KLINIČNA PSIHOLOGIJA PDF

KLINIČNA PSIHOLOGIJA sreda, 04. december 2024 17:23 Klinična psihologija se ukvarja z analizo, obravnavo in prevencijo psiholoških motenj ter s spodbujanjem osebne prilagoditve in učinkovitosti Prefrontalni del - časovna organizacija vedenja, govora in mišljenja Časovna organizacija in...

KLINIČNA PSIHOLOGIJA sreda, 04. december 2024 17:23 Klinična psihologija se ukvarja z analizo, obravnavo in prevencijo psiholoških motenj ter s spodbujanjem osebne prilagoditve in učinkovitosti Prefrontalni del - časovna organizacija vedenja, govora in mišljenja Časovna organizacija in integracija subjektu omogočata, da kot ena oseba povezuje vso zgodovino svojega življenja Klinična psihologija kot uporabna veda si prizadeva, da bi z uporabo psiholoških spoznanj bolje razumela intelektualne, čustvene, biološke, psihične, socialne in vedenjske značilnosti človeka in mu pomagala pri odpravljanju motenj, ki se lahko pojavljajo v njegovem doživljanju in vedenju. Pri tem uporablja tako spoznanja analitskih znanosti (eksperimentalne psihologije, biologije, nevrobiologije, kognitivnih znanosti, nevropsihologije) kot tudi - in predvsem - sintetični, holistični pristop, s katerim ta bazična znanja integrira s človekovo osebnostjo, zavestjo, duhovnostjo in socialnimi dejavniki Poznamo vlogo nevrotransmiterjev in delovanja antidepresivov; poznamo kognitivne teorije o bazičnih prepričanjih in stališčih, iz katerih se porajajo depresivne misli in občutja; poznamo teorijo atributivnih stilov, ki naredijo človeka bolj dovzetnega za depresijo: poznamo ugotovitve o pomenu otroških in kasnejših življenjskih izkušenj; poznamo nevropsihološka raziskovanja o hipoaktivnosti desne hemisfere in o vplivih njene stimulacije; poznamo blagodejne učinke okoljskih dejavnikov: glasbe, arom, svetlobe, estetskega okolja; poznamo pomen medosebnega odnosa in zaupanja, vlogo družinskih odnosov in povezanih oseb; poznamo vlogo odkrivanja smisla in lepote v lastnem življenju; poznamo vlogo etničnih religioznih in kulturnih ozadij, ki jih ne moremo spreminjati; in nazadnje poznamo vlogo osebnih odločitev. Klinični psiholog naj bi znal vse te dejavnike prepoznavati, razumeti njihovo prepletenost in soodvisnost, jim dati (ali ne) v pravem času in v pravi meri potreben poudarek, slediti osebi z depresijo in v njenem osebnem razvoju in ukrepati po tej osebi individualno prilagojenem programu Izvajanje kliničnopsihološke prakse zahteva 4 kompetence: ocenjevanje, formuliranje, intervencijo in evalvacijo + komunikacija Kompetenca ocenjevanja: preiskovanje klientovega konkretnega problema, vključno z boleznijo, osebnostjo, sposobnostmi, vedenjskimi vzorci in socialnim okoljem. ○ Teoretična znanja in praktične spretnosti: psihometrični testi (sposobnost, primankljaji, nevropsihološki deficiti) ○ Opazovanje in merjenje vedenja ○ Ocena sposobnosti samonadzora: impulzivnost, razpolaganje z naučenimi vzorci vedenja, uporaba strategij ali obrambnih mehanizmov ○ Intervjuji (osebnostne značilnosti, psihopatološki fenomeni, motnje osebnosti, znaki možganske okvare, značilnosti komuniciranja in odnosov v družbi ○ Pogoj za uporabo tehnik: obsežna znanja iz razvojne in socialne psihologije, psihopatologije, psihologije osebnosti, statistike in psihometrije Kompetenca formulacije: integracija vseh spoznanj v procesu ocenjevanja ○ Individualni primer mora znati ubesediti s psihološkimi pojmi ○ To je strokovna hipoteza, na podlagi katere usmerja nadaljnje delo s klientom ○ S formulacijo svoja spoznanja posreduje uporabniku v njegovem razumljivem, vsakdanjem jeziku ○ Tipičen primer: poročilo o psihološkem pregledu Kompetenca intervencije: znanje, spretnost in emocionalna pripravljenost za nudenje psihološke pomoči (psihoterapija - VKT (prirejene so za vsako motnjo posebej), usposabljanje osebja ali svojcev, posredovanje psiholoških znanj, superviziranje) Evalvacija: po zaključku obravnave daje vpogled v pravilnost in učinkovitost uporabljenih FAKS IZPITI Stran 1  Evalvacija: po zaključku obravnave daje vpogled v pravilnost in učinkovitost uporabljenih pristopov, lahko pa razkriva pomanjkljivosti teh pristopov in spodbuja k spremembam (sem sodijo metode opazovanja, ocenjevalne in samoocenjevalne lestvice, skupinske primerjave, kontroliranje placebo učinkov, izvajanje metaanaliz) Klinični psiholog posamezniku pomaga, da si pridobi potrebne spretnosti za obvladovanje čustvenih potreb ter izboljšanje svoje psihične in telesne dobrobiti; skupaj z drugimi zna uporabljati okoljske in družbene dobrine; postane sposoben uživati v dobrih družbenih in osebnih odnosih; pridobi razumevanje samega sebe, samozavest in samospoštovanje ter izboljša sposobnost samovrednotenja; razvije in uporablja svoje sposobnosti, da lahko z vednostjo odloča in utrjuje svojo neodvisnost in samostojnost Klinični psiholog dela večinoma z ljudmi s psihičnimi motnjami in težavami Klinična psihologija deluje tudi na druge družbene institucije - pomaga razvijati in uveljavljati psihološko ozaveščene načine mišljenja; uporabljati psihološka znanja v različnih poklicnih profilih v korist njihovih klientov; različnim poklicnim profilom krepiti njihovo lastno samorazumevanje, samospoštovanje in samovrednotenje; uporabljati psihološka znanja pri odločitvah na klinični, organizacijski in družbeni ravni Raziskovalne načrte lahko v grobem delimo na eksperimentalne (vzroki in posledice), kvazieksperimentalne (raziskovalec nad njimi nima nadzora, udeleženci niso naključno izbrani, jih ne razvrščamo naključno v skupine) in neeksperimentalne (preučevanje odnosa med spremenljivkami, kvalitativno) Bistvena in nujna lastnost eksperimentalnega načrta je prisotnost neodvisne spremenljivke 3 kriterijske lastnosti eksperimentov: naključno izbrani udeleženci, naključna razvrstitev udeležencev v skupine in spreminjanje vrednosti neodvisnih spremenljivk Pomanjkljivosti eksperimentov: izvajanje v nenaravnih, laboratorijskih pogojih, kršitev etike Strukturiran intervju: vnaprej določena vprašanja po točno določenem vrstnem redu Nestrukturiran intervju: vprašanja odprtega tipa, vprašanja nimajo strogo določenega reda Klinični intervju: poizvedujemo po širšem občutenju osebe, njenih motivih, življenjskih izkušnjah in osebni zgodovini Klinični psiholog želi preučiti vzroke za nastanek duševne motnje pri posamezniku, izbrati ustrezno terapijo ter nato slediti njenim posledicam Vprašanja in dileme na katere odgovarja strokovna etika: kako skleniti dogovor za psihodiagnostični preizkus ali tehniko psihološke pomoči, kako poročati in napisati izvid, da bo upoštevano pravilo zaupnosti, komu sme kliničnopsihološki izvid posredovati in kako, kje in kako dolgo mora hraniti podatke o klientu, ter kaj storiti če klient nenadoma ne pride več, in želi k drugemu kliničnemu psihologu Eksperiment o holokavstvu - Milgram: ljudje hitro postanejo sadistični, če jih v to smer vodi avtoriteta Poklicna psihološka etika z moralnega vidika ocenjuje psihologovo delovanje, tako osebno kakor tudi strokovno Sprašuje se, (etika), ali je klinični psiholog storil prav, ali je uporabil strokovni postopek, ki je bil za dosego klientovih ciljev najprimernejši in zato najboljši, ter kako bi lahko preprečil škodo, če je morebiti nastala, na koncu pa tudi z etičnega vidika oceni strokovni postopek, ki se je odvijal med strokovnjakom in klientom Primarni klient ali klient prvega reda je tista oseba, ki je osrednjega pomena pri delu kliničnega psihologa Sekundarni klienti so osebe, ki so povezane s primarnim klientom, so od njega odvisne, nanj navezane in tako posredno deležne učinkov dela kliničnega psihologa Neenakost med kliničnim psihologom in klientom: privilegirano znanje KP je odgovoren za delovni proces in strokovni postopek ter posledice, ki izhajajo iz njega, ni pa odgovoren za klientovo življenje ali njegove življenjske izbire Prvi pogoj za etično delovanje je, da je klinični psiholog zmožen videti in prepoznati potrebe klienta in jih upoštevati pred svojimi = ETIČNOST Z NAMENOM Bolj kot klinični psiholog pozna znanstvena in strokovna izhodišča in bolj kot se zaveda FAKS IZPITI Stran 2  Bolj kot klinični psiholog pozna znanstvena in strokovna izhodišča in bolj kot se zaveda soodvisnosti s človeškim, živim in neživim okoljem, bolj etično lahko usmerja in načrtuje svoje ravnanje = ETIČNOST IZ DOLŽNOSTI Prva psihologova misel v poklicni situaciji naj bi bila, ali lahko ima njegova aktivnost za klienta kakšno negativno posledico. Etičnost iz posledic se nanaša na klienta in njegove posledice. Če se KP preveč ščiti zaradi tega, potem ne more izkoristiti celostnega svojega potenciala. O možni zaščiti sebe razmišlja, kadar je ogrožena njegova osebna integriteta, zaradi katere ne zmore več ostajati v svoji poklicni vlogi. Sprašuje se kaj je koristno, kdaj in za koga. = ETIČNOST IZ POSLEDIC IN KORISTI Izogibanje diskriminaciji, katera je včasih tudi zaželena npr. parkiranja za invalide, prilagoditve za otroke s posebnimi potrebami v šoli = ETIČNOST V POSTOPKU EFPA - evropska federacija združenj psihologov KP spoštuje drugega in čuva njegovo dostojanstvo tako, da klientu razloži in ga informira, katere strokovne postopke mu predlaga, kaj znaj pomenijo, opiše alternativne postopke, posledice in morebitne nevarnosti ter na ta način vzpodbudi klientovo avtonomnost in jo pri svoji obravnavi v največji možni meri upošteva Človekovo dostojanstvo spoštuje tudi tako da čuva podatke ki jih dobi o klientu, da vzpostavi ustrezno mero zaupnosti in skrbno pazi, da vsakič ko to zaupnost prekrši, recimo s pisnim izvidom, za to dobi privolitev svojega klienta KP je pozoren, da drugih ljudi ne podcenjuje, ponižuje ali razvrednoti Ko piše psihološko oceno, v njej predstavi kaj ta človek zna in zmore in ne česar ne zna Metode in tehnike KP temeljijo na tem, da ocenjuje, diagnosticira in opisuje klientovo osebnost, njene značilnosti, sposobnosti, omejitve, osebno zgodovino in razvoj Pri forenzičnem delu in pri ocenjevanju otrok ni 100% zaupnosti, ker mora poročati institucijam Poskrbeti mora tudi za ustrezno varovanje osebnih podatkov Za vse informacije, ki jih pridobi o klientu in posreduje naprej, potrebuje klientovo soglasje, da to lahko stori Če klient izrazi željo po samomoru, v tem primeru KP ve, da je načelo zaščititi klienta bolj pomembno, kakor pa načelo varovanja skrivnosti Kadar je suicidalna namera manj neposredno izražena, in je KP v dvomih, je najbolje da išče dodatno strokovno mnenje pri kolegih ali supervizorju Kadar klient želi škodovati drugemu, Kpja obvezuje moralna dolžnost, da zaščiti potencialno žrtev V primeru, da najde in vidi jasne znake, na osnovi katerih njegov klient zlorablja otroke, mora ukrepati KP je občutljiv na posledice svojega ravnanja, jih predvidi, oceni dobrobit in škodo, ki jo stori ter se predvsem vnaprej posvetuje in pridobi nasvete tudi od strokovno bolj izkušenih kolegov Klient prosto in ob vsakem času izbira, ali bo v poklicni odnos s psihologom vstopil, z njim nadaljeval ali ga kadarkoli prekinil KP mora na vsaki stopnji delovnega procesa dati klientu relevantne informacije o postopku in ukrepih, ki jih izvaja KP skrbi za svojo usposobljenost tudi po zaključku formalnega študija, sledi novostim ter se usposablja pri etičnem področju, klientu razloži alternativne možnosti sorodnih strok, pozoren je na to, kako psihično in fizično funkcionira in s klienti ne sodeluje, ko je bolan = NAČELO KOMPETENTNOSTI Kadar začne KP delati na novem področju, si mora dobiti mentorja KP se zaveda poklicne in znanstvene odgovornosti, ki jo ima do svojih klientov, pa tudi do celotne družbe, v kateri dela in živi, načelo odgovornosti se nanaša na