Pionirji sodobne plesne umetnosti PDF

PIONIRJI SODOBNE PLESNE UMETNOSTI Interno gradivo pri predmetu Gibalna delavnica, teoretični del Pripravil in uredil: Igor Sviderski, mag. um, giba, profesor  PIONIRJI SODOBNE PLESNE UMETNOSTI izumitelji osvobajajočega gibanja Predstaviti pojem sodobni ples in njego...

PIONIRJI SODOBNE PLESNE UMETNOSTI Interno gradivo pri predmetu Gibalna delavnica, teoretični del Pripravil in uredil: Igor Sviderski, mag. um, giba, profesor  PIONIRJI SODOBNE PLESNE UMETNOSTI izumitelji osvobajajočega gibanja Predstaviti pojem sodobni ples in njegove značilnosti. Pojem zgodovinsko umestiti in opredeliti njegov pomen. Opisati življenje, filozofijo in ideje začetnikov sodobnega plesnega izraza preko besede, slik in filmskega materiala, v Ameriki in Evropi. Začel bom ob koncu 19. stoletja, pa vse tja do pojava postmodernega plesa v sedemdesetih letih 20. stoletja in na kratko omenil pojav plesnega gledališča in performansa, ki se pojavi kot sinteza različnih plesnih estetik posameznih ustvarjalcev na področju sodobnega plesa. Kaj je ples? Kaj je tisto kar človeka na plesu tako fascinira? Vsakemu od nas se ob besedi ples pojavi drugačna asociacija. Najbolj univerzalno definicijo plesa sta leta 1934 postavila baletni koreograf Andre Levinson in baletni zgodovinar Cyril Beaumont: PLES JE POVEZANO, NA OSVEŠČEN NAČIN, IZVAJANO GIBANJE TELESA PO OPREDELJENEM PROSTORU IN V SKLADU Z OPREDELJENIM ČASOVNIM RITMOM. Plesna strokovnjakinja Neja Kos v svoji knjigi Ples od kod in kam? poda naslednjo razlago: PLES JE OBLIKA ČLOVEKOVEGA IZRAŽANJA Z GIBI. JE POVEZANO, OSVEŠČENO RITMIČNO GIBANJE V OPREDELJENEM- OBLIKOVANEM- PROSTORU, KI NE VSEBUJE KONKRETNO NAMENSKIH GIBOV. Drugače: ti zavestno oblikovani gibi pri plesu nimajo praktičnega namena, temveč simboličen pomen. Definicij in razlag je veliko, omenil sem ti dve razlagi, ki imata skupni imenovalec oz. zajameta osnovne značilnost in elemente plesa: GIBANJE- PROSTOR-ČAS-TELO. Ples kot ga poznamo danes je že od nekdaj prisotna oblika izražanja in se je razvijal skladno z družbenimi, ekonomskimi in socialnimi spremembami. Od praskupnosti in ritualnosti, do ljudskih in družabnih plesov pa vse tja do klasičnega baleta in kasneje do uveljavitve sodobnega plesa v vsej svoji raznolikosti izraza in pomena. Zgodovinsko gledano se je vse tja do konca 19. stoletja, ko je v umetnosti na splošno vladala ustvarjalna kriza, uveljavljal klasični balet, kot visoka in edina plesna umetnost. Vse od začetkov t.i. gledališko odrskega plesa, v času francoskega kralja Ludvika 14 pa vse do danes je klasični balet živel in še živi svoje življenje v zaprti, hermetični obliki kodiranega sistema točno določenega gibalnega besednjaka in kostumografije. Z revolucionarnimi spremembami na področju življenja, družbe in tehnike, ko se je uveljavljal mali človek, deloven človek, se je posledično spremenilo tudi samo mišljenje o svetu in posledično tudi o umetnosti. Okostenela oblika in izraz klasičnega baleta je zapadel v krizo, saj se je njegov pomen in namen skrčil na zabavanje ljudi, brez večje umetniške vrednosti. Ponovno se je odkrila ideja o plesu, ki naj bi osvobodila plesalčevo telo. Nastal je prostor za nov plesni izraz, ki bi bil naraven ter naj bi v sebi nosil neko višjo idejo. To višjo idejo je nakazal že znani nemški filozof Nietzsche, ki je misel poenotil s plesom. Zanj je PLES VERTIKALNA MISEL, KI SE STEGUJE PROTI LASTNI VIŠINI IN PLES JE PODOBA MISLI, KI SE JE IZMAKNILA VSAKRŠNEMU DUHU TEŽE. PLES JE NEKAJ NARAVNEGA, IZKLJUČUJE VSAKO PRISILO, KI SE JI PODVRŽE PLESALČEVO TELO. Marta Graham, slavna plesalka in koreografinja, ena od najvidnejših imen ameriškega sodobnega plesa je dejala: »Sodobni ples se od vseh drugih umetnosti, razen gledališča, razlikuje po tem, da obstaja samo v trenutku, ko se dogaja. Ta umetnost živi, ko plesalec pleše. Predstava se zgodi in izgine – ostanejo le še slike, spomini...« Do sedaj sem govoril plesu, kot o splošnem izraznem sredstvu posameznika ali skupine. Naredil bom preskok v mišljenju in vas vprašal: Kaj pa je sodobni ples? Kako definiramo terminologijo besede sodobni ples? Moderni ples? Kaj je prav in ali je prav? Teoretiki opredeljujejo začetek sodobne plesne umetnosti zelo različno. Neja Kos omeji obdobje sodobnega plesa od začetka 20. stoletja do šestdesetih let 20. stoletja. Sam razlikujem impresionistični ples, moderni ples, postmoderni ples in sodobni ples kot krovna oblika vseh zvrsti, ki so se pojavljale v 20. stoletju, kot rušilec pravil in proti uprizarjanju zaprtega sistema klasičnega baleta, v imenu svobodnega raziskovanja gibanja. Kasneje, z uveljavitvijo postmodernega plesa in s performativnimi oblikami uprizarjanja se sodobni ples združi z nekaterimi uprizoritvenimi estetikami: gledališče, likovna umetnost, govor in podobno. Ta multidisciplinarna