Temeljni pojmi iz literarne teorije PDF

TEMELJNI POJMI IZ LITERARNE TEORIJE1 Jezik umetnostnih besedil se po svoji oblikovanovanosti (po J. Kosu je to zunanja forma literarnega dela) bistveno razlikuje od jezika neumetnostnih besedil. Z njim namreč avtor dosega estetskost (umetniški namen). Jezik umetnostnih besedil opazujemo na treh ravn...

TEMELJNI POJMI IZ LITERARNE TEORIJE1 Jezik umetnostnih besedil se po svoji oblikovanovanosti (po J. Kosu je to zunanja forma literarnega dela) bistveno razlikuje od jezika neumetnostnih besedil. Z njim namreč avtor dosega estetskost (umetniški namen). Jezik umetnostnih besedil opazujemo na treh ravneh: – v zunanji zgradbi; – v zunanjem stilu – in v zunanjem ritmu. ZUNANJA ZGRADBA Zunanja zgradba je najbolj opazni, a najmanj pomembni del zunanje forme. Zajema zunanjo razčlenjenost literarnega dela na manjše enote (poglavja, odstavke; dejanja, prizore; kitice, speve ipd.). Členjenost na kitice (zlasti nekatere stalne kitične oblike) ţe lahko razumemo tudi kot zunanji ritem. ZUNANJI STIL Zunanji stil predstavlja jezikovni slog literarne umetnine, torej uporabo različnih besed, besednih zvez, stavkov, ki dosegajo posebne slogovne učinke. Estetsko učinkovanje avtorjevega besedila (barvitost sloga, moč izraza) je pogosto odvisno od uporabe besed v prenesenem ali zamenjanem pomenu, to je od tropov (grš. tropos = ’obrat’), ter od uporabe na poseben način izgovorjenih in postavljenih besed, to je od figur (lat. figura = ’slika’). TROPI prenesen pomen (metafora) zamenjan pomen (metonimija) 1. primera ali komparacija preimenovanje sovzprejetje zamenjava 2. ukrasni pridevek ali epíteton (metonimíja) (sinékdoha) (antonomazíja) 3. poosebitev ali personifikacija 1. lastnik z lastnino 1. del s celoto 1. občno ime z lastnim 2. kraj s prebivalci 2. ednina z mnoţino 2. lastno ime z občnim 3. snov z izdelkom 3. določeno št. z nedoloč. 3. ime prebivalca s slavno osebo 4. znamenje z zaznamovanim 4. ime znanega kraja, s krajem, 5. abstraktno s konkretnim ki se mu ţelimo pribliţati 6. posledica z vzrokom 7. orodje z delom 8. posoda z vsebino 9. avtor z delom 10. orodje z lastnikom 11. čas s tem, kar se v času dogaja A. BESEDE V PRENESENEM POMENU Metafora ali prenos (grš. metaféro = ’prenesem’) obstoji v tem, da zaradi neke podobnosti prenesemo pomen z enega predmeta na drugega. 1. Primera ali komparacija (lat. comparare = ’primerjati’) Sladke so njegove besede kakor med, grenke kot pelin in opojne kakor mak. (R. Jakopič o I. Cankarju) Primere iz praktičnosporazumevalne zvrsti jezika: 1.1 HOMERSKA PRIMERA Kakor se roji čebel uspó iz votle pečine, v gostih vršelih brneč, za njimi pa nove in nove, zbrane ko jagode v grozd, obletavajo cvetje pomladno, ene na to stran iščejo pot, spet druge na óno: prav tako ljudstva deró brez konca iz ladij, šotorov, vsi proti trgu hité, ob robu globoke obale, trop za tropom na zbor. (Homer, II. spev Iliade – prihod ahajskih čet) 1.2 SLOVANSKA ANTITEZA ali SLOVANSKA PRIMERA Kaj se beli na zeleni gori? Je-li sneg to? Ali so labodi? Če bi sneg bil, bi skopnel ţe davno in labodi bi ţe odleteli. 