kakovost in posledice psihologovih strokovnih dejanj, tudi tistih, ki jih ni storil, pa bi jih moral, ter na vse poklicne odnose, v primeru ko mora narediti dobro enemu in slabo drugemu, se odloča po vodilnem načelu, da povzroči najmanjšo škodo = NAČELO ODGOVORNOSTI FAKS IZPITI Stran 3  načelu, da povzroči najmanjšo škodo = NAČELO ODGOVORNOSTI Ali lahko neobremenjen vstopa v poklicni odnos? Ali bo zadržal neodvisno pozicijo in ne bo podlegel morebitnim pritiskom, ki jih lahko doživi tako od klientov kakor od tretje strani? KP ne sme imeti dvojnih vlog s klienti = NAČELO POŠTENOSTI Priporočila za etično ravnanje: KP dobi od klienta za vsako poklicno akcijo informirano privolitev; vsako psihološko poročilo, mnenje ali izvid pokaže najprej klientu, na katerega se mnenje nanaša, ga z njim prediskutira in ga ustrezno popravi; skrbi za svojo kompetentnost, in to tako na strokovnem kot na etičnem področju; za svoje delo si zagotovi supervizijo, v posebej delikatnih in spornih primerih se posebej posvetuje z etično komisijo, pravnikom in podobno; KP skrbno beleži svoje poklicne akcije in vodi urejen psihološki dosje; jasno in pošteno prikaže cene svojih storitev; izogiba se dvojnim odnosom in v odnosu s klientom skrbno pazi na potencialni konflikt interesov TEORETIČNE USMERITVE V KLINIČNI PSIHOLOGIJI Psihodinamični teoretični pristopi - psihodinamični model dojemanja se nanaša na vprašanja, kako se razvije človekova osebnostna struktura, kaj je tipično za razvoj dobro integrirane osebnosti in kaj za razvoj motenosti (nevrotične osebnostne strukture), kako se dinamika kot tropizem prenaša iz otroštva v kasnejša obdobja življenja, kakšen je način poravnavanja med impulzi in kontrolnimi mehanizmi, kakšen odnos je med nezavednimi, prizavestnimi in zavestnimi psihičnimi vsebinami Walrond-Skinner: nanaša se na teorijo interaktivnih procesov v človekovi psihi. Misli, občutki in vedenje so pod vplivom teženj gonov in njihove interakcije ter se manifestirajo v odnosih z drugimi. Torej, vse psihološke teorije, ki se naslanjajo na koncept teženj gonov, lahko razumemo kot psihodinamične Psihodinamična teorija se enači s psihoanalizo V vseh pristopih psihoterapije se prepletajo tri temeljne dimenzije terapevtskega odnosa: empatična, transferna in terapevtska delovna aliansa VEDENJSKO KOGNITIVNI TEORETIČNI PRISTOPI Za razliko od klasičnih vedenjskih pristopov se vedenjsko kognitivna terapija ukvarja neposredno tudi s kognicijami in čustvi, ki so očitno pomembne za večino psihičnih motenj Zapolnjuje praznino med skrajnimi vedenjskimi pristopi in dinamsko psihoterapijo Metode dela so znanstveno in raziskovalno utemeljene ter uporabnejše za klinično evalvacijo Tradicionalna VKT: ciljna usmerjenost, osredotočenost na problem, strukturiranost, kratka terapija, usmerjenost na sedanjost, aktivno sodelovanje klienta, uporaba tehnik Združuje dva terapevtska pristopa, vedenjska terapija (vedenje in spreminjanje vedenja) in kognitivna terapija (spreminjanje nefunkcionalnih miselnih shem) Opazujemo oblikovanje treh pristopov: kognitivna restrukturacija, tehnika reševanja problemov, strategije soočanja Psihična motnja Ocena dražljaj Čustvo Depresija Izguba Depresija - žalost Manija Dobitek Evforija Paranoidna stanja Krivica, prizadetost Jeza Anksiozne motnje Ogroženost, nevarnost Strah, tesnoba Avtomatske misli ---> vmesna prepričanja ---> bazična prepričanja Za nastanek in vzdrževanje čustvenih motenj so pomembni naslednji dejavniki: neprestana FAKS IZPITI Stran 4  Za nastanek in vzdrževanje čustvenih motenj so pomembni naslednji dejavniki: neprestana nase usmerjena pozornost, metakognicija, način klientove uporabe ruminacije in zaskrbljenosti Vzrok psihičnih motenj je v kombinaciji dejavnikov okolja, ter bioloških in socialnih dejavnikov (miselne distorzije) Vedenjske tehnike: sistematska desenzitizacija (postopno prenehanje anksioznosti, postopno izpostavljanje), postopno izpostavljanje, izoblikovanje vedenja, žetoniranje, učenje po modelu Kognitivne tehnike: identifikacija avtomatskih misli, trening pozornosti, situacijsko preusmerjanje pozornosti, mindulness tehnika misli niso resničnost, so samo dogodki v naši duševnosti Vedenjski eksperiment Kognitivna terapija je enako ali bolj učinkovita od antidepresivov Travma poruši naša običajna, zdrava prepričanja, kot so: svet je varen; dogodki so razmeroma predvidljivi in jih je možno nadzorovati; izrazito negativni dogodki se ne bodo zgodili meni; sposoben sem se spoprijeti s težavami. Po travmi: nevarne stvari se lahko zgodijo brez opozorila, verjetno jih ne bom obvladal SISTEMSKI TEORETIČNI PRISTOP V terapiji iščemo, kaj je zmotilo organiziran sistem oziroma povezanost, da bi pomagali družini Značilnosti sistemov: cirkularnost (vsaka sprememba pri enem članu sistema se odraža pri vseh ostalih), sistemi, podsistemi, suprasistemi (upoštevanje vseh sistemov), meje, feedback, ekvifinalnost (proces, s katerim odprti sistem vzdržuje stabilno stanje s preprečevanjem vnosa), simptom (simbol vzdrževanja družinskega ravnotežja), komunikacija, vloge, moč in hierarhija (vzpostavljanje jasnih meja med subsistemi), funkcionalnost družine (funkcionalne družine so tiste družine, ki omogočajo osebnostno rast in razvoj vseh članov družine, ne le otrok) Družina je sistem, terapevtova naloga pa je, da olajša oziroma pospeši spremembo v funkcioniranju sistema, s katerim dela BIOLOŠKI PRISTOP Biološke osnove delovanja zdravil Kemični živčni prenašalci - nevrotransmitorji Povezave med celicami se imenujejo sinapse Neravnovesje nevrotransmitorjev se kaže v epilepsiji Najpomembnejši inhibitorni nevtrotransmiterski sistem je GABA Serotoninski, dopaminski, noradrenalinski, in acetilholinski sistem so ena od pomembnejših bioloških osnov za nemoteno delovanje posameznih duševnih funkcij kot so spoznavne funkcije, uravnavanje razpoloženja, obvladovanje impulzov Pri duševnih motnjah so najbolj pogoste spremembe v serotoninskem, dopaminskem in noradrenalinskem sistemu Zdravila za zdravljenje duševnih motenj delujejo v sinapsi: na posamezne receptorje - povečujejo učinkovitost delovanja nevrotransmiterja (tako na primer delujejo benzodiazepini) - zmanjšujejo učinkovitost delovanja nevrotransmiterja (tako delujejo antipsihotiki, ki na različne načine zmanjšujejo delovanje dopaminskega sistema); zmanjšujejo ponovni privzem nevrotransmiterjev v celice in s tem omogočajo, da je nevtrotransmiter dlje časa prisoten v sinaptični špranji (tako na primer delujejo antidepresivi); zdravila delujejo tudi na kalcijeve kanalčke ter zmanjšujejo vzdražnost živčnih celic (tako delujejo antiepileptična zdravila, ki jih v psihofarmakologiji uporabljamo tudi kot FAKS IZPITI Stran 5  celic (tako delujejo antiepileptična zdravila, ki jih v psihofarmakologiji uporabljamo tudi kot stabilizatorje razpoloženja) Kontraindikacije - stanje, ko se določeno zdravilo ne sme predpisati Zdravila za zdravljenje duševnih motenj vedno predpisujemo na podlagi ocene, da je korist večja od morebitne škode Akutno zdravljenje - ko želimo ozdraviti Stabilizacijsko zdravljenje - simptomov ni, oseba z duševno motnjo pa je še vedno precej občutljiva na zunanje vplive Preprečevalno zdravljenje - lahko traja več let ali pa celo doživljenjsko (remisija) Zdravljenju z zdravili dodamo še psihoedukacijo bolnika in svojcev, opolnomočenje bolnika da prevzame odgovornost za svoje zdravje, različne modalitete psihoterapij in psihosocialno in poklicno rehabilitacijo ○ ZDRAVLJENJE DEPRESIVNE MOTNJE  Blago depresijo lahko zdravimo s psihoterapijo in spremembo življenjskega sloga, zmerno in globoko depresijo pa zdravimo z antidepresivi, ki jih kombiniramo z različnimi oblikami psihoterapije  Med najpogosteje predpisanimi antidepresivi za zdravljenje depresivne motnje najdemo selektivne inhibitorje prevzema serotonina (citalopram, escitalopam, fluoksetin, paroksetin, sertralin)  Zdaj se posebej uveljavljajo antidepresivi, ki imajo dvojni mehanizem delovanja: inhibitorji ponovnega prevzema serotonina in noradrenalina (venlafaksin in duloksetin)  Bupropion je selektivni inhibitor ponovnega privzema noradrenalina in dopamina  Nekateri zdravniki zelo radi dodajo na začetku zdravljenja depresije antidepresivu benzodiazempinski anksiolitik, s katerim omogočijo zmanjšanje tesnobe in napetosti ter vzpostavijo spanje  Prvi učinki jemanja se kažejo po 14 dneh rednega jemanja pravilnega odmerka, polni učinek pa včasih dosežemo po 8 tednih  Priporočeno je, da bolnik kot preprečevalno terapijo jemlje antidepresive še 4-6 mesecev po tem, ko so izginili vsi simptomi depresije  Poglobljena psihoterapija v času remisije lahko zelo ugodno vpliva na spremembo distorzij mišljenja in življenjskega sloga ○ ZDRAVLJENJE BIPOLARNE MOTNJE RAZPOLOŽENJA  Natančno diagnosticiranje je klinično izjemno pomembno, saj se tudi blažje oblike izboljšajo s stabilizatorji razpoloženja  Antidepresivi so manj priporočljivi, saj lahko povečajo verjetnost manije  Za terapijo se odločamo glede na trenutni sindrom, ki je pri bolniku prisoten  Sindromi: depresija, manija, hitrociklična oblika in mešana slika - AKUTNO ZDRAVLJENJE  Najbolj preizkušen in poznan med stabilizatorji razpoloženja je litij, drugi pa je karbamazepin (tudi antiepileptično zdravilo)  Odmerke določamo po koncentraciji v serumu  Zelo pomemben stabilizator razpoloženja je tudi valproat oziroma valproična kislina, ki prav tako sodi med epileptična zdravila  Pri bipolarni depresiji je prvo zdravilo izbora litij, ampak veliko raje jo obvladujemo z antidepresivi, ki jim dodamo drug stabilizator razpoloženja (lamotrigin ali atipični antipsihotik)  Pri maniji je poleg litija in valproata zdravilo izbora katerikoli atipični antipsihotik, pri zelo vznemirjenih bolnikih si pomagamo z benzodiazepinom klonazepamom  Pri hitrociklični obliki in mešanih epizodah pa je bolj na mestu uporaba stabilizatorjev razpoloženja brez antidepresivov - valproat FAKS IZPITI Stran 6  stabilizatorjev razpoloženja brez antidepresivov - valproat  Za zamenjavo zdravil se odločimo, kadar prvo izbrano zdravilo ni učinkovito. Možno je tudi da se odločimo za dodatno zdravilo  V stabilizacijski fazi zdravljenja večinoma ukinemo antidepresive, ohranimo pa stabilizatorje  Priporočljiva je terapija socialnih ritmov in interpersonalna terapija ○ ZDRAVLJENJE SHIZOFRENIJE - PSIHOZE  Simptomi shizofrenije se umaknejo, kadar so bolniku predpisani antipsihotiki, kateri so učinkoviti tudi v vzdrževalni terapiji  Antipsihotiki so najbolj učinkoviti pri zdravljenju pozitivnih simptomov shizofrenije (blodnje in halucinacije)  Zelo dobro učinkujejo tudi na simptome dezorganizacije  Precej učinkovitosti glede afektivnih simptomov izkazujejo atipični antipsihotiki (novejši antipsihotiki)  Neželeni učinki klasičnih antipsihotikov: medikamentozni parkinsonizem, akatizija, distonične reakcije in tardivna diskineza  Atipični antipsihotiki se imenujejo zato, ker ne povzročajo ekstrapiramidnih stranskih učinkov  Neželeni učinki atipičnih antipsihotikov: delovanje na metabolni sistem, povečanje apetita + teže, povišanje tveganja za sladkorno bolezen  Atipični antipsihotiki: risperidon, olanzapin, aripiprazol, ziprazidon, kvetiapin in klozapin  Klasični antipsihotiki: haloperidol, flufenazin, zuklopentiksol, flupentriksol, promazin in levomepromazin  Učinek pričakujemo po približno 4 tednih rednega jemanja ustreznega odmerka  Učinek se kaže že v prvem tednu jemanja - zmanjšanje vznemirjenosti, izboljšano spanje in urejen ritem budnosti in spanja  Nekateri imajo visoko stopnjo sedacije - umirjajo in uspavajo, takšna zdravila uporabljamo ko je oseba zelo vznemirjena in ima izraženo nespečnost  Posebno mesto med