Sodobna plesna umetnost

Ples je povzeta, na osveščen način, izvajana gibalna aktivnost telesa med premikom po opredeljenem prostoru in v skladu z opredeljenim časovnim ritmom.

Sodobni ples se odlikuje od klasičnega baleta s svojo svobodo in naravnostjo gibanja ter izrazom, ki temelji na osebnih izkušnjah plesalca.

Moderni ples je krovni pojem za plesne zvrsti, ki izpodbijajo klasični in romantični ples, s poudarkom na svobodnem izražanju.

Postmoderni ples je reakcija na moderni ples, ki prinaša dodatno svobodo in spontaneost, z zavrnitvijo ustaljenih plesnih konvencij.

Izraz "plesno gledališče" opisuje ples, ki združuje elemente plesa s gledališkimi elementi, kot so zgodba, dialog, kostumi in scenografija.

Impresionistični ples se osredotoča na interpretacijo glasbe skozi gibanje, ne pa na pripovedovanje zgodbe. Plesalci interpretirajo strukturne elemente glasbe v telesno gibanje.

Loie Fuller in Isadora Duncan sta pomembni pionirki impresionističnega plesa, ki sta plesali v belih tunikah, bosonoge, in v ritmu klasične glasbe.

Isadora Duncan je imela težko otroštvo in je bila navdihnjena s svojo ljubeznijo do glasbe in grške kulture.

Isadora Duncan je ustvarjala svojo plesno tehniko, ki je bila samostojna in ni sledila uveljavljenim pravilom klasičnega baleta. Njena plesna tehnika se je osredotočala na gibanje, ki je temeljilo na naravnem dihanju, gravitaciji in moči solarnega pleksusa.

Ruth St. Denis je črpala navdih iz orientalskih kultur in je verjela v duhovnost v plesu.

Ted Shawn je zagovarjal moški ples in je ustanovil skupino "Men Dancers", ki je delovala v Jacobs Pillow, ameriškem plesnem središču.

Martha Graham je bila ena od vodilnih osebnosti ameriškega sodobnega plesa. Znana je po svoji plesni tehniki, ki je bila osredotočena na ekstremni gibalni asketizem. V svojih plesih je pogosto raziskovala teme, povezane z ženskostjo in temnejšimi vidiki človeške duše.

Merce Cunningham je bil pionir na področju sodobnega plesa in je ustvarjal dela, ki so bila osredotočena na gibanje kot tak. Njegovi plesalci so se gibali v neznanem prostoru in na nikoli prej slišano glasbo. Z njim se je sodeloval tudi glasbenik John Cage, s katerim sta postavila temelje za nove smeri v glasbi in plesu.

Postmoderni ples je odziv na moderna plesa, ki postavlja pod vprašaj tradicionalne plesne koncepte in se osredotoča na gibanje kot tak namesto na pripovedovanje zgodbe.

Judson Dance Theatre je bila plesna skupina, ki je delovala v 60ih letih 20. stoletja in je bila znana po svojem eksperimentiranju s telesnostjo. Njihovi plesalci so nastopali v običajnih oblačilih in so se gibali v vsakdanjih situacijah.

Ekspresivni ples, znan kot Ausdrucktanz, je nastal v Nemčiji in se osredotoča na izražanje čustev in idej skozi gibanje. Temelji na ideji o svobodnem in spontanem gibanju.

François Delsarte je bil glasbenik, ki je raziskoval izraznost človeškega telesa in je verjel, da glasba in govor izhajata iz telesnih vzgibov. Svojo metodo je uporabil za poučevanje glasbe, kjer je povezoval petje, gibanje in izraznost.

Jacques Dalcroze je bil glasbeni pedagog, ki je s svojo metodo euritmiko želel reformirati pouk glasbe. Verjel je, da je gibanje telesa ključno za razvoj glasbenega občutka za ritem in za izražanje skozi gibanje.

Rudolf von Laban je bil plesalec, ki je raziskoval gibalno izražanje in je znan kot oče sodobnega plesa. Razvil je plesno teorijo prostora, kinematografijo in je ustvaril sistem ikon, ki so kasneje postale znane kot Labanotacija.

Mery Wigman je bila pionirka ekspresivnega plesa, ki je ustanovila svojo šolo v Dresdnu. Njeni plesi so se osredotočali na krožno gibalno linijo in so bili abstraktni in ekspresivni.

Pina Bausch je bila plesalka in koreografinja, ki je s svojo skupino Tanztheater Pina Bausch ustvarila novo vrsto plesnega gledališča, ki se je odlikovala po sintezi nemškega ekspresivnega plesa in ameriških postmodernističnih praks.

Ples je mati umetnosti, ker združuje čas in prostor, kot ga nobena druga umetnost ne more.