1 Prirejeno po: S. Trdina, Besedna umetnost II; J. Kos, Očrt literarne teorije; M. Kmecl, Mala literarna teorija in B. A. Novak, Oblike srca. 1 Ne, to sneg ni, niso to labodi, šotor to je age Hasan-age. (srbska ljudska pesem Hasanaginica) 2. Ukrasni pridevek ali epíteton ornans (grš. epitheton = ’pridevek’; lat. ornans = ’kraseč’) je pridevnik, ki slikovito kaţe lastnost kakega predmeta. Tam na belem snegu je črni vran zakrakal. (O. Ţupančič) 3. Poosebitev ali personifikacija (lat. persona = ’oseba’; facere = ’storiti’) je prispodoba, s katero poosebimo ţivali, neţiva bitja in pojme zato, da jih prikaţemo bolj ţivo. Sonce se nam smehlja... B. BESEDE V ZAMENJANEM POMENU Metonimija ali preimenovanje 1. Lastnik z lastnino Jerasovi so pogoreli do tal. ’njihovo posestvo’ 7. Orodje z delom Stric je propadel. ’njegovo podjetje’ Kljub starosti ni odloţil peresa. ’ni nehal pisateljevati’ 2. Kraj s prebivalci Ko niso meč, sekira in lopata Vsa dvorana je navdušena ploskala. ’vsi ljudje v dvorani’ jih mogle, lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdna vrata. (PREŠEREN) 3. Snov (material) z izdelkom Čuj, turško rumeno zlato 8. Posoda z vsebino plačilo bogato ti bo... ’zlati denar’ Popila je samo pol skodelice. Pojedel je cel nahrbtnik. 4. Znamenje ali simbol z zaznamovanim (predmetom) Zapojte in zavriskajte, 9. Avtor z delom spet oljčna vejica cvete. (UDOVIČ) Berem Cankarja. Poslušali smo Mozarta. Kraljica je krono zgubila. ’oblast’ 10. Orodje z lastnikom 5. Abstraktno s konkretnim. Pomoril meč je vse tovar’še moje. Mladost je norost, To obleko so urezale dobre škarje. čez jarek skače, kjer je most. ’mladi ljudje’ 11. Čas s tem, kar se v tem času dogaja 6. Posledica z vzrokom Nov čas prinaša nove izume. ’znanost novega časa’ Krave mukajo. (FINŢGAR) ’so lačne’ Jaz sem jako slab in najbrţ me vzame ţe mesec maj. (MURN) Zardela je. ’sram jo je bilo’ ’smrt v mesecu maju’ Z lastnimi ţulji si je prisluţil, kar ima. ’z lastnim delom’ Sovzprejetje ali sinékdoha grš. sinekdohé = ’pojmovanje’ – zamenjava, ki sloni na odnosu količine 2. Ednina z množino Šaljivi Ribničan obide svet. 1. Del s celoto Sovraţnik je prekoračil meje. Stopi k meni, ko boš lačen, Postelja bo tam zate in ţlica. ’stanovanje in hrana’ 3. Določeno število z nedoločenim Da imamo le streho nad glavo. Sto tebi sreč ţelim. ’mnogo’ (PREŠEREN) Eno uro te ţe čakam. ’dolgo’ Zamenjava ali antonomazija grš. antonomádzo = ’drugače imenujem’ – narekuje razne zamenjave lastnih imen z občnimi in obratno 1. Občno ime z lastnim Naš največji pesnik za časa svojega ţivljenja ni bil cenjen. 2. Lastno ime (imenitne osebe) z občnim imenom (skromnega naslednika) Še malo, pa bo Cicero. ’dober govornik’ Pravo ksantipo je dobil za ţeno. ’hudo ţeno, prepirljivko’ 3. Ime prebivalca kakega kraja z najslavnejšo osebo Celjani v soncu nosijo glavo, nadeleč so razpregli si oblast. ’grofje Celjski’ 4. Ime znanega kraja z njegovim ustaljenim pomenom. Mislil je, da bo prišel v Eldorado ali v Indijo Koromandijo. 