atipičnimi antipsihotiki ima klozapin, ker je izjemno učinkovit pri tistih, kjer smo ugotovili da vsaj dve zdravili pred tem nista bili, ne more pa biti na prvem izboru, ker povzroča krvne diskrazije in je potrebno najprej tedensko in potem mesečno preverjati krvno sliko  Klozapin je znan tudi po tem, da povečuje apetit  Preprečevalno zdravljenje po prvi epizodi traja do 2 leti, po dveh epizodah do 5 let, po treh epizodah pa tudi več  Čas preprečevalnega zdravljenja ni omejen in lahko traja doživljenjsko  Pri vzdrževalnem oziroma preprečevalnem zdravljenju zelo radi uporabljajo depojske preparate - zdravila, ki so pripravljena v posebni obliki (aplicirajo se z injekcijo v mišico in tako se zdravilo počasi sprošča) aplicirajo se na 14 dni, 3 tedne, 4 tedne ali celo na 5 tednov, bolnik ne potrebuje jemati zdravil in samo redno prihaja na preglede in je zaželeno, da bolnik jemlje le eno predpisano zdravilo  Depojski preparati (klasični antipsihotiki): haloperidol, flusenazin, cuklopentiksol in klupentiksol. Atipični antipsihotik je samo en - risperidon ○ ZDRAVLJENJE PANIČNE MOTNJE  Zdravljenje za tiste bolnike, ki imajo številne panične napade, hudo anticipatorno anksioznost, ki so razvili izogibajoče vedenje in ki imajo agorafobijo  Zdravila prvega izbora so antidepresivi iz skupine blokatorjev ponovnega prevzema serotonina, zelo dobro se obnesejo tudi dvojno delujoči antidepresivi (venlafaksin, duloksepin in mirtazepin) FAKS IZPITI Stran 7  (venlafaksin, duloksepin in mirtazepin)  Antidepresiv se mora uvajati postopoma, ker lahko prvi odmerki izjemno povečajo tesnobo in celo sprožijo panični napad  Nekateri potrebujejo zelo kratko zdravljenje, mesec ali dva  Benzodiazepini povzročajo odvisnost in pri daljši uporabi se pojavi tudi toleranca, danes jih uporabljamo kratek čas samo na začetku dokler antidepresivi ne primejo  Priporočljivo je, da se bolnik vključi v psihoterapevtsko obravnavo, zlasti če je prisotna agorafobija ○ ZDRAVLJENJE SOCIALNE FOBIJE  Zdravila uporabljamo kot dodatek psihoterapevtskim pristopom  Uporabljamo antidepresive iz skupine blokatorjev ponovnega prevzema serotonina in tudi antidepresiv iz skupine RIMA - reverzabilnih inhibitorjev monoaminooksidaze (moklobemid - zdravilo prvega izbora)  Pri nekaterih zadostuje nekajmesečno zdravljenje, drugi pa leto ali dve  Zdravljenje z zdravili je priporočeno predvsem za bolnike, ki so svojo fobijo manjšali z alkoholom  Če so osebe jemale antidepresive eno leto ali več, se zdravilo ukinja postopoma ○ ZDRAVLJENJE POSTTRAVMATSKE STRESNE MOTNJE  Zdravila so le del terapije, saj največkrat priporočajo uporabo kognitivno vedenjske psihoterapije  Zdravila uporabljamo za lajšanje nekaterih simptomov  Zdravila prve izbire so serotoninski andidepresivi, če so ti neučinkoviti jih lahko zamenjamo z antidepresivom iz druge skupine z drugačnim mehanizmom delovanja ○ ZDRAVLJENJE OBSESIVNO KOMPULZIVNE MOTNJE  Zdravilo prvega izbora so antidepresivi iz skupine zaviralcev ponovnega prevzema serotonina  Učinek pričakujemo šele po 6-8 tednih jemanja polnega odmerka  Znano je, da potrebujejo te osebe nekoliko višje odmerke  Pri zdravljenju velikokrat uporabljamo dodatek nizkega odmerka atipičnega antipsihotika, ki ga predpišejo skupaj s serotoninskim antidepresivom  Priporoča se preprečevalno zdravljenje, ki bi naj trajalo vsaj eno leto po izginotju vseh simptomov  Psihoterapija pomembno dopolni farmakoterapevtska prizadevanja ○ ZDRAVLJENJE DEMENCE ALZHEIMERJEVEGA TIPA  Danes uporabljamo predvsem donepezil, ki je reverzibilni acetilholinesterazni inhibitor, rivastigmin, ki je psevdoireverzibilni acetilholinesterazni inhibitor in galantamin, ki poleg acetilholinesterazne inhibitorske aktivnosti deluje tudi prek nikotinskih receptorjev  Pomembna substanca je memantin, ki ga uporabljajo pri napredujoči  Najbolj učinkovito zdravljenje je pri začetni in zmerni demenci  Omenjena zdravila bolezen nekoliko upočasnijo, tako da je obremenitev bolnika in svojcev za leto ali dve bistveno manjša  Vzdrževalno zdravljenje ne obstaja, za simptome ki se pokažejo uporabimo zdravila EKT terapija - elektrokonvulzivna terapija, kjer z električno stimulacijo prek elektrod, ki so zelo podobne tistim, ki se uporabljajo pri oživljanju, pri bolniku, ki je povsem v anesteziji in FAKS IZPITI Stran 8  zelo podobne tistim, ki se uporabljajo pri oživljanju, pri bolniku, ki je povsem v anesteziji in ima mišice sproščene, sprožimo 60 - 90 sekund trajajoč epileptični napad tipa grand mal EKT se uporablja pri zelo redkih bolnikih, ki imajo globoko depresijo, manijo ali shizofrenijo Terapija socialnih ritmov - uravnavanje budnosti in spanja ter redna dejavnost, s čimer posredno vpliva na odzive celotnega telesa, s tem pa tudi na možgane KLINIČNOPSIHOLOŠKO POROČILO Dobrobit pacienta mora biti osnovni namen poročila, tudi v primerih, ko je poročilo namenjeno ocenitvi tveganosti samega pacienta do tretje osebe Eden glavnih razlogov za pisanje poročila je poročanje informacije o pacientu napotitelju Treba je razmisliti komu vse bi informacije v poročilu pomagale pri obravnavi bolnika Potrebno je pretehtati komu in zakaj bo ta informacija poslana, pri tej odločitvi moramo upoštevati pacientove želje, ki pa jih v določenih primerih, kot recimo pri poročilu o ocenitvi tveganosti, ne moremo vedno upoštevati Redno poročanje pacientovega odziva na zdravljenje pomaga pri načrtovanju nadaljnjega zdravljenja in preprečuje nepotrebno ponavljanje ali podvajanje določenega tipa intervencije Redno poročanje predstavlja tudi del pacientove zdravstvene zgodovine, ki je pomembna za prihodnje odločitve o pacientovem zdravljenju Je pomemben del reflektivnega procesa psihološke intervencije Pomembna so tudi za izobraževanje drugih zdravstvenih delavcev o psiholoških procesih ter vlogi in kompetencah KP Vsa dobra poročila so napisana jasno, lahko berljivo in nedvoumno Uporabljajo se kratki stavki in izogibanje nepotrebnim strokovnim izrazom in uporabimo primere Dobro poročilo daje občutek celostnosti - vse mora biti argumentirano znotraj konteksta bralcu dostopne informacije, zadostuje, da bralca napotimo k dokumentaciji v kateri je podana dodatna informacija Zelo je pomembna točnost podane informacije in vsebovati mora dejstva Dobro poročilo je napisano jedrnato, vključuje samo informacijo, ki je bralcu koristna in mora biti spoštljivo napisano Dobro moramo pomisliti o vplivu poročila na pacienta in svojce in vsako poročilo pišemo, kot da ga bo pacient bral V primeru bolečih informacij moramo razmisliti, kako bomo podali informacijo npr. če je testiranje pokazalo upad kognitivnih sposobnosti, moramo napisati, katere pa še ima Kadar so rezultati psihološkega pregleda za pacienta ali skrbnika potencialno zelo boleči, je bolje, da imamo oseben pogovor s pacientom oziroma skrbnikom o teh rezultatih, preden oddamo poročilo Najprej se moramo vprašati komu je namenjeno, in kakšno informacijo želimo posredovati, premisliti moramo, kaj je pomembna informacija za bralca, kaj bo bralec razumel in kako se bo odzval na informacije Različne dele informacij, ki so bili razpršeni med različnimi zdravstvenimi delavci, shematsko povežemo v celoto Da ni preveč zamudno, se lahko osredotočimo samo na ključno vprašanje v napotnici oziroma na ključno informacijo Opisati moramo tudi razloge, ki so nas pripeljali do določenega zaključka Pomembno je razmisliti tudi, kaj bo bralec razumel Vsako poročilo mora vsebovati ime in priimek pacienta, pacientov rojstni datum in naslov, ter morebitne referenčne številke, ki identificirajo pacienta, recimo znotraj pravniške FAKS IZPITI Stran 9  ter morebitne referenčne številke, ki identificirajo pacienta, recimo znotraj pravniške pisarne ali zdravstvene ustanove Vsako poročilo mora biti datirano, ter mora vsebovati ime, naziv, poklicne kvalifikacije, in podpis avtorja Vsako kakovostno poročilo poda ime in poklic napotitelja ter napotiteljevo vlogo v dani pacientovi situaciji Temu mora slediti razlog za napotitev k psihologu, se pravi namen psihološkega pregleda ali intervencije in poročila Našteti moramo tudi vse informacije, ki so nam bile na voljo - To vključuje tudi datume vseh srečanj, ki smo jih imeli s pacientom Če želimo napisati polno poročilo, navadno nadaljujemo s podrobnim opisom prezentiranih težav in njihovo zgodovino Opišemo zdajšnje življenjske razmere in osebno zgodovino pacienta Pomembno je opisati tudi njegovo vključitev v pregled in samo prezentacijo, vključno s psihološkim stanjem med pregledom Ocena tveganosti do sebe in tretjih oseb je prav tako izjemno pomemben del poročila, kar pa lahko pri nepomembni stopnji tveganosti omenimo samo zelo na kratko Kadar pa ocenimo, da je stopnja tveganosti pomembno visoka, moramo to v poročilu jasno in podrobno opisati - povedati moramo, kdo je v nevarnosti, pacient ali tretja oseba, Kakšna je narava te nevarnosti ter kakšna je po naši oceni stopnja te nevarnosti (nizka, srednja, visoka) Opisati moramo statične dejavnike - povezani so s pacientovo zgodovino kot na primer zgodovina samomorilnih poskusov, ter z določenimi pacientovimi karakteristikami, na primer moški v zgodnjih 20. letih Opisati moramo dinamične dejavnike - ti vključujejo pacientovo duševno stanje in trenutne življenjske razmere, povezane s tveganostjo, opišemo tudi situacije, v katerih se tveganje poveča, na primer, kadar je pacient sam doma in kaj so svarilni znaki takega povečanja, kot na primer povečano pitje alkohola Kadar smo kot del pregleda uporabljali psihometrične teste in vprašalnike, na kratko podamo informacijo o njih, predvsem o tem, kaj ti testi in vprašalniki merijo Pri inteligenčnih testih moramo biti zelo pazljivi, da rezultati testov niso zlorabljeni, zato je pogosto bolj primerno, da namesto samih inteligenčnih indeksov podamo intervale, v katerih ležijo ti indeksi Vse do zdaj omenjene informacije zajamemo v poročilu ter izdelamo psihološko formulacijo pacientovih težav Formulacija je strokovno mnenje kliničnega psihologa in s tem jedro klinično psihološkega poročila Psihološka formulacija je proces integriranja poznane informacije o pacientu v psihološki model Proces formulacije se začne s prvim stikom s pacientom in se nadaljuje do odpusta pacienta Vsak nov stik s pacientom nam potencialno prinese novo informacijo, ki jo moramo asimilirati v že obstoječo formulacijo, lahko pa se nam tudi zgodi, da je nova informacija nepričakovana in se je ne da asimilirati, na primer, pacient pride k nam zaradi nasilja v družini in kasneje se izkaže da je postal nasilen po prometni nesreči. Tokrat moramo na novo zastaviti formulacijo Vsaka psihološka formulacija, ne glede na teorijo, ki je za to uporabljena, mora vsebovati: opis pacientovih težav, dejavnike, ki so neposredno sprožili dane težave, dejavnike, ki so pripomogli k razvoju teh težav, a jih niso neposredno sprožili, predispozicijske dejavnike, ki so naredili pacienta bolj ranljivega za razvoj danih težav, dejavnike, ki neposredno vzdržujejo obstoječe težave, in tiste, ki posredno vplivajo na tako vzdrževanje, varovalne dejavnike, se pravi pozitivne lastnosti pacienta in njegove situacije, ki bodo potencialno pomagali k izhodu iz danih težav FAKS IZPITI Stran 10  iz danih težav Poročilo mora biti pisano na uradnem papirju in mora vsebovati ime, naslov in poklicne kvalifikacije avtorja Za vse ostale osebe, ki so omenjene v poročilu, je razložen odnos s pacientom, bodisi poklicni ali osebni Poročilo mora imeti primerno strukturo, ki je podana z naslovi in podnaslovi Strani morajo biti oštevilčene Kadar je verjetno, da bo poročilo obravnavano v okviru večje skupine ljudi, kot na primer na sodišču, pomaga, če oštevilčimo