Ledvice PDF - Učenje o ledvicah

Ledvice imajo pomembno vlogo pri uravnavanju stalnosti notranjega okolja: - Določajo celokupno koncentracijo topljencev telesnih tekočin. - Prek uravnavanja izločanja Na+ uravnavajo volumen zunajcelične tekočine. - Uravnavajo individualno koncentracijo posameznih elektrolitov (Na+, K+, C...

Ledvice imajo pomembno vlogo pri uravnavanju stalnosti notranjega okolja: - Določajo celokupno koncentracijo topljencev telesnih tekočin. - Prek uravnavanja izločanja Na+ uravnavajo volumen zunajcelične tekočine. - Uravnavajo individualno koncentracijo posameznih elektrolitov (Na+, K+, Ca2+, Mg2+, Cl- , SO42- in fosfatni ioni). - Uravnavajo plazemsko koncentracijo hidrogenkarbonatnega iona in protonov (acido-bazno ravnotežje). - Odstranjujejo presnovke: sečnina, sečna kislina, kreatinin. - Poleg teh snovi ledvice izločajo še druge presnovke, toksine in zdravila. Slovenski pravopis: ledvíca -e ž (í) delovanje ledvic; telečje ~e; zdrav. presaditi ~o - V ledvicah nastajajo posebne substance. - Eritropoetin, hormon, ki stimulira eritropoezo v kostnem mozgu. - Renin je proteolitični encim, ki sodeluje pri uravnavanju volumna zunajcelične tekočine. - Kalikrein, tudi proteolitični encim, udeležen pri tvorbi vazodilatatornih kininov (peptidi, npr. bradikinin, ki niso sorodni z alkaloidi, ang. „quinine“). - V ledvicah nastajajo tudi različni prostaglandini in tromboksan. Prostaglandin E2 in I2 imata različne učinke v ledvicah (vazodilatacija, povečata izločanje soli in vode, pospešujeta izločanje renina). Tromboksan pa je vazokonstriktor, ki je verjetno odgovoren za zmanjšano perfuzijo ledvic pri različnih boleznih. - Pretvarjajo neaktivno obliko vitamina D v aktivno kalcitriol (Najprej v jetrih v 25-hidroksivitamin D (kalcidiol), nato v ledvicah v 1,25-dihidroksivitamin D (kalcitriol).)  - Ledvice razgrajujejo aminokisline, pri tem nastane amonijev ion, kar je pomembno pri acido-baznem ravnotežju. - Ledvice lahko sintetizirajo glukozo iz aminokislin (glukoneogeneza). Pomembno pri stradanju. - Ledvice inaktivirajo različne fiziološko aktivne polipeptidne snovi (angiotenzin II, glukagon, inzulin, parathormon). Funkcionalna anatomija ledvic Oblika fižola (ledvična oblika). Ležijo retroperitonealno parno na zadnji strani abdominalne votline. Iz ledvic se urin skozi sečevode (ureter) steka v sečni mehur. Iz mehurja pa se urin izteka prek sečnice (uretra).  Če prerežemo ledvice: skorja (korteks) in sredica (medula). V korteksu so ledvična telesca (glomeruli in Bowmanova kapsula) in zvite cevke. Sredica (medula) ledvice ima progavo (strijatno) strukturo, ki jo sestavljajo Henlejeve zanke, zbiralca in žile. Sestojijo iz približno 12 režnjev (lobusov). Vsak od teh ima piramido iz medularnega tkiva in nad tem je korteks. Na apeksu piramide se zbira urin, ki se izteka v male in potem v velike ledvične čašice. Velike ledvične čašice se združujejo v sečevod. Sečevod, ledvična vena, arterija in ledvični živci vstopajo v ledvico prek ledvičnega hiluma. Friedrich Gustav Jakob Henle (1809 -1885) , nemški patolog  Nefron Funkcionalna enota ledvic: iz glomerula, Bowmanove kapsule in iz cevčice (tubula). korteks Glomerulus je iz pleteža žil. Obdaja ga dvoslojna čašasta kapsula (Bowmanova kapsula). Ta je povezana z lumnom cevčic, ki imajo več anatomskih področij: Proksimalni tubul zviti in zravnani del. Sledi Henlejeva zanka, descendentni in ascendentni del. Distalni zviti tubul, nato se urin zbira v zbiralcih v korteksu ledvice (kortikalna zbiralca), preidejo v zunanje in notranje predele sredice (medularna zbiralca). Premer zbiralc se na tej zunanja poti povečuje. Urin se izteka v male čašice. Embrionalno medula zbiralca nastajajo drugače, kot preostali del nefrona. Kortikalni nefroni so v korteksu in imajo dolg proksimalni tubul in kratko Henlejevo zanko. Večina nefronov je kortikalnih. notranja medula Jukstamedularni glomeruli ležijo bliže sredici, dolge in tanke cevke v Henlejevi zanki.  