2 Če se vam zdi, da niste prišli v paradiţ, nikar še ne mislite, da ste prišli v Sodomo. (CANKAR) Na ekskurzijo smo odšli v slovenski Weimar. ’Velike Lašče z okolico’ FIGURE glasovne besedne 1. aliteracija 1. iteracija 2. asonanca a) geminacija 3. rima b) anafora 4. onomatopoija c) epifora č) epanalepsis d) anadiploza e) refren f) anominacija 2. paronomazija 3. polisindeton 4. asindeton 5. elipsa 6. aposiopeza 7. apostrofa 8. eksklamacija 9. retorično vprašanje 10. retorični odgovor 11. klimaks 12. perifraza 13. aluzija 14. evfemizem 15. hiperbola 16. litota 17. ironija 18. antiteza 19. emfaza 20. paradoks 21. oksimoron 22. paralelizem 23. pretericija 24. alegorija A. GLASOVNE FIGURE Soglasniški stik ali aliteracija je ujemanje soglasnikov ali soglasniških skupin. Najpogosteješe so aliteracije na začetku zaporednih besed. Rane roţe rade poveno. (LJUDSKO) Samoglasniški stik ali asonanca lat adsonare = ’sozveneti’ – je ujemanje samoglasnikov. Včasih se asonanca razteza skozi ves verz, včasih pa jo imamo le v zaključnih besedah posameznih verzov. Rana ura, zlata ura. (LJUDSKO) Krog mene stene večne ječe. (GREGORČIČ) Polni stik ali rima je ujemanje zlogov (samoglasnikov in soglasnikov), navadno na koncu verzov. Zapustil sem ljubljansko belo mesto, zapustil v njem sem ljubico nezvesto. (KETTE) Onomatopoija ali posnemanje glasov iz narave je posnemanje naravnih glasov, da doseţemo nek posebni slušni vtis. So brţ pridrvili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno grmenje, zasliši vetrov se sovraţno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje. (PREŠEREN) B. BESEDNE FIGURE Ponavljanje ali iteracija lat. iterum = ’zopet’ – doseţe učinek s ponavljanjem besede ali besedne zveze a) Podvojitev ali geminacija – lat. gémino = ’podvojim’ Sijaj, sijaj, sončece. Le vkup, le vkup, uboga gmajna! (LJUDSKO) 3 b) Anáfora – grš. anaforá = ’obnova’ je ponavljanje besed ali BZ na začetku zaporednih verzov ali stavkov. Vabi te mesečina, vabi te sila spomina, vabi te ljubi tvoj. (M. BOR) c) Epífora – grš. epiforá = ’dodatek’ je ponavljanje enakih besed ali BZ na koncu verza. Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uţiva sam. (GREGORČIČ) č) Epanalépsis – grš. epanalambáno = ’ponovim’ je ponovitev besede ali BZ na začetku in na koncu verza ali stavka’ Gorje ti, neusmiljeno ljudstvo, gorje. (GREGORČIČ) d) Anadiplóza – grš. aná = označuje ponavljanje; diplóo ’podvojim’ je ponovitev besede ali BZ na koncu prvega verza in na začetku drugega. Mar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja? (GREGORČIČ) e) Pripev ali refren – fr. refrain = iz lat. refringere = ’odbijati, odmevati’ – imenujemo ponavljanje besed ali BZ na koncu raznih verzov, ali ponavljanje celotnih verzov. Ţalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim, v