oblika plesa in performansa dominira še danes. Prvi ameriški kritik sodobnega plesa John Martin leta 1927 v časopisu New York Times postavi začetke tega umetniške prakse v 30. leta 20. stoletja. Poimenuje ga MODERNI PLES, kot krovni pojem za vse plesne zvrsti, ki negirajo tako klasični kot romantični ples. V šestdesetih letih 20. stoletja je na plesno sceno udarila newyorška plesna avantgarda, ki je zavrnila izraznost in tehniko modernega plesa. Zahtevala je nov pojem: POSTMODERNI PLES. Na področju plesa sta moderno in postmoderno kronološka pojma, vezana na določen časovni okvir in ne označujeta umetnostnega sloga, temveč sta del tako imenovanega sodobnega plesa. V zahodnem svetu se o sodobnem plesu govori od 70. let 20. stoletja in izvira iz britanskega konteksta in se uporablja ponekod sinonimno in vzporedno s terminom plesno gledališče, ki izvira iz nemškega konteksta. Emil Hrvatin, priznani slovenski režiser, teoretik in ustvarjalec na področju uprizoritvenih umetnosti je mnenja, da vsi štirje pojmi: moderni ples, postmoderni ples, sodobni ples in plesno gledališče, v temelju označujejo pojavne nove oblike plesa in raziskovanja, ki se oddaljuje in osamosvaja od že obstoječih oblik, zlasti klasičnega baleta. Eno izmed temeljnih teoretičnih misli prištevam načela francoskega pesnika in kritika Stéphane Mallarméja, kjer je strnil svoja razmišljanja o primerjavi med gledališčem in plesom v šestih načelih 1. Nujnost prostora 2. Anonimnost telesa 3. Zabrisana vse pričujočnost spolov 4. Izmaknitev samemu sebi 5. Golota 6. Absolutni pogled. Pa poglejmo kratko razlago pojmov po Malarmeju. PROSTOR Za Mallarmeja je ples edini, ki potrebuje realni prostor, saj je v dramskem gledališču besedilo tisto, ki zahteva čas, ne pa nujnost prostora. Seveda lahko dodamo oder in scenografijo, a prostor ni notranja nujnost gledališca. Nasprotno je prostor pri plesu vsebovan v njegovi biti. Ples potrebuje prostor, razmestitev v prostor in ničesar drugega. ANONIMNOST TELESA Pri plešočem telesu se telo poistoveti z mislijo, idejo in nikoli ni nekdo. Plešoče telo ne posnema neke osebe ali neke posebnosti; ničesar ne upodablja. Gledališko telo pa je vedno ujeto v posnemanje, podvrženo vlogi. Plešoče telo je anonimno zato, ker se pred našimi očmi rojeva kot telo. Vedno je cista misel, ki se šele pred nami izoblikuje. ZABRISANA VSEPRIČUJOČNOST SPOLOV Ples v celoti sestavlja združevanje in razdruževanje spolno doloČenih pozicij. Dvojica plesalec/plesalka se poimensko ne ujema z dvojico moški/ženska. Vse pričujočnost razlike med spoloma se zabriše ali ukine, saj je cilj plesa metafora dogodka in ne realnost le-tega. Za Mallarmeja »plesalka ni ženska«, temveč je nadtelesna; fisis se prelevi v psihos. IZMAKNITEV SAMEMU SEBI Za Mallarmeja “plesalka ne pleše”, temveč ples nastaja skozi njo. Tako se plesalka izmakne vsemu plesnemu znanju, ter ne izvaja plesa, temveč se kaže, kot da bi bilo vse na novo ustvarjeno. Tu ponovno pridemo do primerjave s čistostjo misli, saj je misel prav tako izmaknjena vednosti v kateri se konstituira. GOLOTA Plesalčevo telo je vedno »golo«; tu ne gre za to ali je dejansko golo, temveč je golo po svojem bistvu. Tako kakor ples ne potrebuje scenografije, tako plesalčevo telo ne potrebuje kostuma. Ples se nanaša le na samega sebe; na metaforo misli in zato ne potrebuje nobenega okrasja. ABSOLUTNI POGLED To načelo se ne nanaša ne na ples, ne na plesalce, temveč je povezano z gledalci. Gledalec ne sme biti voajer plesne predstave, njegov pogled se ne sme zaustaviti na plešočih telesih, temveč mora videti misel plesa. To je absolutni pogled. V dramskem gledališču se gledalcev pogled usmerja v razvoj neke situacije v trajanje neke subjektivne gledalčeve želje po razvoju dogodkov. Pri plesu teh občutji ni. Je zgolj doživljanje abstrakcije neke misli, ki je ujeta v svojem minevanju. Igor Sviderski: Gospod Nahtingal, plesni performans, 2009, Foto: Miha Fras Kaj je torej SODOBNI PLES? John Martin, že omenjeni ameriški kritik plesne umetnosti, ga opredeli v nekaj točkah: GIBANJE: glavna prvina plesa, glasba in zgodba pa spremljevalnega pomena INDIVIDUALIZEM: osebne izkušnje in razmerje med telesnim gibanjem in mentalno-čustveno opremljenostjo plesalca DINAMIKA: ples ni niz povezovalnih drž, temveč stvar, ki povezuje te drže – nenehno gibanje NE! TRADICIONALNIM OBLIKAM: moderni ples zavrne rigorozno tehniko in uveljavi novo načelo, naj vsak ples ustvari lastno obliko. Strinjam se z Hrvatinom, ko napiše, da v razvoju sodobnega plesa lahko identificiramo več historično-slogovnih obdobij: MODERNI PLES (impresionistični, ekspresionistični, pozni) in POSTMODERNI PLES. Torej, ko govorimo o SODOBNEM plesu v začetku dvajsetega stoletja, mislim na težnjo po vrnitvi k NARAVNEMU GIBANJU. Takšnemu gibanju človeškega telesa, ki bo kar najbolj