tudi odstavke Uporabljati moramo primerne razmake med vrsticami in primerno velikost črk, robove pa moramo standardizirati KLINIČNOPSIHOLOŠKI INTERVJU Prednost intervjuja pred drugimi psiho diagnostičnimi metodami je v tem, da izkorišča človekovo sposobnost povezovanja podatkov v celoto Prednost pa je tudi v njegovi elastičnosti in prilagodljivosti, tako da ga lahko uporabimo za proučevanje različnih problemov Za uspešno izvajanje klinično psihološkega intervjuja potrebuje psiholog razumeti klientovo problem, obvladati mora veščine vodenja intervjuja in biti mora ustrezno osebnostno naravnan Naloga psihologa je, da izkoristi klientovo motiviranost, okrepi njegovo upanje in mu s pozitivnim odnosom pomaga, da bo lažje sprejemal njegove spodbude Včasih pa klienti kažejo šibko motivacijo za pogovor, zlasti takrat, kadar ga morajo opraviti na zahtevo koga drugega. V takšnem primeru je psiholog pred posebnim izzivom, kako ohraniti profesionalen odnos s klientom in voditi pogovor v smeri zastavljenih ciljev Za uspeh klinično psihološkega intervjuja morata oba sodelujoča uravnotežiti svoje poglede in pričakovanja ter poenotiti oziroma uskladiti cilje, za to pa klinik potrebuje posebno občutljivost in zelo dobre spretnosti komuniciranja Pomemben je dober odnos h kateremu prispevajo pozorno poslušanje, ustrezna empatija, spoštovanje klienta, občutljivost za njegove kulturne posebnosti Profesionalen odnos vključuje tudi etično zahtevo, da psiholog od klienta dobi informirano soglasje za sodelovanje v intervjuju, zato mora najprej pojasniti namen pogovora ter mu povedati, kakšne podatke želi zbrati, kakšen bo rezultat obravnave in kdo bo dobil v roke poročilo o njem Klienta mora seznaniti s svojo usposobljenostjo ter s teoretično usmeritvijo svojega delovanja, na primer psihodinamsko, kognitivno vedenjsko,.. Prepričati se mora, da je klient razumel, kakšne so možne posledice njegovega sodelovanja Ponuditi mu mora priložnost, da se pogovorita o njegovih morebitnih pomislekih ali zadržkih ter da sodelovanje v pogovoru tudi odkloni ali ga prekine na katerikoli točki med intervjujem Klinični psiholog mora seznaniti klienta tudi s tem, da je v izjemnih situacijah prisiljen prelomiti načelo poklicne molčečnosti Psiholog je namreč po zakonu dolžan ustrezno ukrepati, kadar klient med intervjujem razkrije svoje namene, da bi škodoval sebi ali drugim, in kadar se razkrije aktualna spolna ali fizična zloraba otroka Pri intervjuju je potrebno poglobljeno in pozorno poslušati - aktivno poslušanje, pri katerem intervjuvar z očesnim stikom ter z izrazi obraza in telesa sogovorniku sporoča, da pozorno FAKS IZPITI Stran 11  intervjuvar z očesnim stikom ter z izrazi obraza in telesa sogovorniku sporoča, da pozorno sledi njegovi pripovedi Občasno kratko ponovi ali povzame katero od njegovih ključnih izjav Izrednega pomena je tudi to, kako zna klinik izraziti svoja vprašanja ter ubesediti svoje misli in občutja, in mora paziti, da je v svojem izražanju jasen ter da so njegova sporočila med seboj skladna Pomembne so tudi glasovne značilnosti psihologovega govora - ton, glasnost, barva in moduliranje glasu Pozoren mora biti na to, da s svojim glasom ne sporoča nekaj drugega kot z besedami, na primer, klienta pohvali, ton njegovega glasu pa je hladen Klinik posreduje pomemben del sporočil s svojim pogledom, mimiko obraza, gibi rok in gibi celotnega telesa z nebesedno komunikacijo izraža svoja čustva in stališča ter svoj odnos do klienta in njegovega problema Pomembna je skladnost, če besede sporočajo eno, govorica telesa pa drugo, potem ljudje nezavedno bolj verjamemo ne besednemu sporočilu Izjemoma mora psiholog pogovor opraviti v naravnem okolju, v neprilagojenih in skromnih prostorskih pogojih na primer ob nudenju psihološke pomoči osebam v naravnih nesrečah Prostor mora biti primerno izoliran od zunanjih zvokov, dovolj zračen in svetel, pomembno je tudi to da je primerno opremljen Dodatki kot so fotografije in plakati, lahko prispevajo k prijetnemu ozračju Klinik mora poskrbeti tudi za to, da intervjuja nihče ne moti in ne prekinja ter da so izključeni telefoni Prednost sprotnega zapisovanja je gotovo v tem, da psiholog na ta način lahko ohrani več pomembnih podatkov o klientu in poteku intervjuja, kakor če vsebino pogovora zapiše po njegovem izteku Nekatere kliente lahko moti da piše, spet druge lahko moti da ne piše Izkušeni kliniki večinoma priporočajo zapisovanje samo glavnih poudarkov pogovora, kar ne moti pozornega poslušanja in opazovanja klientovega vedenja V nekaterih primerih je koristno, da klinik na začetku pogovora klientu pojasni svojo odločitev glede zapisovanja pogovora oziroma svoje ravnanje Snemanje lahko zaviralno vpliva na klientovo sodelovanje, zato mu mora psiholog dobro pojasniti namen, cilje in prednosti rabe tovrstnega postopka ter način varovanja in poznejšega uničenja posnetkov Klinični psiholog lahko pogovor snema le s klientovimi dovoljenjem Klinični psiholog lahko Intervju vodi na direktiven ali ne direktiven način ali pa oba sloga na primeren način združuje Direktiven Intervju sta vlogi klinika izpraševalca in vloga klienta hierarhično opredeljeni Kliniki je v pogovoru nadrejen, vodi in usmerja pogovor po bolj ali manj vnaprej predvideni shemi Ne direktiven Intervju pa je na klienta usmerjen postopek, pri katerem psiholog klienta zgolj spodbuja, da sam pripoveduje o sebi in svojih problemih Kadar želi dobiti psiholog konkretne in natančne podatke o posamezniku in njegovem problemu, je seveda nujno, da so njegova vprašanja neposredna, usmerjena Klinični psiholog med intervjujem občasno postavlja vprašanja, s katerimi preveri, ali je dobro razumel klientovo izpoved, ali klienta spodbudi k temu, da dodatno pojasni svoje sporočilo. S Tem psiholog sogovorniku hkrati pokaže, da ga pozorno posluša in zbrano razmišlja o tem, kar mu je ta povedal FAKS IZPITI Stran 12  razmišlja o tem, kar mu je ta povedal Klinični psiholog uporablja konfrontacijo z namenom, da bi klientu pomagal k bolj jasnemu zavedanju samega sebe ter bolj realni presoji oseb in dogodkov v svojem okolju S konfrontacijo se lahko psiholog odzove na neskladnost med izjavo in opaženim vedenjem Parafraziranje je namenjeno izključno temu, da se lahko klient prepriča, da ga je intervjuvar slišal in razumel Pri zrcaljenju čustev pa povzamemo čustva, ki smo jih opazili pri klientu Namen tega je, da bi klient čutil, da se psiholog vživlja vanj in da je prepoznal njegova čustva S povzemanjem običajno kratko preletimo probleme, ki smo jih obravnavali, povežemo ugotovitve, izražene na različnih mestih pogovora, in izpostavimo teme, ki so se ponavljale Povzemanje pomaga tudi klientu, da lažje ohranja pregled nad obravnavanimi vsebinami, se laže osredotoča na bistvene probleme ter se jih morda tudi bolje zaveda Pri zaključku gre včasih samo za povzetek, kakršen je opisan v prejšnjem odstavku, lahko pa vključuje razlago klientovega problema ali celo diagnostično oceno V zaključku lahko psiholog klientu predlaga konkretno obliko pomoči Klinik naj bi si privzgojil lastnost, da zna umirjati svoj notranji govor in usmerjati pozornost na sogovornika, ki ga ne prehiteva in ne prekinja Za psihologa, ki vodi klinični Intervju, je pomembno, da se zaveda, kakšen je njegov vpliv na drugo osebo in kakšen vpliv ima ona nanj Poskuša naj si kar najbolje predstavljati, kako ga vidi in doživlja klient Pomaga mu tudi prepoznati čustvene odzive, ki jih v njem sproži klient (samozavedanje) Psihologu lahko pri razvoju samozavedanja koristi poslušanje zvočnih posnetkov in gledanje videoposnetkov lastnih intervjujev s klienti Poseben pomen za spoznavanje samega sebe pa imata osebna psihoterapija in supervizija Pozitivne osebne lastnosti: pristnost, osebnostna zrelost, čustvena toplina in spoštovanje, humanistična naravnanost in pripravljenost pomagati, empatičnost, objektivnost Vrste intervjujev: sprejemni Intervju - podrobneje opredelimo posameznikov problem, diagnostični Intervju - cilj je postavitev diagnoze, ocenjevanje mentalnega statusa - opišemo klientovo funkcioniranje v času razgovora, krizni Intervju - namenjen podpori v krizni situaciji in je osnova za odločanje o nadaljnji pomoči klientu Sprejemni Intervju: najpogostejša oblika intervjuja, poskušajo jasno opredeliti posameznikov problem in okoliščine, v katerih se je pojavil, Včasih služi tudi kot osnova za določitev diagnoze, na koncu intervjuja klinični psiholog oceni, ali klient potrebuje zdravljenje ter kakšne vrste naj bi zdravljenje bilo, presodi, ali mu pomoč lahko ponudi sam, oziroma ali jo klient lahko prejme v instituciji, ki jo je obiskal in po potrebi se dogovorita za potek nadaljnjih srečanj. Pred pričetkom intervjuja morajo pridobiti informirano soglasje oziroma klientovo privoljenje, da želi sodelovati v obravnavi. Glavni cilji sprejemnega intervjuja so odkriti, opredeliti in proučiti klientove probleme ter določiti terapevtske cilje; pridobiti čim več potrebnih podatkov o klientovih medosebnih odnosih, socialnih spretnostih in osebni zgodovini; oceniti klientovo trenutno življenjsko situacijo in funkcioniranje Ocenjevanje mentalnega statusa: najpogosteje uporabljajo v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah, kadar je treba hitro oceniti klientovo aktualno duševno funkcioniranje. Uporabljajo ga zlasti pri osebah z bolj izrazito psihopatološko simptomatiko oziroma takrat, kadar sumijo, da ima posameznik psihopatološke odklone. Ocenjevanje FAKS IZPITI Stran 13  oziroma takrat, kadar sumijo, da ima posameznik psihopatološke odklone. Ocenjevanje mentalnega statusa je sestavljeno iz vprašanj, ki se nanašajo na klientovo funkcioniranje na teh področjih: zunanji videz, vedenje, psihomotorična aktivnost, odnos do psihologa, čustva in razpoloženje, govor in mišljenje, motnje zaznavanja, osebna orientacija, orientacija v prostoru in času, spomin in inteligentnost, zanesljivost informacij, sposobnost presoje in vpogled v lastne probleme Diagnostični Intervju: namen in cilj je umestiti klientov problem ali način funkcioniranja v eno ali več diagnoz, in sicer glede na kriterije uporabljenega diagnostično-klasifikacijskega sistema DSM. Strukturiran in nestrukturiran Intervju: nestrukturirani intervjuji imajo odprta vprašanja, strukturirani intervjuji pa imajo skrbno izbrane ter načrtovane vprašanje. Primer strukturiranega intervjuja je strukturirani klinični Intervju glede na klasifikacijo motenj po DSM Krizni Intervju: pri tem se klinik ukvarja s problemom, ki zahteva takojšnjo pozornost in tudi ukrepanje. Ključni komponenti kriznega intervjuja sta Hitra vzpostavitev raporta in izražanje empatije do klienta v stiski. V primeru samomorilne ogroženosti svetovalec klientu pomaga poiskati takojšnjo in primerno alternativo samomoru, premostiti obdobje hudega stresa ter ga pospremiti do točke, ko bodo rešitve zanj bolj jasne in izvedljive. Klinični psiholog v takšnih primerih klienta pogosto prosi, da sprejme ter ustno ali pisno potrdi anti suicidalni pakt. s tem dogovorom se zaveže, da v času zdravljenja ne bo storil samomora oziroma da bo v težavah poiskal strokovno pomoč. Kadar ima klinični psiholog stik s samomorilno ogroženo osebo, mora preveriti naslednja področja: koliko je klient depresiven, ali ima klient samomorilne misli (če so misli prisotne, ga je treba povprašati po tem, kako pogoste so in kako močne), ali ima klient samomorilni načrt (v primeru, da imajo izdelan samomorilni načrt, preverimo dostopnost sredstev - ali ima klient na voljo pištolo, zdravila itd., preverimo tudi njihovo smrtnost in morebitno prisotnost ljudi - družina prijatelji, ki bi lahko dejanje preprečili), koliko samokontrole