pesmih mojih vedna, sama govorica, da jo ljubim. (PREŠEREN) f) Enakoglasje ali anominacija – lat. annominatio je ponavljanje besed z istim korenom in je v bistvu pleonazem (pomensko preobilje v jeziku). A jaz potujem pot ti negotov. (KETTE) Previharimo viharje (M. BOR) Besedna igra ali paronomazija obstoji v tem, da postavimo v bliţino dve enaki ali podobni besedi, ki pa imata različen pomen. Sreča človeka le sreča, ujeti se ne dá. (LJUDSKO) Vsak pesnik je velik otrok. In vsak otrok je mali pesnik. Otroštvo je poezija ţivljenja. Poezija je otroštvo sveta. (B. A. NOVAK) Mnogovezje ali polisindeton grš. polisíndetos = ’mnogoterno povezan’ je kopičenje veznikov za označitev obilice. Odzivajo se skale in tišine in gaj in plan in log. (MURN) Brezvezje ali asindeton grš. asíndeton = ’pomanjkanje zveze’ obstoji v tem, da zaradi ţivahnosti govora opusti vse veznike. Prišel sem, videl, zmagal. (CEZAR) ’Veni, vidi, vici’ Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo, sijemo, gasnemo /.../ (ŢUPANČIČ) Izpust ali elipsa grš. elleípsis izpušča kak stavčni člen ali tudi cel stavek, vendar si ga lahko sami dopolnimo. Ti očeta do praga, sin tebe čez prag. (LJUDSKO) Dobro naredil, dobro povedal. (CANKAR) Zamolk ali aposiopéza grš. aposiopáo = ’zamolčim’ učinkovito zamolči konec misli, a ga da slutiti. E, da bi te.... (AŠKERC) Nagovor ali apóstrofa grš. apostrofé = ’obračanje’ je nagovarjanje odsotnih ali umrlih oseb ali stvari, na katere se pesnik sredi pesmi obrne, kakor da so pred njim. Kedaj te videl bodem spet, Ljubljana? (LEVSTIK) Črne te zemlje pokriva odeja 4 v grobu tihotnem, naš bratec, Andrej. (PREŠEREN) Vzklik ali eksklamacija lat. exlamare = vzklikniti Kako strašna slepota je človeka! (PREŠEREN) Govorniško ali retorično vprašanje grš. rétor = ’govornik’ uporabi pisec zato, ker učinkuje močneje kot poved v povednem naklonu. Odgovor nanj je razumljiv sam po sebi. Komu je mar, poet, tvojih sanj, tvojih iskanj in tvojih spoznanj? (KOSOVEL) Govorniški ali retorični odgovor grš. rétor = ’govornik’ sledi včasih retoričnemu vprašanju, da pomen predmeta, ki pesnik o njem govori, še bolj povzdigne. Veš, poet, svoj dolg? Nimaš nič besed? Vem, o vem svoj dolg, v prsih tu me ţge. (ŢUPANČIČ) Stopnjevanje ali klímaks grš. klímaks = ’lestev’ stopnjuje moč besede in predstave z vrsto vedno močnejših izrazov. Ne boj, mesarsko klanje. (PREŠEREN) Opisovanje ali perifraza grš. perifrasis uporabimo, ko kake stvari nočemo imenovati s pravimi besedami, ampak jo povemo raje po ovinkih. Kjer Donava bistra priduţi se Savi od tvoje lepote zaslišal sem davi /.../ (PREŠEREN) Namig ali aluzija lat. alludere = ’igraje se bliţati, mimogrede namigniti, v šali dostaviti’ meri skrivaj na kako znano dejstvo. Pesnik doseţe s tem večji učinek, kakor če bi razkril misel naravnost. Fante zbiraš si prevzetna, se šopiriš, ker si zala /.../ (PREŠEREN) Olepšavanje ali evfemizem grš. ev femí = ’dobro govorim’ obstoji v omiljenju neljubega dejstva, dogodka