ustrezalo njegovim naravnim danostim. Tako imenovani impresionistični moderni ples je premestil poudarek z dramske na glasbeno plat. Ples ni uprizarjal zgodbe, temveč je interpretiral glasbo. Predstavljal je različne strukture glasbe v telesno gibanje. S takim prepričanjem in vsaka s svojo estetiko sta pomemben pečat v plesnem svetu pustili Loie Fuller in Isadora Duncan. Obe sta plesno interpretirali klasično glasbena dela, ki so v tistem času bila predvsem simfonična. ISADORA DUNCAN (1877-1927) Rodila se je v San Francisku z imenom Angela Dora Duncan. Njena mati je bila učiteljica klavirja, oče pa bankir, ki jih je zapustil tik pred rojstvom Isadore. Isadoro je razbito družinsko življenje ter poniževalni odnos puritanske okolice do matere, ki je morala sama skrbeti za družino, močno zaznamovala. Že kot dvanajstletnica je imela poroko za nesmiselno. V svojih spominih je napisala: »Zaradi slabega položaja žensk in usode moje matere sem že takrat sklenila, da se bom celo življenje borila proti poroki in za žensko emancipacijo in za pravico vsake ženske, da rodi otroke kadar si zaželi.« Kot otrok je obiskovala ure klasičnega baleta, a ga je kmalu opustila. Raje je bila doma z družino, ob atmosferi polna ljubezni, lepote in glasbe. Ob glasbi Beethovna, Chopina, Schumanna je sama ustvarjala in izumljala svoje gibanje. V tem času je spremenila svoje ime v Isadora. Leta 1896 prične igralsko kariero v gledališki skupini dramatika Augusta Dalya s katero gostuje po Ameriki in Evropi. Kasneje skupino zapusti in se odpravi v New York, kjer s svojo sestro Elisabeth pripravlja svoje plesne nastope in predstavljala svoj plesni program z naslovom » Ples in filozofija«.  Isadora Duncan v njeni značilni pozi pred pričetkom nastopa Navdih za svoj ples je našla v grški kulturi, predvsem na antičnih grških vaznih slikarijah. Oblečena je bila v preprosto belo tuniko, podobno grški, plesala je bosa, kar je bilo za tisti čas revolucionarno dejanje, saj si nihče ni predstavljal plesa brez baletnih copatkov. Nastopala je po domovih bogatih mecenov, a nastopi niso doživeli v časopisih skoraj nobenega kritiškega odziva. Kmalu je izgubila voljo in se z družino preseli v London. V Evropi se preporodi in se poglobi v študiranje grškega kiparstva, italijanskega renesančnega slikarstva in simfonične glasbe. S svojo filozofijo in plesom očara marsikaterega umetnika in znane ljudi. Nastopa po evropskih mestih, kjer doseže slavo neslutenih razsežnosti. Prijateljevala je z največjimi umetniki takratnega časa in bila stalen gost na pomembnih družbenih dogajanjih, kjer je plesala svoj ples. Plesala je na simfonično, ne baletno glasbo. Glasba je Duncanovi predstavljala kontrapunkt igri svetlobe in je nanjo oboje delovalo izrazito impresionistično. Vplivala je na delo takratnih režiserjev in koreografov kot so bili: Stanislawski, Edward G. Craig, Michaela Fokin in drugi. Leta 1904 je s svojo sestro ustanovi plesno šolo v Grunewaldu v Nemčji. Tam je nadgradila svojo plesno filozofijo in teorijo plesa in ustanovila plesno skupino Isadorables. Pri njenih nepozabnih nastopih je pritegnila publiko od prvega trenutka. Pojavila se je pred modrim zaslonom in ostala daljši čas nepremično. Sodobniki opisujejo njen nastop. Pri prvih taktih glasbe se je približala rampi in držala kot pri kronanju roke nad glavo toliko časa, da je obvladala vse gledalce. Plesala je brez steznika in bosa v rimsko-grških oblačilih, v klitonu in tuniki, ki so odkrivala roke in noge. Pri skokih in vzpenjanju je gibe tako poudarila, da je bilo videti, kot da lebdi in leti in da je izgubila vsako povezavo s tlemi. Isadorino življenje razdelimo na dve obdobji. Obdobje veselja in polnega življenja, ki ga je delila s svojimi otroki in obdobje po smrti otrok, ki je postalo mračno in polno bolečine. Isadora Duncan je umrla leta 1927 na poti v Nico. Vihrajoči rdeči šal se je zataknil za kolo avtomobila. Zaradi sunka si je zlomila vrat. Njeni plesi so bili abstraktni in naj bi zaznamovali različna čustvena stanja katerih inspiracijo in motivacijo je našla v glasbi Beethovna, Chopina, Schumanna in Wagnerja. Svoj ples je imenovala svobodni oz. resnični ples. Zgradila je sistem znakov, ki jih je nadgradila z improvizacijo. Plesala je vedno iz enkratnega doživljajskega razpoloženja, ki temelji na naravnem dihanju in gradila na naravnih in spiritualnih zakonih. Njena filozofija plesa je temeljila na uporabi upora moči gravitacije in solarni pleksus kot center izvora gibanja. Za začetnika ameriškega novega načina plesanja veljata plesalca Ruth St. Dennis in Ted Shawn. RUTH ST. DENNIS (1877-1968) in TED SHAWN (1891-1972) Kot otrok se je Denisova srečala z vajami francoskega glasbenika Francoisa Delsarta. Delsartove vaje in poze so bile podlaga za njeno tehniko plesa, ki jo je v kasnejših letih poučevala. Navdih