bivališče okrogel prostor, -​ Pri klasičnem baletu opaziti iste poteze kot pri tradicionalni arhitekturi – vse je podrejeno geometriji in plesalci so večinoma z obrazi obrnjeni proti občinstvu.( PLES V FILMU IN na TV ​ V filmski in plesni umetnosti je bistveno GIBANJE – telo v gibanju ter premikajoča se kamera sta v medsebojnem odnosu. ​ Filmski ples pomeni pravi ustvarjalni izziv ( odpira nove in bogate izrazne možnosti! ​ Ples kot dogodek trenutka lahko na filmu ovekovečimo. ​ Če se ustvarja ples za filmsko predstavitev, ga je treba že v koreografiji prilagoditi kameri. KIPARSTVO IN PLES Kaže se od kiparskih umetnin likov plesalcev, ali pa posnemanje kipov v plesu, ki na trenutke deluje statično, a se v ustreznih časovnih sekvencah prelivajo v harmonično celoto (film). RAZVOJ DRUŽABNEGA PLESA Ples je združeval ljudi že od vsega začetka – soudeležence in gledalce. Njegovo poročilo pa je bilo vedno komu namenjeno – bogovom, kraljem ali narodnim ljudem. Kasneje, ko postane ples umetnost -v ožjem pomenu spektakel-, ki hoče vplivati na človeka in ne na duhove, se univerzalna moč zruši. Tisto kar ostane kasnejšim generacijam (zlasti evropski), se razdeli na ljudsko, cehovsko in dvorno, kasneje pa na meščansko plesno umetnost in družabno zabavo. Družabni ples se razvija v gradovih, dvorih, palačah in salonih. DRUŽABNI PLES V SR. VEKU OD RENESANSE DO 18.STOL. Kljub nasprotovanju cerkve prireja srednjeveško plemstvo po gradovih plesne zabave in maškarade. Uveljavi se ples v paru – z dotikom in brez njega. Ples se loči iz skupnih oblik, ki jih je dvorni ples pobral iz ljudskega plesa. Iz tega časa sta znana: ROUNDE (kolo) in FARANDOULE (niz parov, veriga ali kača, počasni koraki). RENESANSA – prinese nov odnos do telesnosti. Ob obnavljanju grške antike povzdiguje lepoto telesa v obliki in gibanju, s tem pa tudi ples. Izpopolnjuje se lepota gibanja in poz v lahkotnost in elegantnost. ​ 15.stol. – prevladuje BASSA DANZA (nizki ples), je počasna, dostojanstvena in lahkotna; - nasprotje sta SALTARELLO in PIVA.  ​ 16.stol. – PAVANA (ples parov), PASSAMEZZO, GAILLARDE (ples nedovoljenega veselja) ​ 17.stol. – SUITE (kontrastni plesi) ​ 18.stol. – VOLTA ​ 19.stol. – ČETVORKA ​ 20.stol. – Evropa prejela prvi val severnoameriških plesov, iz katerih so nastale standarden oblike družabnega plesa: FOKSTROT, SLOWFOK, ANGLEŠKI VALČEK; ​ po l.1925 – poplavi Evropo nov val severnoameriških plesov: CHARELSTON , BLUES. ​ Po l. 1930 – osvojijo vsa svetovna plesišča latinsko ameriški plesi: RUMBA, SAMBA, TANGO, CHA-CHA ​ Plesne prireditve v tem času so imele svoja pravila, ​ Ples se je širil med vse socialne sloje, ​ Nastajajo plesne dvorane, plesne šolo, plesni učitelji. Družabne plese lahko razdelimo v 3 skupine: -​ standardni plesi angleškega stila, -​ latinsko ameriški plesi, -​ severnoameriški in moderni plesi. Značaj vseh družabnih plesov je prehoden – pleše se tisto, kar je trenutno moderno!