je klient zmožen, ali ima klient jasne samomorilne namene (ali je klient morebiti razdajal svoje stvari, urejal tekoče zadeve ali seznanil sorodnike in prijatelje o svojem samomorilnem namenu) Intervju se ponavadi prične tako, da klinik poskrbi za to, da se klient počuti udobno in sproščeno ter da je pripravljen prosto pripovedovati nadaljuje se v osrednji del pridobivanja in zbiranja podatkov ter zaključi s kratkim vsebinskim pregledom seanse, morebitnimi klientovimi vprašanji in, če je potrebno, z načrtom za nadaljnjo obravnavo Uvod v Intervju: v nekaterih primerih se uvodna faza prične, še preden osebno srečamo pacienta, kot je v primerih telefonskega naročanja Zavedati se moramo, da je prvi stik zelo pomemben, saj vpliva na to, kako se bo klient počutil - ali bo sproščen ali prestrašen in nezaupljiv Prvo srečanje - s pozornim opazovanjem klienta v prvih trenutkih srečanja lahko klinični psiholog pridobi pomembne informacije o njem Psiholog ima idealno priložnost da opazuje kako se izraža in kako se spopada s svojo stisko Začetna faza intervjuja je pomembna saj klient takrat morda še ni pripravljen odkrito pripovedovati o svojih skrbeh in je zaradi tega bolj zadržan ter previdno nadzira kaj bo povedal in kaj ne Glede na to kliniki svojo osnovno nalogo v tej začetni fazi vidijo v tem da z intervjuvancem vzpostavijo ustrezen raport Vljuden pozdrav in nasmeh, predstavitev in stisk rok so ponavadi ustrezen in primeren pričetek intervjuja FAKS IZPITI Stran 14  pričetek intervjuja Nekaj vljudnostnih fraz glede vremena vožnje ponavadi klientu olajša pričetek srečanja Ta faza intervjuja ne sme trajati predolgo ne več kot 5 minut Sledi postavljanje okvirov srečanja kjer gre za pravila in pričakovanja v zvezi s potekom intervjuja Psiholog klientu razloži osnovna pravila interakcije, tako lahko po predstavitvi in kratki izmenjavi vljudnostnih fraz reče: "na razpolago imava eno uro. V tem času se bova pogovarjala o vaših problemih skrbeh, pogledala kako in kdaj so se ti problemi pričeli ter kako vse to vpliva na vas. Moje delo je v tem trenutku predvsem to da vas poslušam in poskušam razumeti vas in vašo situacijo. Ko bova nadaljevala vam bom postavil različna vprašanja in si nekatere stvari tudi zapisal. Te informacije nam bodo pomagale razumeti vaše težave, iskati možnost za rešitev in zastaviti načrt pomoči." Začetek intervjuja - začne se s prvim vprašanjem ki se nanaša na klientove skrbi in težave ter se zaključi ko preidemo k podrobnejši eksploraciji določenih področij klientovega doživljanja in vedenja V tej fazi ki okvirno traja 5 do 8 minut se psiholog na nek način umakne ter pusti klientu da pove svojo zgodbo psiholog si postavlja različne hipoteze o klientu ki jih nato med intervjujem preverja prilagaja in po potrebi ovrže Prvo vprašanje - klinični psiholog Intervju najpogosteje prične s katerim od teh vprašanj: " povejte mi prosim kaj vas je danes privedlo k nam. Kako vam lahko pomagam. Mogoče lahko pričnete s tem da mi o sebi in svojem problemu poveste vse tisto kar se vam zdi pomembno. Povejte mi prosim kaj vas obremenjuje." S tem vprašanjem psiholog nakaže da se je neformalna faza zaključila in da je čas da se Intervju začne Ko Intervjuvar postavi prvo vprašanje, pozornost usmeri na klienta in opazuje kako se odziva na manj strukturirane situacije v uvodni fazi tako pridobimo odgovore na vprašanja kot so " ali klient izraža sebe na jasen in povezan način. Ali je njegov odziv preveč strukturiran, organiziran, naučen. Kako se klient spopada z nestrukturirano situacijo, ali zahteva dodatna vprašanja, postane jezen ali prestrašen. Ali se v njegovem govoru pojavljajo kakšne posebnosti. Ali se klient usmeri bolj na zunanje dejavnike - na druge ljudi ali situacije ki mu povzročajo stres - ali bolj na notranje dejavnike - na načine na katere klient sam prispeva k svojemu nelagodju." Osrednji del - najpomembnejši del intervjuja Kakovost in kvantiteta zbranih informacij sta odvisni od namena intervjuja Klienta skuša spodbuditi da nekatera področja opiše podrobneje kot druga V osrednji fazi intervjuja tako zbiramo podatke o - klientove osebnosti, ravni stresa, medosebnih odnosih - klientovem mentalnem statusu in psihiatrični diagnozi - intelektualnem in kognitivnem funkcioniranju - samomorilni ogroženosti - podamo mnenje o nujnosti in primernosti določene terapije Sklepna faza - priporočljivo je da z zbiranjem novih informacij zaključimo 5 do 10 minut pred koncem ure Klinik lahko prične zaključno fazo s takšnimi besedami: " pogovorila sva se o pomembnih področjih vašega življenja in zbrala pomembne informacije. Cenim vašo pripravljenost da ste mi vse to povedali. Vem da to za vas ni bilo lahko. Ker se ura bliža koncu mislim da bi bilo dobro povzeti vsebine o katerih sva danes govorila nato pa me lahko še vi kaj vprašate." Klinikova najpomembnejša naloga ob zaključku intervjuja je da okrepi klientovo pripravljenost za nadaljnjo obravnavo oziroma za ravnanje po njegovih napotkih FAKS IZPITI Stran 15  pripravljenost za nadaljnjo obravnavo oziroma za ravnanje po njegovih napotkih Ena najboljših metod za povečanje verjetnosti klientovega ponovnega obiska naj bi bilo kratko povzemanje tega zakaj je poiskal strokovno pomoč kje so njegove težave in katere so možne rešitve Pred zaključkom se psiholog in klient natančno dogovorita za morebitno nadaljnje sodelovanje, njegov potek ter za datum in uro naslednjega srečanja Poslavljanje - psiholog mora biti pozoren na čas in nakazati da se ura bliža h koncu Bistveno je da pričnemo s fazo zaključevanja pravočasno tako da imamo dovolj časa da seanso ustrezno pripeljemo do konca Opazovanje klientovega razmišljanja in obnašanja ob koncu seanse lahko prispeva k oceni njegovega problema in psihopatoloških odklonov ter celo k diagnozi Nekatere informacije zahtevajo takojšnjo pozornost kot na primer samomorilni nameni, največkrat pa zadošča jasen toda prijazen odgovor kot v tem primeru: " to se sliši zelo pomembno, o tem danes nisva govorila toda morda lahko pri naslednjem srečanju če želite. Upam da se bo vse dobro izteklo." Psiholog naj ima nadzor nad sklepanjem srečanja kar pomeni da morata klient in klinik vedeti da se je srečanje končalo Pravilo je da ima srečanje točno določen čas trajanja in naj klienti ne bi odhajali prej razen izjemoma Kadar odrasla oseba želi predčasno zaključiti pogovor je to lahko znak stopnjevanje anksioznosti, obrambnega vedenja, užaljenosti Pomembna sestavina vsakega klinično psihološkega intervjuja je opazovanje klientovega vedenja med intervjujem Na tem mestu pa še na bolj sistematičen način poglejmo področja nebesedne komunikacije, dostopna psihologovemu opazovanju: telesni videz - teža višina negovanost slog oblačenja frizura nenavadne posebnosti, gibi - geste ponavljajoči se gibi z roko glavo nogami tiki ali drugi nehotni gibi, drža telesa - upognjenost togost prekrižane roke ali noge podpiranje glave, očesni stik - stalen begajoč brez stika, izrazi na obrazu - nasmešek mrk pogled grimase, čustvena vzburjenost - solze potenje suha usta zardevanje prebledevanje tremor pospešeno dihanje nemirni telesni gibi prestrašenost neustrezen smeh, značilnost govora - ton in jakost glasu, hitrost govora, zabrisana govorica, jecljanje, nenadne prekinitve, jasnost in slog izražanja, značilnosti kompleksnejšega vedenja - osebni stik, zadržanost v nastopu, sproščenost, agresivnost, slog komuniciranja, posebnosti Pri ocenjevanju psihometričnih karakteristik intervjuja se zanesljivost nanaša na stopnjo do katere klient poda iste informacije ob različnih priložnostih oziroma različnim psihologom, veljavnost pa se nanaša na stopnjo do katere so podatki oziroma zaključki narejeni na podlagi intervjuja pravilni in točni Na splošno sta veljavnost in zanesljivost nestrukturiranih intervjujev manjši v primerjavi z veljavnostjo in zanesljivostjo strukturiranih intervjujev Raziskovalci veljavnosti intervjuja preučujejo konsistentnost klientovih odgovorov v ponavljajočih se intervjujih - test-retest zanesljivost Prav tako preučujejo stopnjo do katere se različni ocenjevalci ujemajo v svojih zaključkih - zanesljivost med ocenjevalci Različne raziskave so pokazale da je test-retest zanesljivost višja kadar so časovni premori med opravljenimi intervjuji krajši in kadar gre za odrasle kliente ki dajo podatke o svoji starosti in drugih demografskih karakteristikah Nižji koeficient pa se pojavlja v primerih bolj občutljivih tem in prav zaradi teh razlogov so za pridobivanje zanesljivih podatkov o bolj občutljivih temah primernejši strukturirani intervjuji Zanesljivost in veljavnost sta pomembno povezani s tem na kakšni populaciji je bil določen psihološki instrument standardiziran, na primer če je bil standardiziran na angleško govoreči FAKS IZPITI Stran 16  psihološki instrument standardiziran, na primer če je bil standardiziran na angleško govoreči populaciji ni nujno da bo na primer pri špansko govorečih enako visoka veljavnost in zanesljivost OCENJEVANJE OSEBNOSTI V KLINIČNI PSIHOLOGIJI Koncept osebnosti pravzaprav zajema celotno psihično delovanje posameznika pri čemer različni raziskovalci izpostavljajo specifične vidike osebnosti kot so na primer intrapsihični vedenjski medosebni kognitivni nevrobiološki in evolucijski Osebnost je kompleksen in koherenten sistem psiholoških struktur in procesov, vzorec globoko vtkanih psiholoških značilnosti ki se avtomatično odražajo na skoraj vseh področjih posameznikovega psihološkega delovanja Lastnosti osebnosti so trajnost dinamika kompleksnost koherentnost in izraznost ter individualnost Osebnost je neke vrste psihološki imunski sistem ki lahko v interakciji z okoljem povzroča ali sproža različne patološke procese obenem pa vpliva na njihov potek pa tudi zdravljenje Naloga kliničnega psihologa v psiho diagnostičnem procesu je da oceni kakšno vlogo igrajo osebnostmi dejavniki ob različnih psihičnih in telesnih motnjah oziroma boleznih zaradi katerih trpi posameznik Pogosto vprašanje na katera mora pri tem odgovoriti so - Kakšna je povezanost med simptomi, psihičnimi motnjami in osebnostjo posameznika - kateri specifični osebnostni dejavniki prispevajo k razvoju določene motnje na psihičnem, socialnem in ali telesnem področju oziroma predstavljajo tveganje za razvoj v bodoče - Katere osebnostne spremembe so rezultat specifične psihične ali telesne travme in kako se odražajo v posameznikovem vsakdanjem življenju - ali je določeno vedenje izraz trajne osebnostne značilnosti posameznika ali pa je rezultat specifičnih zunanjih socialnih okoliščin oziroma fizičnih vplivov na primer zdravil droge - Katera psihoterapija je glede na osebnostne značilnosti posameznika zanj najbolj primerna - kakšne težave zaradi bolezni ali preživete travme lahko v bodoče pričakujemo pri posamezniku glede na njegove osebnostne značilnosti Ocenjevanje osebnosti pa mora zajeti tako biološke psihološke in socialne vidike Ocenjevanje osebnosti je metoda psihološkega poizvedovanja, opisovanja in pojasnjevanje osebnosti ki se uporablja v raziskovalne in praktične namene Je multidisciplinarni postopek ki vključuje znanja iz psihologije psihiatrije pedagogike defektologije in sorodnih ved Ocena osebnosti vključuje: biografske in druge podatke zbrane v nestrukturiranem ali pol strukturiranem intervjuju z udeležencem ocenjevanja (avtoanamneza) - Podatke iz intervjujev z ljudmi iz njegovega okolja (heteroanamneza) - rezultate uporabljenih merskih instrumentov (strukturirani intervjuji, vprašalniki osebnosti, manj strukturirane storilnostne tehnike) - podatke Zbrane na podlagi sistematičnega opazovanja vedenja na primer ček lista - druge vire (predhodne ocene in