je črpala iz orientalske in vzhodnjaške kulture. Nastopala je po Ameriki s skupino Donnija Belasca. Na eni od predstav jo opazi plesalec Ted Shawn. Oba sta obvladala klasični balet, vendar jima ta oblika plesa ni zadoščala. Filozofijo plesa sta črpala iz orienta in vzhodnjaške mistike in kulture. Za njiju je bil ples religija. Ruth St. Denis je zagovarjala duhovnost v plesu. S svojimi plesi na orientalne teme, pozneje pa tudi s plesi kot vizualizacijo klasične glasbe, je zaslovela po celi Ameriki in tudi v Evropi. Njuno sodelovanje sta okronala s poroko leta 1914 in kasneje, istega leta ustanovita prvo ameriško plesno šolo z imenom DENISHAWN. Na šoli so poučevali vse plesne tehnike- od klasičnega baleta do svobodnih plesnih izrazov. Plakat za prvo šolo plesa v ZDA Ted Shawn in Rth St. Dennis v plesni pozi Leta 1929 sta se razšla in zaradi medsebojnih nesoglasij in finančnih težav, Denishawn šolo zaprla. Denisova je naprej raziskovala ples in religijo medetem, ko je Ted Shawn ustanovil svojo, moško plesno skupino z imenom Men Dancers. Klasični balet mu ni ustrezal in je iskal nov, moški ples. Skupina je zaslovela po celem svetu in lotevali so se tem od postavitve poganskih misterijev do sodobnih tem z veliko humorja in z dobro plesno tehniko. V času ustanovitve moške plesne skupine sta z Denisovo organizirala prvi plesni festival JACOBS PILLOW pod katero je kasneje delovala tudi plesna šola za moške plesalce in gledališče. Iz te šole so izšli trije velikani ameriškega sodobnega plesa: DORIS HUMPHREY, CHARLES WEIDMAN in MARTHA GRAHAM. MARTHA GRAHAM (1894-1991) Svojo plesno pot je začela leta 1910 z vpisom na plesno šolo Denishawn. Leta 1923 jo zapusti in se kasneje, leta 1925 zaposli kot profesorica giba na Eastman glasbeni šoli na oddelku za gledališko umetnost. Leto dni kasneje, leta 1926 ustanovi svojo plesno skupino MGDance co, ki je kmalu po prvi samostojni predstavi postala znana šola plesa. Poleg postavitve svojstvene plesne tehnike je bila tudipionirka pri uporabi novih materialov za potrebe kostumografije in scenografije V letih pred drugo svetovno vojno postavi nekaj zelo odmevnih predstav, ki jih plesni zgodovinarji opisujejo kot mejniki v estetiki in ideji postavitve modernih plesnih predstav. V njih obravnava predvsem vlogo ženske in njenega odnosa do sveta. Odkrivala je najtemnejše pokrajine človeške duše. Svetla stran človekovega bivanja-veselje- je ni zanimala. Sodelovala je tudi z znanim glasbenikom Louisom Horstom. Bistveno je vplivala na razvoj plesnih kostumov, scenografije, glasbe in lučnih efektov. Glavna plesalca v MG skupini ta bila Eric Hawkins in Merce Cunningham. Martha Graham, je poleg Mercea Cunninghama, ena od najvplivnejših osebnosti v zgodovini modernega plesa. Njena šola je ena od najpomembnejših plesnih šol na svetu, ki je postala pojem za sodobni ples. Gostovali so po celem svetu, tudi v Ljubljani. V začetni fazi ustvarjanja je šlo za ekstremni gibalni asketizem, reduciranje na telesnost. Pregnala je neprekinjen tok gibanja, ki bi povezoval posamezne elemente. Ples je deloval kot montaža gibalnih fragmentov. Kasneje je v svoja plesna dela začela vključevati tudi dramatičnost in emocionalnost, kar se je odražalo tudi v večji uporabi scenografije, kostumov in svetlobnih učinkov. Iz šole Marthe Graham je izšlo še nekaj pomembnih plesalcev in koreografov, ki so svoj plesni pečat pustili na zemljevidu razvoja poznega modernega plesa. To so bili Paul Taylor, Alwin Nikolais, Jose Limon, Eric Hawkins in najpomembnejši Merce Cunningham. Za razliko od Grahamove so se ti ustvarjalci začeli na novo spraševati o naravi plesa. Če so koreografi v 30. In 40. Letih vnesli v ples nove tehnike in nove tematike, vendar so ohranjali formalistične vrednote, ki so zahtevali izobraževanje plesalcev v posebnih tehnikah se zgoraj omenjeni ustvarjalci niso več ukvarjali s formalističnim vrednotam v plesni umetnosti niti z idejo, da mora ples pripovedovati zgodbo ali izražati čustva. Zanimal jih je gib kot tak. Raziskovali so ga z namenom, da bi prišli do novih prvin, korakov, do novega načina gibanja. Zdaj uveljavljajo princip emancipacije plešočega telesa od potrebe po ekspresivnosti. MERCE CUNNINGHAM (1919-2009) Je eden najbolj inovativnih in vplivnih koreografov 20. stoletja. Prvo, formalno gledališko in plesno izobrazbo pridobi na Cornish kolidžu v Seattlu leta 1937. Leta 1939 ga Martah Graham povabi v svojo skupino kjer ostane celih 6 let, kot vodilni plesalec skupine. Leta 1944 spozna John Cagea, glasbenika s katerim sta premikala mejnike pri pojmovanju razmerja med glasbo in plesom. Leta 1953 ustanovi svojo plesno skupino MC Dance co, ki je vse do danes ena od najpomembnejših plesnih skupin in plesnih šol na svetu. S skupino ni sodeloval samo kot koreograf temveč tudi kot plesalec in ustvaril nekaj zelo odmevnih