Steno ledvičnih tubulov in zbiralc sestavlja enoslojni epitel. Funkcija celic v posameznem predelu nefrona se močno razlikuje. Epitelijske celice so med seboj povezane s tesnimi stiki (zonula occludens). V proksimalnih tubulih so stiki rahli. V proksimalnem tubulu so na apikalni strani mikrovili (ščetkast obrobek). Tu tudi nastajajo endocitotski mešički za transport proteinov prek epitelija. Na bazolateralni strani so številni uvihki, ki tudi povečajo efektivno površino za izmenjavo snovi. Na tej strani je tudi veliko mitohondrijev in veliko Na+/K+- črpalk, ki potrošijo veliko ATP. Bazalna lamina, struktura, ki je pomembna za regeneracijo. Nastanek urina Glomerularna filtracija: Zaradi visokega arterijskega (hidrostatskega) tlaka prihaja v glomerulu do filtracije plazme. Filtrat teče v urinski prostor Bowmanove kapsule (ultrafiltracija). Kapilarna stena glomerularnih kapilar (in bazalna lamina) deluje kot filter, ki omogoča prehod majhnim molekulam z molekulsko maso manjšo od 10.000. Velike plazemske beljakovine ne prehajajo (albumin, fibrinogen, globulini). Filtriranje plazme je razmeroma neselektivno, zato se v filtratu znajdejo izločki in tudi še koristne snovi, ki pa se vrnejo v telo v drugih predelih nefrona. Tubularna reabsorpcija: filtrirane snovi se vrnejo v okolico nefrona. To je selektiven proces in različni predeli nefrona selektivno reabsorbirajo različne snovi. Tubularna sekrecija: premik snovi prek tubularnega epitelija v nasprotni smeri reabsorpcije. Ekskrecija je proces, s katerim se snov izloči z urinom. Če se neka snov reabsorbira, potem je količina snovi, ki se filtrira v glomerulu večja od tiste pri ekskreciji. Če pa se neka snov secernira, je količina filtrirane substance manjša od tiste pri ekskreciji. Glomerularna filtracija Filtracijska bariera je iz kapilarnega endotelija, glomerularne bazalne lamine in plasti podocitov (celice Bowmanove kapsule). Med endotelijskimi celicami so pore (fenestrae, premer: 50 do 100 nm). Bazalna lamina je iz vlaknate strukture (mreža). Podociti imajo odrastke z razmiki cca 20 nm in se prilegajo bazalni lamini, ki preprečuje filtriranje večjih beljakovin (albumina). Deluje kot elektrostatski filter (površina membrane je negativno nabita). Spremembe v strukturi glomerularnega filtra se izkažejo v povečani količini proteinov v urinu. tlak glomerulski kapilari tlak Bowmanovega pro. osmozni tlak Na glomerularno filtracijo (GFR) vpliva več dejavnikov: arterijski (hidrostatski) tlak, tlak v Bowmanovi kapsuli in onkotski tlak. (neto filtracijski tlak) = (hidrostatski tlak v glomerularnih kapilarah) – (onkotski tlak plazemskih beljakovin) – (hidrostatski tlak v Bowmanovi kapsuli). Onkotski tlak v filtratu je nič, saj je količina beljakovin v filtratu zanemarljivo majhna. Glomerularna filtracija (GFR) je odvisna od neto filtracijskega tlaka in od filtracijskega koeficienta (Kf, prepustnost filtra). V kapilarah v glomerulih znaša hidrostatski tlak približno 55 mmHg, kar je približno dvakrat več, kot v drugih kapilarah. Tlak PBS je 15 mmHg. Neto filtracijski tlak je 10 mm Hg.