pisna poročila, medicinska dokumentacija in tako dalje) Ocena osebnosti zajema opis njenih strukturnih, funkcionalnih in etioloških značilnosti Predmet merjenja osebnosti so na primer čustva, medosebni odnosi, samopodoba Psihodinamična in socialno kognitivna paradigma: Osnovna naloga raziskovanja v okviru te skupine paradigem je identifikacija temeljnih mehanizmov ki so vključeni v delovanje sistema osebnosti in socialnih dogodkov ki vplivajo na razvoj osebnosti - Psihodinamični pristop je tesno povezan s klinično prakso in preučevanjem psihičnih motenj posameznikov pri čemer je glavna predpostavka da ne obstaja ostra meja med zdravim in motenim delovanjem osebnosti - To je na posameznika usmerjen bottom up pristop kjer ocenjevanje osebnosti začenjamo z raziskovanjem individualnih, parcialnih, socialno emocionalnih in FAKS IZPITI Stran 17  osebnosti začenjamo z raziskovanjem individualnih, parcialnih, socialno emocionalnih in kognitivnih mehanizmov na podlagi katerih sklepamo o splošnih osebnostnih značilnosti posameznika - Psihoanalitični modeli osebnosti so rezultat raziskovanja psihodinamike duševnih motenj ter iskanje povezav med osebnostnimi značilnostmi in simptomi saj samo na podlagi simptomov ni mogoče razumeti bistva psihičnih motenj in delovanja posameznika - kernberg loči 3 ravni osebnostne organiziranosti, 1 višjo zdravo oziroma ne nevrotsko raven 2 srednjo mejno oziroma nižjo raven in 3 najnižjo psihotično raven Glavni prispevek k merjenju osebnosti v okviru psihodinamične paradigme prinašajo manj strukturirane storilnostne tehnike: tehnike asociiranja, sestavljanja, razvrščanja, dopolnjevanja in izražanja katerih skupna značilnost so nejasni pomanjkljivo definirani testni dražljaji Osnovna naloga ocenjevalca je prek načina, kako preizkušanec obdeluje in interpretira nestrukturirani material, odkriti značilnosti posameznikove organizacija izkušenj ki jih ima s svetom in samim seboj Med najbolj uveljavljene manj strukturirane storilnostne tehnike ocenjevanja osebnosti sodijo rorschachov preizkus, tematsko apercepcijska tehnika, Nedokončani stavki, machoverjeva tehnika risanja človeške figure in risanje drevesa Prednost manj strukturiranih tehnik pa je v tem da odražajo osebnost kot dinamično celoto in je ne razbijejo na posamezne lastnosti kot velja za vprašalnike Glavna prednost teh tehnik je v tem da so te tehnike občutljive za nezavedne in latentne vidike osebnosti Te tehnike so tudi testi kognitivnih in izvršilnih funkcij ki se povezujejo z osebnostjo Psihoanalitična diagnostika omogoča dovolj individualizirano in integrirano oceno psihodinamike in strukture osebnosti ki je potrebno za psihoterapevtsko obravnavo, slaba stran tega pristopa je šibka empirična podprtost psihoanalitične teorije Multivariantna in empirična paradigma Na Podlagi obsežnih raziskovanj je katel sestavil 16 faktorski osebnostni vprašalnik ki širino osebnosti opisuje s 5 splošnimi dejavniki to so ekstra verzija neodvisnost samokontrola anksioznost in ne čustven Eysenckov vprašalnik osebnosti predvideva 3 dejavnike to so ekstravertnost nevroticizem in psihoticizem V zadnjem času pa se vse bolj uveljavlja model velikih 5 dejavnikov osebnosti to so nevroticizem ekstravertnost odprtost sprejemljivost in vestnost Mejne osebnostne motnje so povezane z visoko izraženim nevroticizmom in ekstraverzijo, shizoidne pa z nizko izraženim nevroticizmom in introverzijo najbolj izstopa zveza visoko izraženega nevroticizma, nizke ekstra verzije ter nizke vestnosti - osebnostne kombinacije ki je zelo pogosta med motnjami osebnosti pa tudi med drugimi psihičnimi motnjami Značilnost ljudi s hudimi psihičnimi konflikti in motnjami pa je prav egodistona orientacija, nezmožnost zavedanja temeljnega konflikta, nekritičnost pri ocenjevanju sebe in drugih ter aktivacija močnih, bolj ali manj zrelih obrambno- varovalnih mehanizmov ki izkrivljajo realnost in ščitijo subjekt pred bolečimi izkušnjami - Zato morajo biti vprašalniki v klinični psihologiji prilagojeni tem značilnostim in omejitvam če želimo da so uporabni in učinkoviti Integrativni model ocenjevanja osebnosti Integrativni model ocenjevanja osebnosti bi pomenil pojasnjevanje delovanja osebnosti z večjim številom psiholoških procesov ki so v interakciji saj so številni kognitivno- emocionalnih sistemi povezani s širokim spektrom vedenja Z različnimi merskimi instrumenti odkrivamo različne vidike osebnosti zato osnovno vprašanje ni katere merske tehnike uporabiti ampak kako jih integrirati v celovito oceno osebnosti Tehnike samoocenjevanja kot so vprašalniki in intervjuji so tako najbolj primerne za FAKS IZPITI Stran 18  Tehnike samoocenjevanja kot so vprašalniki in intervjuji so tako najbolj primerne za ocenjevanje zavestnih in vedenjskih vidikov osebnosti medtem ko so celostne manj strukturirane tehnike bolj učinkovite pri raziskovanju implicitnih, nezavednih, trajnih in strukturnih vidikov osebnosti Klinični psiholog ki ocenjuje osebnost oziroma njene lastnosti in motnjo mora zato poleg poznavanje psiholoških teorij, statistične metodologije in psihopatologije imeti tudi sposobnost integracije sinteze in dedukcije različnih podatkov ki so relevantni za psihološko oceno OCENJEVANJE ČUSTVOVANJA V klinični praksi čustvovanje ocenjujemo v različnih kontekstih: ocenjevanje čustvovanja v okviru klinično psihološkega pregleda temelji pretežno na rezultatih psihometričnih preizkusov (psihodiagnostika) pri čemer se pogosto postavlja vprašanje prognostične ocene; v okviru različnih psihoterapevtskih obravnav kjer je lahko cilj terapije spreminjanje nezaželenih čustvenih odzivov na primer kognitivno vedenjska terapija depresije, anksioznosti ; v okviru izdelave izvedeniških mnenj; v raziskovalne namene Čustvovanje je tesno povezano z drugimi psihičnimi funkcijami kot so mišljenje, spomin, zaznavanje, vedenje in medosebni odnosi Čustva igrajo osrednjo vlogo pri duševnih motnjah saj se neustrezno uravnavanje čustev pojavlja pri vseh motnjah na osi dva in polovici motenj na osi ena glede na trenutno veljaven diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj Čustva lahko opredelimo kot kompleksen vzorec doživljajskih, vedenjskih in fizioloških reakcij s katerimi se posameznik odziva na pomembne stvari ali dogodke Če dogodek vsebuje nevarnost se bo verjetno pojavil strah, če vsebuje neodobravanje pa sram čustva so običajno kratkotrajne in intenzivne reakcije S pojmom čustva je tesno povezan pojem razpoloženja kjer gre za dolgotrajnejše in manj intenzivno subjektivno doživljanje ki ni tako jasno povezano s sprožilcem Izraz afekt številni avtorji uporabljajo kot širok nad reden konstrukt ki zajema čustva razpoloženje odziv na stres ter druge motivacijske impulze Afekt se lahko opredeli kot močan kratkotrajen čustven odziv V psihiatrični literaturi je razpoloženje ocenjeno kot nevtralno, znižano ali privzdignjeno, afekt pa kot odziven in razgiban ter ustrezen Pri kliničnopsihološkem ocenjevanju čustvovanja si pomagamo s sledečimi, običajno prepletenimi vidiki čustvovanja kot so intenziteta, kakovost, spremenljivost, ustreznost čustvovanja ter prepoznavanje lastnih in tujih čustvenih stanj saj ti vidiki pomembno prispevajo k razumevanju duševne motnje Intenziteta čustvenega doživljanja je lahko močno zvišana kot na primer pri maniji besu ali paniki, oziroma močno znižana ali odsotna kot na primer pri čustveni zbledelosti, apatiji ali stuporju Čustvena zbledelost se nanaša na otopelo čustvovanje in čustveno ravnodušnost ki pravzaprav pomeni izgubo čustvene izraznosti in odzivnosti; opazimo jo lahko v gestah mimiki obraza in tonu glasu ; izražanje čustev je zoženo odsotno ali plitvo; posameznikov izraz in obraz sta brezizrazna, v pogovor se ne vživi in na vprašanja ne odgovarja čustveno; videti je ravnodušen tudi ko teče pogovor o nedvomno obremenjujočih zadevah; zasledili bomo tudi izraz čustvena splitvitev apatija oziroma abulija je posledica motenj v čustvenih in kognitivnih procesih; čustva ne usmerjajo več mišljenja in k cilju usmerjenega vedenja kar posledično vodi do upada interesov in aktivnosti ter splošne ravnodušnosti; običajno je posledica nevroloških bolezni FAKS IZPITI Stran 19  interesov in aktivnosti ter splošne ravnodušnosti; običajno je posledica nevroloških bolezni in poškodb na primer demenca, možganska kap, travmatska poškodba možgan, lahko pa je prisotna tudi pri shizofreniji in depresiji; za razliko od depresije je ne spremljata subjektivna stiska ter negativni pogled nase in na prihodnost; posameznik se ne odziva na pohvalo ali neuspeh; podobno se tudi avolija ali odsotnost volje kaže z znižano ali odsotno čustveno odzivnostjo ter znižanim interesom, aktivnostjo ter ravnodušnostjo do sedanjosti in prihodnosti na primer odsotnost načrtov, ciljev in želja; dostikrat je povezana s shizofrenijo in boleznimi čelnega režnja Intenziteta čustvenega doživljanja je prisotna pri maniji, v krajših in nekoliko blažjih oblikah tudi pri fobično anksioznih motnjah, epilepsiji, travmatski poškodbi možganov in tako dalje evforija je stanje pretiranega veselja, samozavesti in podjetnosti ki je prisotno pri maniji Ekstaza je občutenje nezemeljske sreče in radosti; nastane in se poglablja ob nenadnem razodetju v stanju psihoze ali pod vplivom psihoaktivnih snovi; največkrat je povezana z mističnim doživljanjem sveta in s posebno vlogo posameznika v tem svetu Čustvena razdvojenost ali ambivalentnost je močno povezana z motnjami voljne aktivnosti Gre za sočasno prisotnost nasprotujočih ali izključujočih si čustev do določene osebe, dejanja ali ideje ta razdvojenost se lahko pri posameznikih s shizofrenijo izrazi z bizarnostjo v kretnjah in gibih kar daje vtis nenaravnosti in izumetničenosti Pri motnjah kakovosti čustvenega doživljanja govorimo o nenadnem socialno neustreznem izražanju intenzivnih čustev kjer je povezava s subjektivnim doživljanjem zelo blaga ali pa je ni kot na primer patološko smejanje, jok ali čustvena in inkontinentnost Izraz na obrazu in spremljajoča mimika je pretirana, a kakovost čustev je lahko ustrezna ali pa deluje potvorjena Tovrstno čustvovanje se lahko pojavlja pri bipolarni motnji, kronični rabi halucinogenih drog in nevroloških boleznih kot na primer poškodba glave, epilepsija Zožena čustvena izraznost se nanaša na izgubo običajne spremenljivosti čustvenega doživljanja glede na spreminjajoče se okoliščine Monotonost čustvenega doživljanja se kaže na primer ko se posameznik s hipohondrično motnjo, ob zdravniških izvidih, a ki kažejo da ni bolan, ne pomiri, posameznik s shizofrenijo pa je ravnodušen ne glede na okoliščine Zasledimo lahko tudi izraz čustvena tenaciteta Obraten pojav je labilnost čustvovanja ki se kaže v prekratkem trajanju določenega čustva Gre za nenadno in hitro spremembo v kakovosti čustvovanja ob zelo blagi spremembi okoliščin oziroma nepomembnem dogodku na primer posameznik s privzdignjenim razpoloženjem nenadoma pade a v jok ali obratno Lahko je prisotna pri bipolarni motnji ali deliriju O čustveni neustreznosti oziroma nepristnosti govorimo takrat kadar čustvo ni takšno kot bi ga pričakovali, na primer posameznik se smeje ko govori o žalostnem dogodku Izraz paratimija pomeni izražanje ravno nasprotnega čustva od pričakovanega ali izražanje čustev ki deluje nenaravno, pretirano ali teatralično; samo izražanje čustva je plitvo, socialni stik je slab; običajno je paratimija znak shizofrenije; paratimijo večkrat spremlja paramimija ki označuje situaciji nasprotne in zato neustrezne kretnje in mimiko Bolestna razdražljivost je pretirano nejevoljen, jezen ali besen odziv na neznatno neprijetnost ali pa je intenziteta odziva objektivno nesorazmerna