plesnih dogodkov in predstav. Merce Cunningham Iz predstave »Eye space« Skupino je ustanovil z razlogom raziskovati ples v povezavi s prostorom, glasbo, časom in tehnologijo. Sodeloval je z različnimi tipi priznanih in malo manj znanih umetnikov in ustvarjalcev na področju glasbe, scenografije, arhitekture, vizualnih umetnosti in slikarstva. Njegova plesna dela so brez vsakršnih pomenskosti: pripovednih, ekspresivnih ali simboličnih prvin. Njegova tehnika temelji na nasprotju med krivuljo, predvsem v trupu in sprostitvijo. Najbolj inovativne in revolucionarne ideje sta razvila z glasbenikom Johnom Caigom. Gre za odnos in razmerja med glasbo in plesom: - pojavita se lahko ob istem času in v istem prostoru, a se vsak od njiju ustvarja neodvisno eden od drugega - glasba in ples sta enakovredni časovni umetnosti in neodvisni ena od druge - razvije t.i. koreografijo naključja, kot način oz. postopek pri postavitvi posameznih gibalnih fraz in koreografij - ples loči od glasbe in scenografije in doseže neodvisnost do te mere, da med njimi ni nobenega vplivanja - plesalca izolira v prostoru, saj vsak nastopa kot solist, ki sledi koreografiji, ki temelji na improvizacijski formi v neznanem prostoru in na nikoli prej slišano glasbo - pri postavljanju koreografije ne upošteva nekatere osnovne elemente koreografije in kompozicije kot sta vzrok in posledica in klimaks in antiklimaks - opusti tradicionalno frontalnost plesalca in ne uporablja središče odrske postavitve - gledalcu omogoči pogled na dogajanje iz kateregakoli zornega kota. Ena od inovacij je tudi t.i. nereprezentativni ples, kar pomeni da njegovi plesalci ne predstavljajo nobene zgodovinske osebe, čustveno stanje ali ideje. Med prvimi je tudi uporabil tehnološke dosežke. Bil je pionir pri postavitvi plesa pred kamero za kamero oz. Video danca. Prav tako je prvi ustvaril računalniški program Life forms-Dance forms. Program služi kot pripomoček koreografu pri izdelavi koreografije v 3d pokrajini z virtualnim plesalcem. Računalniški prikaz primera postavljanja koreografskih elementov Leta 2009 je za televizijske sprejemnike ustvaril posebne oddaje o njegovem delu in delu s skupino ter različnimi ustvarjalci, z naslovom »Popoldnevi z Merceom«. Plesna skupina MC se je dvakrat predstavila tudi ljubljanski publiki in je požel veliko zanimanje in simpatije. Nekateri raziskovalci plene zgodovine Cunninghama postavljajo na mejo med poznim modernim plesom in postmodernim plesom. Bil je moderen po svoji plesni tehniki, a je to modernost presegel z osredotočenostjo na proces namesto na končni izdelek, z razbijanjem organske celovitosti plesnega dela. Postmoderni ples se je vzpostavil kot kritika dveh ločenih plesnih tradicij: klasičnega baleta in modernega plesa. Moderni ples je, po ocenah postmodernih plesnih ustvarjalcev postal preveč literaren, interpretativen in nič drugega kot vizualizacija glasbe ali zgodbe, a so obenem lahko sprejeli novosti modernega plesa na področju plesne tehnike in jo razvijali naprej. Postmoderniste ne zanima pripovedni gib, temveč sam gib kot tak. Postmodernizem je kontinuiteta in razvoj modernizma v plesu pravi Randy Martin, ameriški teoretik in raziskovalec na plesnem področju. Zgodovinsko gledano, pa se je uveljavila ideja plesne zgodovinarke in teoretičarke na področju plesa, Sally Banes o postmodernizmu kot gibanju v razvoju modernega plesa. Sally Banes postavlja začetke postmodernega plesa v šestdeseta leta 20. stoletja z ustanovitvijo skupine JUDSON DANCE THEATRE. JUDSON DANCE THEATRE KOLEKTIV Douglas Dunn, ameriški plesalec in koreograf je plesno znanje pridobil v mnogih znanih plesnih šolah. Sodeloval je z Ted Shawnom, bil na seminarjih Marthe Graham in plesal v kompaniji Mercea Cunninghama. Leta 1962 je organiziral prvi plesni koncert v cerkvi Judson Memorial Church v New Yorku, ki je potem postala središče umetniških in intelektualnih dejavnosti ter dom plesne skupine Judson Dance Theatre. Ta je vključevala plesalce in koreografe postmodernega plesa kot so: Steve Paxton, Twyla Tharp, Lucinda Childs, Trisha Brown, Meredith Monk in mnogo drugih. Plesalci in koreografi JDT so zavrnili simbolizem in dramatičnost modernega plesa in eksperimentirali s čisto telesnostjo. Ples so želeli reducirati na njegovo bistvo: OSEBA, KI SE GIBLJE PO PROSTORU, OPREDELJENEM KOT PRIZORIŠČE NASTOPA. POUDARJAJO INDIVIDUALNOT, INOVACIJO IN IMPROVIZACIJO. RAZISKUJEJO STRUKTURO IN KOMPOZICIJO KOREOGRAFIRANJA. Za svoje predstave so iskali nenavadna prizorišča in nastopali v običajnih oblačilih. Zavrnili so načelo, da je plesalec lahko le oseba, ki se izpopolni v določeni tehniki. Našli so konkretno, vsakdanje, banalno gibanje in ljudi brez predhodnega plesnega znanja. Koreografi JDT je zanimala kvaliteta vsakdanjih gibov in so bili mnenja, da je ples VSAKO GIBANJE, KI JE