ali izraza. Včeraj svečo revci so drţali. (LJUDSKO) Bil je v roţicah. Pretiravanje ali hiperbola grš. hiperbolé = ’met prek cilja’ je zaradi večje učinkovitosti do nemogočega pretirana trditev ali primera. Za gradom teče rdeča kri, da b’gnala mlinske kamne tri. (LJUDSKA) Postal je tak fant, da bi gore premikal. (K. DESTOVNIK-KAJUH) Skromnost ali litota grš. litótes = ’preprostost’ je nasprotje od hiperbole. Pojma ne povečuje, ampak ga zmanjšuje. Ţivljenje ni praznik. (GREGORČIČ) Na Dunaju mu ni šlo dobro. (PRIJATELJ o MURNU) Podsmeh ali ironija grš. eironeía = ’pretvarjanje’ se imenuje raba nasprotnega izraza namesto pravega, zato da povzroči večji učinek kot neposredno norčevanje. O, zlati vek zdaj muzam kranjskim pride! (PREŠEREN) 5 Lepo napreduješ! ’nazaduješ’ Posebno trpko, pikro in zbadljivo ironijo imenujemo zasmeh ali sarkazem (grš. sarkádzo = ’grizem se v ustnice zaradi jeze’). Nasprotna stava ali antiteza grš. antithesis = ’nasprotje’ veţe dva nasprotujoča si pojma v miselno celoto, da ju bolje osvetli. Ne zdruţenja, ločitve zdaj so časi. (PREŠEREN) Zanos ali emfáza grš. emfáse = ’pretiravanje v govoru’ pomenljivo poudari kako besedo, ki ji hočemo dati globlji pomen, kakor ga ima v navadni rabi. Umrl je mož. (GREGORČIČ) V vsakem človeku je nekaj človeka. (CANKAR) Iznenadenje ali paradóks grš. parádoksos = ’proti videzu, pričakovanju’ je trditev, ki navidezno nasprotuje zdravi človekovi presoji in misel zaostri s presenečenjem. Poceni blago je najdraţe. (LJUDSKA) Ničesar nimam in vendar mislim: vse, o vse bi vam moral dati! (KOSOVEL) Bistroumni nesmisel ali oksimoron grš. oksís = ’bistroumen’; móros = ’ neumen’ imenujemo zvezo dveh izključujočih se pojmov. Molče trobental bo : Memento mori! (PREŠEREN) Tišina v izbi je bila tolika, da je vpila do nebes. (CANKAR) Vzporednost ali paralelizem grš. parállelos = ’vzporeden’ je ponavljanje enake skladenjske strukture v več zaporednih besedilnih enotah. Iz dima v ogenj, iz deţja pod kap, iz jame v brezno! (LJUDSKA) Navidezni preskok ali pretericija lat. praeteritio = ’preskok’ hoče vzbuditi videz, da neko stvar molče preskočimo, v resnici pa govorimo o njej. Ni mi treba še posebej povedati, da mi je čepel na glavi obrabljen in zasvaljkan klobuček, in sicer s krivci, kakor pristoje hribolazcu. (TAVČAR) Prispodoba ali alegorija grš. álla agoreío= ’drugače govorim’ podaja abstraktni pojem v konkretni obliki. Na sredi našega ţivljenja poti zablodim v gozda temnega goščavo, ker ravno sem stezo izgrešil v zmoti. (DANTE) Pri analizi literarnih besedil vse pogosteje ne govorimo več o tropih in figurah, ampak oboje označujemo s skupnim izrazom (z nadpomenko) RETORIČNA ali SLOGOVNA SREDSTVA. ZUNANJI RITEM Pri zunanjem ritmu lahko najprej obravnavamo razliko med POEZIJO in PROZO. Literarna besedila, ki temeljijo na izraziti ritmični razčlenjenosti jezikovnega toka, imenujemo poezija. Pravimo tudi, da je to literatura v vezani besedi. Izraz vezana pomeni, da je