z neprijetnostjo; tovrstna razdražljivost je povezana z vrsto psihiatričnih bolezni na primer z motnjami razpoloženja, organsko spremenjenimi posamezniki in podobno Z izrazom aleksitimija opisujemo znižano kapaciteto za doživljanje, identificiranje, FAKS IZPITI Stran 20  Z izrazom aleksitimija opisujemo znižano kapaciteto za doživljanje, identificiranje, ubeseditev, razmišljanje in fantaziranje o čustvih pri kliničnopsihološkem pregledu se lahko srečamo tudi z osebnostno preprostejšim ali intelektualno pod povprečnim posameznikom ki ima težave z diferenciacijo in ubeseditvijo svojih čustev Prepoznavanje čustev je lahko začasno moteno tudi pri sicer normalno funkcionirajočem posamezniku ki trenutno doživlja hudo čustveno stisko ali epizodo duševne motnje V takšnih stanjih upada tudi naša sposobnost in interes za vživljanje v čustva drugih saj smo preplavljeni z lastnimi težavami pri ocenjevanju čustev sočloveka si pomagamo z empatijo da se vživimo in začutimo posameznikovo notranje doživljanje Čustva lahko merimo ali ocenjujemo na različne načine: objektivno opazovanje vedenja in govorice telesa (Pomaga nam oceniti prevladujoče čustveno stanje, njegovo intenziteto, a spremenljivost ter usklajenost besednega in nebesednega izražanja čustev. Čustveno stanje človeka lahko prepoznamo v njegovi mimiki in govorici telesa. vsako čustvo spremljajo specifični zunanji znaki na primer široko odprte oči pri paniki ali grozavosti, sključena drža, povešena glava in splošna psihomotorična upočasnjenost pri depresiji. Poleg naštetega je pomembno opazovati kako se posameznik odziva na pohvalo ali zaznan neuspeh pri reševanju kognitivnih nalog, kako zavzet je za pravilnost rešitev, kako negotov in neodločen je med pregledom ter s kakšnimi izjavami spremlja svoje delo na primer nič mi ne gre, sem totalna zguba), sledenje kognitivnim ocenam ali izkrivljanjem (kognitivna izkrivljanja so običajno nerealno pretirana ali preprosto nefunkcionalna razmišljanja v dani situaciji ter so tipična za vsako duševno motnjo. Na primer posameznik z depresivno motnjo razmišlja o lastnih občutkih manjvrednosti, počuti se krivega za svoja pretekla dejanja ter izraža občutke brezizhodnosti glede sedanjosti in prihodnosti), Samoocenjevalne lestvice (pokažejo nam kako svoje čustveno stanje doživlja posameznik sam. Pri razlagi dobljenih podatkov moramo upoštevati morebitno nezavedno željo posameznika da bi se prikazal v bolj socialno zaželeni luči, zanikanje ali prikrivanje (disimulacija) vseh psihičnih težav ali pretirano poudarjanje različnih simptomov (agravacija)), projekcijske tehnike (so preizkusi ki uporabljajo nestrukturirane, nedvoumne dražljaje ki jih posameznik tolmači v skladu s svojim psihičnim aparatom za ocenjevanje različnih psihičnih funkcij med drugim tudi nezavedne notranje strukture, intenzitete in obvladanosti čustvovanja ter osebnostne strukture na primer rorschachova projekcijska preizkušnja, test nedokončanih stavkov, test tematske apercepcije), anamnestični podatki (omogočajo nam sedanjo klinično sliko umestiti v celotno zgodbo ter siceršnje funkcioniranje in osebnostno strukturo človeka, na primer posameznik deluje psihomotorično upočasnjen ko pa ga o tem povprašamo nam pove da je takšen od nekdaj, tako ob odsotnosti še drugih simptomov ne bomo razmišljali o depresivni motnji. Pri sposobnem inteligentnem človeku ki v življenju slabše funkcionira, na primer je brezposeln, njegovo vsakdanje življenje je osiromašeno, istočasno pa opažamo čustveno in socialno odtujenost, razmišljamo o težji osebnostni patologiji ali celo shizofreniji), heteroanamnestični podatki (s strani svojcev ali drugih bližnjih oseb nam omogočajo oceniti sam proces in spreminjanje simptomov v času, saj se moramo ves čas zavedati da je slika ki jo vidimo pri posamezniku na pregledu le odraz trenutnega stanja), morebitni izvidi psiholoških, psihiatričnih in drugih zdravstvenih pregledov (omogočajo nam bolje oceniti proces in spremembe ki so bile opažene pri predhodnem iskanju pomoči. Čustva se pogosto odražajo s telesnimi znaki na primer pri tesnobi in depresiji z bolečinami, prebavnimi ter kardiovaskularnimi težavami in podobno, zaradi katerih posamezniki obiskujejo zdravnika družinske medicine in druge specialiste. Zelo pomembno je preveriti ali izvidi kažejo na prisotnost dejanske organske poškodovanosti ali ne), fiziološki odzivi (običajno se uporabljajo pri raziskovanju, med pregledom pa lahko opazimo na primer potenje, zardevanje, pretiran refleksni odziv na nepomembne dražljaje pri prestrašenih pacientih in tako dalje) FAKS IZPITI Stran 21  tako dalje) Pri motnjah razpoloženja je osrednji simptom sprememba razpoloženja v smeri depresivnosti ali privzdignjenosti (evforije) pri tem pa se sočasno pojavi še vrsta drugih simptomov ali znakov motnje Stopnjo depresije ocenjujemo od blage, kjer je prisotnih le nekaj manj intenzivnih simptomov, do hude kjer se poslabšano razpoloženje, zmanjšana energija in aktivnost lahko stopnjujejo do te mere da človek ne more vstajati iz postelje Prizadete so vitalne življenjske funkcije - apetit, spanje, libido, volja Pri pregledu je pacient motorično upočasnjen, s celim telesom izraža pomanjkanje volje in energije, hitro se utrudi, je nemiren, težko vzdržuje pozornost in koncentracijo, lahko toži o somatskih težavah, občutkih krivde in manjvrednosti Ko rešuje naloge se ustavlja, prosi za dodatna navodila in razlage, je negotov, potrebne so spodbude da ne bi odnehal Znižano razpoloženje spremljajo ponavljajoče se misli in morebitne ideje o samomoru poleg samomora je lahko pacient življenjsko ogrožen tudi zaradi dehidracije ali sestradanja Umika se v samoto, do bližnjih ne more čutiti več ljubezni, toži o notranji praznini pri najhujših oblikah so možni psihomotorni stupor, motnje zaznavanja in blodnje propada Depresija se rada povezuje z anksioznostjo Pri ocenjevanju čustvovanja pri depresiji nas lahko pogosto zavede dejstvo da mnogi ljudje z depresijo ne doživljajo in navzven ne delujejo žalostni temveč dajejo vtis otopelosti in poročajo o občutkih praznine Običajno ste pri plači depresiji prisotna še žalost in jok pri težjih oblikah pa vse to zamenjata otopelost in praznina ljudje povedo da ne morejo več jokati tudi če bi želeli Pri ocenjevanju si pomagamo tako da natančno preverimo še druge zgoraj naštete simptome zlasti vitalne življenjske funkcije ter negativne misli o sedanjosti prihodnosti in o sebi na primer občutki manjvrednosti krivde obupanosti Uporabimo lahko tudi različne vprašalnike, lestvice ali projekcijske preizkušnje na primer beckov ali zungov vprašalnik depresivnosti, hamiltonovo lestvico depresivnosti, minnesotski multifazični osebnostni vprašalnik ali rorschachovo preizkušnjo Pri maniji je klinična slika obratna od depresije Značilno je privzdignjeno razpoloženje ki se stopnjuje od hipomanije do prave manične epizode Pri hipomanije gre za trajno razpoloženjsko vznesenost, povečano energijo, fizično aktivnost, vedro počutje, številne socialne interakcije, zgovornost, humornost, včasih preveliko domačnost, povečano spolno aktivnost in zmanjšano potrebo po spanju Evforično razpoloženje lahko zamenja razdražljivost domišljavost ali neolikanost Pri maniji pa se našteti simptomi stopnjujejo do te mere da lahko človeka socialno in finančno ogrožajo na primer nakupovanje nepotrebnih stvari, sklepanje poslov, promiskuitetnost V kontaktu ti ljudje veliko govorijo, so vrvežavi, nezmožni vzdrževanja koncentracije, raztreseni,dkrenljivi in begavih misli Vedno imajo prav so nekritični brezobzirni predrzni z veličavskimi idejami brez zavor in distance v odnosih Pri jezavi obliki je značilno da bolniki ves čas iščejo spore in konflikte Stalna aktivnost vznemirjenost ter pomanjkanje spanja in apetita jih fizično izčrpavajo Pri kliničnopsihološkem pregledu jih je težko ustavljati referenta ne pustijo do besede vstajajo se razgledujejo po prostoru humorne zgodbe kar letijo iz njihovih ust Nekaj minut rešujejo naloge pa jih spet kaj zmoti Pri tovrstnih motnjah moramo biti pri ocenjevanju čustvovanja zelo pozorni na vedenje človeka in heteroanamnestične podatke saj so do lastnega doživljanja in vedenja običajno nekritični ter tako nimajo občutka da je z njimi karkoli narobe ali drugače kot običajno FAKS IZPITI Stran 22  nekritični ter tako nimajo občutka da je z njimi karkoli narobe ali drugače kot običajno Navadno poročajo da se počutijo zelo dobro in ne vidijo smisla v zdravljenju Ljudje Z maničnimi epizodami lahko privzdignjeno razpoloženje zamenjujejo z normalnim razpoloženjem ter svoja dejansko evtimna stanja opisujejo kot depresijo Posebej pa moramo biti pozorni na mešana stanja kjer so sočasno prisotni simptomi tako depresivnega kot privzdignjenega razpoloženja ali pa je čustvovanje tako labilno da se depresivni in manični simptomi zelo hitro izmenjujejo Pri ocenjevanju si pomagamo z istimi vprašanji kot so našteti pri motnjah razpoloženja Pri vseh vrstah anksioznih motenj so v ospredju stanja stopnjevane tesnobe ki se pojavljajo v različnih okoliščinah in trajajo različno dolgo pri tem pa same okoliščine oziroma specifične situacije niso objektivno nevarne misel ali pričakovanje te subjektivno ogrožajoče situacije v človeku vnaprej sproži tesnobo običajno pa jih sledi Izogibanje tej situaciji kar dolgoročno samo vzdržuje tesnobo Vse vrste anksioznih motenj spremljajo podobni fiziološki znaki kot so razbijanje srca, bolečina v prsih , občutek dušenja, cmok v grlu, vrtoglavica, bolečine v trebuhu in slabost, tremor, potenje, utrujenost, glavobol in tako dalje Tudi v vedenju lahko opazimo podobnosti namreč težnjo po izogibanju ogrožajočim situacijam ter uporabo varovalnega vedenja na primer sedenje blizu izhoda, spremljanje osebe ob kateri se človek počuti varnega, spreminjanje načina dihanja in telesne aktivnosti in tako dalje S takšnim vedenjem želijo ljudje preprečiti namišljeno katastrofo v prihodnosti na primer srčni infarkt ki je pravzaprav panični napad Tudi čustva so enaka in sicer strah tesnoba zaskrbljenost napetost groza lahko tudi pridružena ali posledična žalost obupanost in sram Iz situacij ki se jih ljudje bojijo ter iz njihovih misli (kognitivnih izkrivljanj) ki spremljajo telesne znake čustva in vedenje pa lahko sklepamo na vrsto motnje Pri socialni fobiji se človek boji biti izpostavljen preverjanju, vrednotenju ali kritiki s strani drugih ljudi pogosto pa se ob tesnobi pojavi tudi sram Pri tem ga spremljajo misli kot so "izpadel bom neumen" "skriti moram svojo živčnost sicer bodo vsi videli da je z mano nekaj narobe" in tako dalje Pri panični motnji se ljudje ustrašijo svojih prej opisanih fizioloških simptomov in tako tesnobo stopnjujejo do napada prave panike ali groze Tovrstna stanja spremljajo misli kot na primer "dobil sem srčni napad in bom umrl" "zmešalo se mi bo in bom pristal v psihiatrični bolnici" in tako dalje Panični napad se običajno pojavi nepričakovano in hitro mine, zaradi zelo neprijetnih telesnih občutkov pa se ljudje začnejo izogibati situacijam v katerih bi se panični napad spet lahko pojavil pogosto je panični motnji pridružena agorafobija ki se nanaša na strah pred oddaljenostjo od doma ali nevarnim krajem ter krajem kjer se zbirajo množice ljudi V vseh teh situacijah je izhod dojet kot otežen pomoč pa je težko dostopna ali nezanesljiva Generalizirana anksiozna motnja se kaže kot neopredeljen strah oziroma prosto lebdeča tesnoba Ljudje so nenehno zaskrbljeni za nekoga ali nekaj da se bo nekaj hudega zgodilo ob tem pa so napeti in nervozni v pričakovanju nevarnosti V ozadju se skriva nesposobnost prenašanja negotovosti spremljajo pa jo misli kot na primer "grozno je da