USTVARJENO ZA GLEDANJE, TOREJ TUDI TISTO VSAKDANJE, KOT STA HOJA ALI TEK. Postmodernistično geslo »vse gre« so vnesli v ples, kajti zanje je ples lahko karkoli, izvaja ga lahko kdorkoli in kjerkoli. ZAČETKI EVROPSKEGA SODOBNEGA PLESA Primer »Ausdruck tanz« skupinske koreografije visoke šole za ples v Zürichu Ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja se tudi v Evropi dogajajo kolosalne spremembe v družbenem, političnem, socialnem in umetniškem življenju. Umetnik noče biti več samo opazovalec, ampak hoče aktivno sodelovati v družbenem dogajanju in biti del sprememb. Antika in ideal lepote in harmonije ni več izbrana tema. Realnost in razklanost življenja zahtevata nove izrazne estetike, ki se jih naj pokaže brez olepšavanja. Rojeva se ekpresionizem, dadaizem, futurizem in kubizem, kot protiutež do tedaj vodilni smeri v umetnosti in dramatiki ter literaturi, impresionizmu. Tema izraznosti je kako pokazati in ne toliko kaj pokazati. Tehnična revolucija, fascinacija s stroji in težnje po mehanizaciji vsakdanjega življenja pusti močan pečat tudi na takrat novi veji plesa, sodobnem plesu. Telo kot tako se postavi v kontekst stroja in temu primerno je tudi gibanje. Na plesnem področju vre. Klasični balet in slovnica klasičnega baleta ne dovoljuje koreografom in plesalcem veliko svobode. Prikladna je za pravljice in nerealno, ne pa za tisto kar se dogaja v realnem svetu. Če govorimo o impresionističnemu plesu ne moremo mimo američanke, Isadore Duncan. Iz Amerike je prišla vZa začetnike modernega plesa na evropskih tleh večina plesnih zgodovinarjev in teoretikov postavlja francoskega glasbenika in profesorja Francoisa Delsarta in švicarskega skladatelja in glasbenega pedagoga Jacquesa Dalcrozea. Pri poučevanju glasbe sta razvila vsak svojo metodo gibanja telesa in s tem bistveno vplivala na razvoj modernega plesa. FRANCOIS DELSARTE (1811-1871) Analiziral je gibe in izraznost človeškega telesa. Pri svojem pedagoškem delu je prišel do prepričanja, da GLASBA IN GOVOR IZHAJATA IZ TELESA IN IZ NJEGOVIH VZGIBOV. Delsarte je v svoji metodi poučevanja glasbe POVEZAL PETJE Z GIBANJEM IN GIBANJE Z IZRAZNOSTJO. Poudarjal je relacijo med GESTAMI IN ČUSTVI. Po njegovem ima ravno gibanje glavno vlogo pri doseganju harmonije med zunanjostjo in notranjostjo telesa. Vsaka kretnja mora biti IZRAZNA IN POMENLJIVA.  Primer pomena gibov dlani in telesnih položajev po Delsatru Gibe je razdelil v 3 kategorije: navzven, na noter in normalne. Gibi slonijo na treh temeljih: statičnem, dinamičnem in simiotičnem. Človeški svet je zgrajen iz treh jezikov: to kar čuti pove z glasom, kar ljubi z gibom in kar misli z artikuliranim govorom. Telo je razdelil na tri področja: glavo, trup in ude. Razvil je sistem razgibalnih vaj, s katerimi je dosegel osvoboditev in razbremenitev vsakega posameznega dela telesa in s tem posledično večjo fleksibilnost in lahkotnost. Njegova dela in raziskovanja so navdahnila mnoge pionirje na področju plesa kot so : Isadora Duncan, Ruth St. Denis, Rudolf von Laban in Ted Shawn. EMILE JACQUES DALCROSE (1865 – 1950) Profesor glasbe je v Švici razvil ritmično gimnastiko ali euritmiko, s katero je želel reformirati pouk glasbe. Z GIBANJEM TELESA NA GLASBENI RITEM NAJ BI UČENEC OKREPIL SVOJ OBČUTEK ZA RITEM IN HKRATI RAZVIL OSNOVE GIBANJA KOT SREDSTVA UMETNIŠKEGA IZRAŽANJA. S svojim delom je nadaljeval in razširil Delsartove ideje. Dalcrozova metoda je sestavljena iz treh komponent: EURITMIJA – izraziti glasbo skozi gibanje in razvijanje glasbenega znanja z vadbo kinetičnega gibanja-vaj; SOLFEGO – pomoč pri razvijanju posluha in vizualnih komponent pouka glasbe in IMPROVIZACIJA – z uporabo inštrumentov, giba in glasu. Dalcrozova teorija temelji na načelu, da je prva stopnica k izšolanemu glasbeniku trenirano telo kot instrument. Leta 1910 ustanovi svoj Plesni inštitut v Nemčiji, kjer poučuje svojo metodo. Z izbruhom I. svetovne vojne šolo zaprejo. Pred nacisti zbeži v Švico kjer na novo ustanovi inštitut, ki še danes raziskuje in razvija njegove ideje. RUDOLF VON LABAN (1879 – 1958) Če sta Dalcroze in Delsarte bila predvsem glasbenika, je Rudolf von Laban predvsem plesalec in raziskovalec gibnega izražanja. Imenujejo ga tudi oče sodobnega plesa. Že od mladih nog se je zanimal za ples. Študij vojaške akademije je pustil in se posvetil študiju slikarstva, plesa in scenografije v Bratislavi. Kasneje je odšel v Pariz kjer se je raziskoval odnos med premikajočo se človeško figuro in prostorom, ki to figuro obdaja. Preseli se v Munchen kjer pride v stik s Ausdrucktanzom ali ekspresivnim plesom. Pojem izhaja iz ekspresionističnega gibanja v Nemčiji. Za potrebe raziskovanja in poučevanja prevzame vodstvo umetniške šole v Švici. Kasneje ustanovi znamenit Labanov koreografski vadbeni center, ki je še danes eden od glavnih centrov, kjer