takšno besedilo ritmično vezano v verze, vrstice (pri ritmizirani prozi) ali kitice, in to tudi s pomočjo dodatnih elementov, ki sami zase niso ritmični, pač pa ritem ustvarjajo s ponavljanjem (npr. rime, asonance, aliteracije). Ritem je vedno neko enakomerno menjavanje takih enot – sicer tako menjavanje ni ritmično. Nasprotje poeziji ali vezani besedi je nevezana beseda ali proza (lat. prorsa oratio = ’navaden, preprost, gol govor’). Menjavanje ritmičnih enot je v prozi neredno, obstaja pa. Zunanji ritem zajema tudi razlago verznih sistemov, stopic, stalnih verzov ter stalnih kitičnih in pesemskih oblik. Mi bomo samo nekatere od njih spoznali ob konkretnih pesemskih besedilih. 6  METRUM Ob vprašanju metruma moramo najprej čisto na kratko predstaviti tri osnovne metrične sisteme in razlike med njimi: 1. Grško-latinski KVANTITATIVNI metrični sistem temelji na dolgih (–) in kratkih (U) zlogih. 2. Slovanski (nemški itd.) NAGLASNI verzni sistem temelji na naglašenih (–) in nenaglašenih (U) zlogih. Naglasni verzni sistem uporablja tudi slovenska poezija. 3. SILABIČNI (ZLOGOVNI) verzni sistem temelji na številu zlogov (Francozi). Iz naglasnega verznega sistema se je ţe v drugi polovici 19. stoletja pričel oblikovati SVOBODNI VERZ. Dolţina verza postane prosta, ostane le redna menjava naglasnih in nenaglasnih mest. Metrične enote so: STOPICA je osnovna enota; gre za zvezo naglašenega in (vsaj enega) nenaglašenega zloga. Glavne stopice so (povzeto po M. Kmeclu): –U trohej –UU daktil UU– anapest U– jamb U–U amfibrah – – spondej VERZ (ali stih ali vrstica) je metrična zveza več stopic. Verze ločujemo po: – številu zlogov (osmerec, deseterec, enajsterec,...) – številu stopic (dvostopični, trostopični, štiristopični itd. verz); – vrsti stopic (trohejski, jambski,...); – popolnosti (popolni, nepopolni, nadštevilčni). Poznamo pa tudi stalne verze: a) SRBSKI DESETEREC (trohejski verz v srbskem ljudskem pesništvu) –U –U –U –U –U Prva nisi, zadnja ne na sveti! (AŠKERC) b) ITALIJANSKI ali LAŠKI ENAJSTEREC (petstopični jamski nadštevilčni verz) U– U– U– U– U– U O, Vrba, srečna draga vas domača, (PREŠEREN) Pojavlja se v sonetu, tercini in oktavi. c) BLANKVERZ (angleški dramski verz, ki je samo okrajšava italijanskega enajsterca) U– U– U– U– U– Kdo nosil bi prezir in bič sveta? (SHAKESPEARE) č) HEKSAMETER ali ŠESTOMER (kvantitativni verz, ki ga lahko razveţemo v 6-stopični nepopolni daktilski verz) –UU –UU –UU –UU –UU –U Pesem zapoj mi, boginja, o jezi Pelida Ahila (HOMER, Iliada) Izvira iz grške in rimske epike (Homer, Vergil). d) PENTAMETER ali PETOMER (kvantitativni verz, ki ga lahko razveţemo v 5-stopični daktilski verz) –UU –UU –UU –UU –UU Ponavadi nastopa skupaj s heksametrom – tvorita dvostišje, ki ga imenujemo ELEGIČNI DISTIH. e) ŠPANSKI ŠTIRISTOPIČNI TROHEJSKI VERZ (verz španskih romanc) –U –U –U –U Hrast stoji v turjaškem dvoru (PREŠEREN) f) FRANCOSKI ALEKSANDRINEC (zlogovni verz, ki ga lahko razveţemo v 6-stopični jamski