ne vemo kaj nas čaka v prihodnosti" "nikoli ne veš kaj bo šlo narobe" "če sem ves čas na preži in zaskrbljen bom preprečil nevarnost" Pri ocenjevanju generalizirane anksiozne motnje bodimo pozorni ali se pojavlja sama ali v sklopu druge hujše motnje na primer depresije ali psihoze FAKS IZPITI Stran 23  sklopu druge hujše motnje na primer depresije ali psihoze Kadar sumimo na psihotično dogajanje, strukturiranje psihološkim vprašalnikom na primer minnesotskemu multifazičnemu osebnostnemu vprašalniku 2 dodamo projekcijske preizkušnje za ocenjevanje motenj mišljenja Obsesivno kompulzivna motnja se kaže v obliki vsiljivih prisilnih misli in ali dejanj - kompulzij Obsesivne misli so nehotne misli predstave podobe ali impulzi ki se ponavljajoče vsiljujejo v zavest človeka ki se jim ne more upreti čeprav se zaveda njihove nesmiselnosti Razlog za to je huda tesnoba ki jo takšne misli vzbudijo v človeku saj so običajno vsebinsko povezane z nečim kar je za človeka nesprejemljivo na primer materi se vsiljujejo misli da bo ubila svojega otroka, verniku se vsiljujejo misli da bo v cerkvi preklinjal boga Hudo tesnobo tak človek znižuje oziroma uravnava s kompulzijami ki jih opredelimo kot hotna vedenja na primer štetje, umivanje, preverjanje, ali mentalna dejanja, (na primer molitev, ponavljanje besed), ki so ponavljajoča in izvršena na stereotipen ritualen način Kompulzije so tako namenjene preprečevanju nevarnosti in zmanjšanju strahu povzročenem z obsesijo kar pa pomaga le za kratek čas Pri ocenjevanju čustvovanja posameznika z obsesivno kompulzivno motnjo se moramo tako zavedati da je v ozadju njegovega vedenja tesnoba čeprav morda na prvi pogled ne bo opazna saj posameznik njeno intenziteto znižuje s kompulzijami Pozorni moramo biti na to v kolikšni meri se zdijo človeku njegove obsesivne misli nerealne sicer moramo pomisliti tudi na morebitno psihotično motnjo Pri somatoformnih motnjah se čustva izrazijo posredno prek telesnih (somatskih) znakov kot so bolečine po telesu glavoboli in kardiovaskularne težave motnje potreb (motnje spanja apetita spolne motnje) psevdonevrološke motnje in podobno Običajno je trpeči posameznik prepričan da je telesno bolan in hodi na različne zdravstvene preiskave ki pa ne potrdijo organske podlage za omenjene simptome ali pa so telesni simptomi pretirani glede na ugotovljeno organsko podlago Dejansko opaženi simptomi služijo medosebni komunikaciji ter izražanju in simbolizaciji čustvenih stisk Pri reakcijah na hud stres je močno moteno uravnavanje čustvovanja v smislu stopnjevane depresije in anksioznosti razdražljivosti napetosti včasih pa tudi čustvene otopelosti in praznine Pri ocenjevanju čustvovanja in diagnostični opredelitvi teh motenj moramo tako poizvedeti v katerih okoliščinah se tesnoba pojavi, koliko časa traja, kakšni so telesni znaki, kakšne so misli ki spremljajo tesnobo ter kako se človek posledično vede Notranja napetost se lahko kaže navzven tudi v vedenju ki nam na prvi pogled ne deluje povezano s tesnobo ali v osebnostnih potezah na primer v pretirani natančnosti, perfekcionizmu, nenehnem iskanju potrditev, pretirani potrebi po kontroli nad sabo drugimi in okoliščinami V stiku so ljudje s tovrstnimi motnjami običajno napeti vznemirjeni in hipervigilni, njihova sposobnost pozornosti in koncentracije niha Teste bodo reševali hitro lahko tudi zmedeno, njihovi rezultati pri kognitivnih nalogah pa so zaradi hude tesnobe lahko znižani Pri ocenjevanju anksioznih motenj si lahko pomagamo z minnesotskim multifazičnim osebnostnim vprašalnikom 2, beckovo ali zungovo lestvico anksioznosti ali z osebnostnim psihodiagnostičnim vprašalnikom Poleg motenj mišljenja in zaznavanja je pri shizofreniji moteno tudi čustvovanje ki se pri kroničnem poteku bolezni kaže kot zbledelost čustev, čustvena neustreznost, čustvena razdvojenost in avolija FAKS IZPITI Stran 24  razdvojenost in avolija Osebnostne motnje so opredeljene kot trajen vzorec notranjega izkustva in vedenja ki pomembno odstopa od pričakovanj posameznikovega kulturnega okolja in se kaže na področjih mišljenja čustvovanja medosebnih odnosov In pri obvladovanju impulzov Osebnostne motnje so razdeljena v 3 večje skupine: v prvi skupini ki ji je skupno čudaštvo oziroma ekscentričnost se nahajajo paranoidna, shizoidna in shizotipska osebnostna motnja. Zanje je značilno hladno odmaknjeno ali odsotno čustvovanje. V drugi skupini ki ji je skupna dramatičnost oziroma impulzivnost se nahajajo narcisistična mejna histrionična in antisocialna osebnostna motnja. Zanje je značilno burno hitro spreminjajoče se in slabo obvladano čustveno doživljanje s številnimi agresivnimi ali hetero agresivnimi izbruhi ter pestro telesno simptomatiko. V tretji skupini ki ji je skupna tesnoba oziroma strah se nahajajo odvisnostna izogibajoča se in obsesivno kompulzivna osebnostna motnja. Zanje je značilno intenzivno tesnobno obarvano čustvovanje, pretirano ukvarjanje s strahovi in skrbmi, neodločnost in izjemna notranja negotovost pri ocenjevanju čustvovanja je treba oceniti tudi tveganje ali morebitno prisotnost samomorilnega vedenja ki je dostikrat povezano z intenzivnimi in bolečimi čustvenimi stanji ki jih človek ne zmore več prenašati ali obvladovati Običajno govorimo o kontinuumu samomorilnega vedenja, od tveganega življenjskega sloga, samomorilnega razmišljanja in načrtovanja, do dejanske izvedbe samomorilnega dejanja ki je lahko vnaprej premišljeno ali impulzivno izvedeno Vzroki za samomorilno vedenje so zelo različni, navadno vezani na različne realne ali fantazijske izgube, prav tako so raznolika tudi spremljajoča čustvena stanja Govorimo lahko o porušenem čustvenem ravnotežju ki se izraža kot čustvena labilnost, akutno stanje tesnobe, vznemirjenosti in nemira, globok obup in psihična bolečina ali povečana sovražnost in agresivnost Cilj samomorilnega vedenja je lahko beg pred nevzdržnimi čustvi, način rešitve težav, želje po maščevanju in kaznovanju drugih ali po posmrtni združitvi z mrtvim svojcem Med klinično psihološkim pregledom moramo oceniti posameznikovo razmišljanje in preteklo samomorilno vedenje, trenutno prevladujoče čustveno stanje, načrte in upanje na boljšo prihodnost ter druge dejavnike tveganja in varovalne dejavnike (prisotnost duševne motnje, zloraba ali odvisnost od psihoaktivnih substanc, delovno in socialno funkcioniranje, prisotnost socialne podpore, telesnih bolezni in bolečin, psihiatričnih bolezni ali samomorilnega vedenja v družini, osebnostne poteze impulzivnosti in agresivnosti, moralno etični zadržki ali strah pred samomorom) Pri tem si poleg podrobnega intervjuja pomagamo tudi z različnimi samo ocenjevalnimi lestvicami na primer beckovo lestvico depresivnosti, beckovo lestvico obupanosti, lestvico samomorilne ideacije, lestvica samomorilnega namena, lestvico verjetnosti samomora ali rorschahovo projekcijsko preizkušnjo Dobro pa moramo poznati tudi značilnosti normalnega čustvenega in spremenjenega čustvenega doživljanja pri različnih duševnih motnjah Najpomembnejše pa je vedeti da je pri kliničnopsihološkem ocenjevanju psiholog tisti instrument ki prek empatije, kliničnih izkušenj, opazovanja in teorije najbolj zanesljivo oceni in združi raznovrstne podatke v smiselno celoto OCENJEVANJE PSIHOTIČNIH MOTENJ Najbolj evidentna predstavnica psihotičnih motenj je shizofrenija Beseda psihoza je starogrškega izvora in pomeni bolezen duše V mkb 10 so psihoze opredeljene kot duševne motnje pri katerih so duševne funkcije toliko prizadete da postanejo njihove vsebine nerazumljive in bistveno vplivajo na človekove FAKS IZPITI Stran 25  prizadete da postanejo njihove vsebine nerazumljive in bistveno vplivajo na človekove sposobnosti zadovoljiti zahteve vsakdanjega življenja in ohranjati ustrezen stik s stvarnostjo Osnovna značilnost psihoz je izguba stika z realnostjo Stik z realnostjo je pri posamezniku bistveno porušen tedaj ko oseba nepravilno oceni točnost lastnih zaznav in misli ter kljub predstavljenim nasprotnim dokazom nepravilnost sklepa o zunanji realnosti Psihoanaliza psihozo opredeljuje kot regresivni fenomen saj je doživljanje podobno kot pri otroku s še ne oblikovanim arhaičnim jazom kjer naj bi se ponovno uveljavili primitivni paleologični procesi ki onemogočajo stik s stvarnostjo Motnja v zaznavanju realnosti ter vključuje blodnje, halucinacije in pogosto dezorganiziranost mišljenja V psihotičnih stanjih se velikokrat pojavljajo vedenjske abnormnosti (agitiranost hiperaktivnost huda motorna upočasnjenost, katalepsija) ter obdobja impulzivnosti in agresivnosti Pri opisu sindroma pa je pomembna tudi odsotnost uvida v bolezensko stanje Ena najstarejših je delitev psihoz na tipične in atipične Med tipične psihoze so uvrščali shizofrenijo in manično - depresivno psihozo, vse ostale ki so se tako ali drugače razlikovale od omenjenih 2, so uvrščali med atipične Glede na vzroke nastanka razlikujemo med organskimi in funkcionalnimi psihozami Med organske štejemo tiste katerih vzrok je očitna biokemijska ali anatomska okvara možganov Od vzročnih je znana še razdelitev psihoz na endogene, to je notranji vzrok (dispozicija konstitucija dednost) in eksogene, to je zunanji vzroki, na primer intoksikacije infekcije telesne bolezni O reaktivni psihozi govorimo če jo sproži psihična travma ali dolgotrajna obremenitev, pri psihogeni psihozi pa je poudarek na psihološkem izvoru Glede na prevladujočo simptomatiko, psihoze delimo na halucinatorne paranoidne depresivne in druge Psihoze niso več obravnavane kot bolezenske entitete, ampak je psihotična simptomatika sestavni del več posameznih motenj za katero so podani diagnostični kriteriji, za nekatere so znani tudi vzroki in mehanizmi nastanka, za vsako pa je predpisan tudi najučinkovitejši način zdravljenja Psihotična simptomatika je sestavni del shizofrenije ter shizoafektivne in blodnjave motnje ter je prisotna pri vseh motnjah ki so posebej označene kot psihotične - bipolarna motnja depresija in manija s psihotičnimi simptomi kratka psihotična epizoda psihotična motnja zaradi uživanja psihoaktivnih substanc in psihotična motnja zaradi organskih bolezni (epilepsije, infekcije centralnega živčnega sistema, možganski tumorji, motnje v delovanju ščitnice, motnje v presnovi bakra) Razmeroma pogosta je psihotična simptomatika tudi pri bolnikih z demenco, epizoda pa se pojavlja tudi v okviru nekaterih osebnostnih motenj na primer pri mejno strukturirani osebnosti V splošnem se psihotične motnje od drugih duševnih motenj, na primer nevroze osebnostnih motenj psihosomatskih motenj, razlikujejo v eni ali več sledečih značilnostih: resnost oziroma težavnost motnje - psihotična motnja je resna težka intenzivna in razdiralna motnja ki vpliva na vsa področja bolnikovega življenja, - stopnja umika - pacient s psihotično motnjo je manj sposoben ohraniti učinkovite medosebne odnose, zunanja objektivna realnost je zanj manj pomembna ali pa jo zaznava izkrivljeno, - čustvovanje - čustva so pogosto kvalitativno drugačna od normalnih, spet drugič pa so tako močno kvantitativno pretirana da predstavljajo celoten pacientov obstoj, - intelektualno funkcioniranje - intelektualne funkcije so lahko neposredno vpletene v psihotičen proces tako da sta jezik in mišljenje motena, sposobnost presojanja pomembno znižana ali celo ukinjena, lahko se pojavljajo halucinacije in blodnje, - regresija - lahko pride do generaliziranega upada FAKS IZPITI Stran 26  pojavljajo halucinacije in blodnje, - regresija - lahko pride do generaliziranega upada funkcioniranja in nazadovanja na zelo zgodnje ravni vedenja Z vidika razumevanja pri psihozi razlikujemo 2 vrsti pojavov, v prvo skupino sodijo tisti ki se nam zdijo ra