raziskujejo njegove ideje. V Švici vztraja vse do prihoda nacistov, ko emigrira v Anglijo. Tam še danes deluje njegov center in mednarodno priznana plesna šola, ki nosi njegovo ime. Še kot mlad študent je uprizarjal kratke plesne dogodke oz. žive slike. Bil je prepričan, da je ples samostojna umetnost, ki ne potrebuje nikakršne glasbene spremljave, tudi ploska ne. V svojem delovanju je raziskoval na veliko področij. Razvijal je plesno teorijo prostora in nove principe gibanja, koreografiral velike svečanosti na stadionih in v gledališču ter raziskoval smeri in kvalitete človeškega gibanja. Študiral je smeri in kvalitete gibanja kar ga privede do znamenitega IKOSAEDRA, KI NAJ BI PONAZARJAL VSE MOŽNE SMERI GIBANJA ČLOVEŠKEGA TELESA. Zanj je gibanje premikanje v tridimenzionalnem prostoru in ne toliko izražanje čustev kot pri Duncanovi ali gola interpretacija glasbe kot pri Dalcrozu. Razvil je plesne zbore v katerih naj bi vsak udeleženec izrazil samega sebe, kjer je razvil idejo da je ples lahko tudi vzgojno sredstvo. Kot pomembni točki plesne vzgoje vzpostavi dva nova pojma. KOREVTIKA – gibanje v prostoru kam? in EVKINETIKA – kvaliteta gibanja KAKO? Ta teoretična razmišljanja so ga privedla do izuma-ideje o plesni pisavi- KINETOGRAFIJI. Zapis trodimenzionalnega gibanja s pomočjo simbolov. Danes to imenujemo LABANOTACIJA in je predmet večletnih raziskav in študija. Labanov Ikozaeder Proti koncu dvajsetih let 20. stoletja se je vzporedno s proti nacističnim gibanjem, razvijal tudi plesni ekspresionizem. Med Labanovimi učenci sta najbolj znana ter pomembna dva nosilca centralnega evropskega plesnega ekspresionizma: Kurt Jooss in Mery Wigman.  »Labanotacija«: primer zapisa plesa in njegovih elementov MERY WIGMAN (1886 -1973) Študirala je pri Dalcrozu v Hellerauu in je kasneje postala asistentka Rudolfa von Labana. Ni je zanimal klasični balet in se je izpopolnjevala v ritmični gimnastiki. Po končanem šolanju se odpravi učit na Dalcrozov inštitut v Švico kjer sreča Rudolfa von Labana. Kmalu odide z Labanom in postane asistentka na njegovi šoli, ko pripravi že prve samostojne nastope. Kmalu zapusti Labana in stopi na pot solističnih nastopov. Leta 1919 ima solističen nastop s koreografijo in motivom Ples čarovnic, mi je kasneje postal njen stalni motiv na nastopih. Leta 1920 ustanovi svojo plesno šolo v Dresdnu, ki je kmalu postal center nemškega izraznega plesa. Njena šola, s prekinitvami, deluje vse tja do leta 1942, ko šolo zaradi prihoda nacistov na oblast in njihove ideologije, zaprejo. Sledilo je še nekaj nastopov med olimpijado v Nemčiji leta 1936 in kasneje nastopi po vojni s plesno skupino Mery Wigman. Vse do leta 1969 je vodila plesno šolo v Berlinu. »Hexen tanz« solo ples Wigmanove Utrunek iz kratke predstavitve šole Wigmanova je delovala predvsem na področju komornega in solističnega plesa. Trdila je, da se ples začne tam kjer se konča gimnastika. Ples niso posamezni gibi temveč kako te gibe povezujemo. Svoj ples je imenovala NOVI UMETNIŠKI PLES. Značilnosti ekspresivnega plesa je okrogla linija, ki izhaja iz abstraktnega plesa in čiste ekspresije, izhajajoč iz improvizacije. Zaradi nacističnega režima in izbruha druge svetovne vojne se gibanje ekspresionističnega plesa ali Ausdrucktanza ni uspelo prijeti in se ni uveljavil. Po drugi svetovni vojni se je plesna ustvarjalnost vrnila nazaj k klasičnemu baletu. Novi ples se je preselil v Ameriko kjer so preživele šole, ki so gojile ekspresionistično zvrst plesa. Wigmanova ima poseben pomen za razvoj slovenskega sodobnega plesa saj je direktna učenka bila pionirka modernega plesa Meta Vidmar in še nekatere druge slovenske ustvarjalke. Kot sem omenil je po drugi svetovni vojni moderni ples v Nemčiji zamrl. Pozornost nemške publike je velja baletni in glasbeni umetnosti. Emancipacija modernega plesa nastopi z prodorom plesalke in koreografinje, ki je na evropski oder uprizarjanja zopet postavila plesno gledališče. Govorimo o Pini Bausch. PINA BAUSCH ( 1940 – 2009) Plesalka, koreografinja in direktorica plesnega gledališča v Wuppertalu. Leta 1955 je začela obiskovati baletno šolo v Essnu pod vodstvom Kurta Joossa. Po končani šoli odide v Ameriko kjer nadaljuje študij na znameniti Julliard plesni šoli. Leta 1962 se pridruži Joossovemu plesnemu ansamblu kjer deluje kot prva plesalka in kasneje asistentka. Kasneje nasledi Joossa kot umetniški vodja, leta 1972 pa postane umetniški vodja Wuppertal Opera Ballet, ki sekasneje preimenuje v Tanztheater Pina Bausch. Z njenim vodenjem izraz plesno gledališče postane ime novega plesnega žanra. Predstavila je sintezo nemškega plesnega ekspresionizma in ameriških postmodernih plesnih praks. Njen cilj je bil osvoboditi ples književnosti in pravljičnosti, da bi razkril resničnost. Telo tokrat nastopa kot subjekt plesa, v katerem telo pripoveduje