verz): U– U– U– U– U– U– Gorje, gospod, kdo bolj nesrečen je kot jaz? (RACINE, Fedra) KITICE – kitica je zveza več verzov. Ločimo jih: – po številu verzov (dvostišje ali dvovrstičnica, trivrstičnica, štirivrstičnica,...); – po tem, iz kakšnih verzov so sestavljene. Poznamo tudi stalne kitične oblike: a) ELEGIČNI DISTIH (zveza heksametra in pentametra; prim. J. Stritar, Na Jenkovem grobu) b) TERCINA (trivrstična kitica v italijanskih enajstercih, nastopa samostojno ali pa v sonetu, v liriki ali v epiki; prim. Dante, Boţanska komedija in F. Prešeren, Uvod v Krst pri Savici) c) KVARTINA (4-vrstična kitica v italijanskih enajstercih, nastopa samostojno ali pa v sonetu) č) OKTAVA ali STANCA (8-vrstična kitica v italijanskih enajstercih, nastopa v liriki ali epiki; prim. F. Prešeren, Slovo od mladosti in Ariosto, Besni Orlando) d) ALPSKA POSKOČNICA (4-vrstična kitica z amfibraškimi verzi; nastopa v ljudski poeziji in pri Vodniku) Ne hčere, ne sina Po meni ne bo, Dovolj je spomina, Naj pesmi pojo. (VODNIK) e) SESTINA (6-vrstična kitica v italijanskih enjstercih) f) DECIMA (10-vrstična kitica iz 4-stopičnih trohejskih verzov). 7 Pomembno pri branju pesmi: 1. PAVZA ali ODMOR – pri dolgih verzih moramo narediti kratek odmor ţe sredi verza in ne le na koncu. Ustreza naj pomenu. 2. SPAJANJE SAMOGLASNIKOV če se srečata dva samoglasnika ali pa samoglasnik in zvočnik, se zdruţita v dvoglasnik: Hrast stoji v turjaškem dvoru [iu] 3. MISELNI ali VERZNI PRESTOP ali ENJAMBEMENT: če sega misel iz enega verza še v naslednji verz, na koncu verza naredimo nekoliko krajši odmor, kot če bi se misel sklenila skupaj z verzno enoto. Starejša stilistika je učila, da moramo misel celo brati povezano in se v takem primeru sploh ne smemo ustavljati ob koncu verza. Vendar pa je prav, da verz (verzno mejo!!!) upoštevamo. Pomembno pri branju pesmi: 1. PAVZA ali ODMOR – pri dolgih verzih moramo narediti kratek odmor ţe sredi verza in ne le na koncu. Ustreza naj pomenu. 2. SPAJANJE SAMOGLASNIKOV če se srečata dva samoglasnika ali pa samoglasnik in zvočnik, se zdruţita v dvoglasnik: Hrast stoji v turjaškem dvoru [iu] 3. MISELNI ali VERZNI PRESTOP ali ENJAMBEMENT: če sega misel iz enega verza še v naslednji verz, na koncu verza naredimo nekoliko krajši odmor, kot če bi se misel sklenila skupaj z verzno enoto. Starejša stilistika je učila, da moramo misel celo brati povezano in se v takem primeru sploh ne smemo ustavljati ob koncu verza. Vendar pa je prav, da verz (verzno mejo!!!) upoštevamo. Pomembno pri branju pesmi: 1. PAVZA ali ODMOR – pri dolgih verzih moramo narediti kratek odmor ţe sredi verza in ne le na koncu. Ustreza naj pomenu. 