svojo zgodbo. Zgodba je bila sestavljena iz posameznih prvin zgodbe, ki jih je potem povezala v prizore po principu montaže. Njena inovativnost pri uprizoritvah je rušila meje med plesom, verbalnim in glasbenim gledališčem ter jemala prijeme in prizore iz kabarejev, varijetejev. Predstave kot umetnina se je dokončno razvila in postala smiselna šele v prisotnosti gledalca, ki jim na osnovi med videnim in lastnimi izkušnjami podeli nek pomen. »Cafe Mueller«, 1985 »Posvetitev pomladi«, 1975 Naj zaključim s ciatom priznanega muzikologa in publicista Curta Sachsa, ki je izdal eno temeljnih del na področju plesne umetnosti Svetovna zgodovina plesa: Ples je mati umetnosti. Glasba in poezija obstajata v času; slikarstvo in arhitektura v prostoru. Toda ples živi hkrati v času in prostoru. Dan brez plesa je namreč izgubljen dan. LITERATURA IN VIRI Kos, Neja, 1982: Ples od kod in kam. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije Louppe, Laurence, 2012: Poetika sodobnega plesa. Ljubljana: Zavod Emanat Otrin, Iko, 1998: Razvoj plesa in baleta. Ljubljana: Deborah Vogelnik, Marija, 2009: Ples skozi čas in balet skozi svet. Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Slikovno gradivo povzeto po internetnih atraneh: https://www.google.si/search?biw=1009&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=7 AeSXJy6EJXwxgPg_qz4CA&q=kURT+JOOS&oq=kURT+JOOS&gs_l=img.3.. 0i19j0i30i19l2.64792.67095..67414...0.0..1.96.813.9......2....1..gws-wiz- img.....0..0j0i67.Ujty5BEGdjg https://www.google.si/search?biw=1009&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=n geSXNDuD8qQ1fAPpYK- MA&q=CUNNINGHAM+LIFE+FORMS&oq=CUNNINGHAM+LIFE+FORMS&gs _l=img.3...72165.76988..77410...0.0..0.95.1817.21......1....1..gws-wiz- img.....0..0j0i30j0i19j0i30i19j0i5i30i19j0i8i30i19.6uAZeWcK7h8 https://www.google.si/search?biw=1009&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=7f qRXINSkeDGA6usvcgM&q=PAUL+TAYLOR&oq=PAUL+TAYLOR&gs_l=img.3..0i19l10.3245353.3248326..3248612...0.0..1.128.1075.8j3......2....1..gw s-wiz-img.....0..0i67j0j0i30.LdeOzFmnpxU https://www.google.si/search?biw=1009&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=a vqRXNPnEque1fAP16- d8AI&q=BAUSCH+PINA&oq=BAUSCH+PINA&gs_l=img.3..0i5i30j0i8i30l9. 126792.129787..129969...0.0..0.93.871.11......1....1..gws-wiz- img.....0..0j0i67j0i30j0i19j0i5i30i19j0i8i30i19.r-3Gw1ylFmg https://www.google.si/search?biw=1009&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=Z _mRXP6LMMeE1fAPu5674Ao&q=WIGMAN+MARY&oq=WIGMAN+MARY&gs _l=img.3..0i8i30l9.254761.257609..257816...0.0..1.81.817.11......2....1.. gws-wiz- img.....0..0j0i30j0i19j0i10i19j0i5i30i19j0i30i19j0i8i30i19.qjbHJUHUKf4 https://www.google.si/search?biw=1009&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=Z _mRXP6LMMeE1fAPu5674Ao&q=WIGMAN+MARY&oq=WIGMAN+MARY&gs _l=img.3..0i8i30l9.254761.257609..257816...0.0..1.81.817.11......2....1. gws-wiz- img.....0..0j0i30j0i19j0i10i19j0i5i30i19j0i30i19j0i8i30i19.qjbHJUHUKf4 https://www.google.si/search?biw=1010&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=Ef iRXIjHCu6X1fAP57iv2AQ&q=DALCROZE&oq=DALCROZE&gs_l=img.3..0i19 l6j0i5i30i19l2j0i30i19l2.220187.222985..223198...0.0..0.77.587.8......1....1..gws-wiz-img.....0..0.DAKieb8YeBc https://www.google.si/search?biw=1010&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=U veRXIfXMa-C1fAP0J- jkA0&q=DELSARTE&oq=DELSARTE&gs_l=img.3..0i19l6j0i5i30i19l4.18690 5.188670..189590...0.0..0.82.603.8......1....1..gws-wiz- img.....0..0j0i67.s65qxCTF1jk https://www.google.si/search?biw=1010&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=U veRXIfXMa-C1fAP0J- jkA0&q=DELSARTE&oq=DELSARTE&gs_l=img.3..0i19l6j0i5i30i19l4.18690 5.188670..189590...0.0..0.82.603.8......1....1..gws-wiz- img.....0..0j0i67.s65qxCTF1jk https://www.google.si/search?biw=1010&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=fv WRXMyrLpmV1fAP082ysAo&q=alwin+nikolais&oq=ALWIN+NIKOLAIS&gs_l =img.1.0.0i19l4.15698.17583..19557...1.0..0.71.212.3......1....1..gws- wiz-img.o8KfKk7ckiY https://www.google.si/search?biw=1010&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=M fORXNygE9ea1fAP34KHkA8&q=martha+graham+&oq=martha+graham+& gs_l=img.3..0i19l10.231008.234027..234426...0.0..1.82.1047.14......2.... 1..gws-wiz-img.....0..0j0i67j0i30.cjVR5vyiD9w https://www.google.si/search?biw=1010&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=8 vKRXNqgF9Ob1fAP4vW- gA8&q=igor+sviderski+gospod+nahtingal&oq=igor+sviderski+gospod+na htingal&gs_l=img.12...22908.33450..62191...3.0..0.77.1847.27......1....1..gws-wiz-img.......0i30.nmZk9PQHK1o https://www.google.si/search?biw=1010&bih=624&tbm=isch&sa=1&ei=n vCRXILMLuXoxgPHvJnYDg&q=dance+art&oq=dance+art&gs_l=img.3..0i1 9l10.175236.176179..176683...0.0..0.82.315.4......1....1..gws-wiz- img.......0i67j0j0i30.PHkf8kOLSl8.