2. SPAJANJE SAMOGLASNIKOV če se srečata dva samoglasnika ali pa samoglasnik in zvočnik, se zdruţita v dvoglasnik: Hrast stoji v turjaškem dvoru [iu] 3. MISELNI ali VERZNI PRESTOP ali ENJAMBEMENT: če sega misel iz enega verza še v naslednji verz, na koncu verza naredimo nekoliko krajši odmor, kot če bi se misel sklenila skupaj z verzno enoto. Starejša stilistika je učila, da moramo misel celo brati povezano in se v takem primeru sploh ne smemo ustavljati ob koncu verza. Vendar pa je prav, da verz (verzno mejo!!!) upoštevamo. Pomembno pri branju pesmi: 1. PAVZA ali ODMOR – pri dolgih verzih moramo narediti kratek odmor ţe sredi verza in ne le na koncu. Ustreza naj pomenu. 2. SPAJANJE SAMOGLASNIKOV če se srečata dva samoglasnika ali pa samoglasnik in zvočnik, se zdruţita v dvoglasnik: Hrast stoji v turjaškem dvoru [iu] 3. MISELNI ali VERZNI PRESTOP ali ENJAMBEMENT: če sega misel iz enega verza še v naslednji verz, na koncu verza naredimo nekoliko krajši odmor, kot če bi se misel sklenila skupaj z verzno enoto. Starejša stilistika je učila, da moramo misel celo brati povezano in se v takem primeru sploh ne smemo ustavljati ob koncu verza. Vendar pa je prav, da verz (verzno mejo!!!) upoštevamo. Pomembno pri branju pesmi: 1. PAVZA ali ODMOR – pri dolgih verzih moramo narediti kratek odmor ţe sredi verza in ne le na koncu. Ustreza naj pomenu. 2. SPAJANJE SAMOGLASNIKOV če se srečata dva samoglasnika ali pa samoglasnik in zvočnik, se zdruţita v dvoglasnik: Hrast stoji v turjaškem dvoru [iu] 3. MISELNI ali VERZNI PRESTOP ali ENJAMBEMENT: če sega misel iz enega verza še v naslednji verz, na koncu verza naredimo nekoliko krajši odmor, kot če bi se misel sklenila skupaj z verzno enoto. Starejša stilistika je učila, da moramo misel celo brati povezano in se v takem primeru sploh ne smemo ustavljati ob koncu verza. Vendar pa je prav, da verz (verzno mejo!!!) upoštevamo. Pomembno pri branju pesmi: 1. PAVZA ali ODMOR – pri dolgih verzih moramo narediti kratek odmor ţe sredi verza in ne le na koncu. Ustreza naj pomenu. 2. SPAJANJE SAMOGLASNIKOV če se srečata dva samoglasnika ali pa samoglasnik in zvočnik, se zdruţita v dvoglasnik: Hrast stoji v turjaškem dvoru [iu] 3. MISELNI ali VERZNI PRESTOP ali ENJAMBEMENT: če sega misel iz enega verza še v naslednji verz, na koncu verza naredimo nekoliko krajši odmor, kot če bi se misel sklenila skupaj z verzno enoto. Starejša stilistika je učila, da moramo misel celo brati povezano in se v takem primeru sploh ne smemo ustavljati ob koncu verza. Vendar pa je prav, da verz (verzno mejo!!!) upoštevamo. Pomembno pri branju pesmi: 1. PAVZA ali ODMOR – pri dolgih verzih moramo narediti kratek odmor ţe sredi verza in ne le na koncu. Ustreza naj pomenu. 2. SPAJANJE SAMOGLASNIKOV če se srečata dva samoglasnika ali pa samoglasnik in zvočnik, se zdruţita v dvoglasnik: Hrast stoji v turjaškem dvoru [iu] 3. MISELNI ali VERZNI PRESTOP ali ENJAMBEMENT: če sega misel iz enega verza še v naslednji verz, na koncu verza naredimo nekoliko krajši odmor, kot če bi se misel sklenila skupaj z verzno enoto. Starejša stilistika je učila, da moramo misel celo brati povezano in se v takem primeru sploh ne smemo ustavljati ob koncu verza. Vendar pa je prav, da verz (verzno mejo!!!) upoštevamo. Pomembno pri branju pesmi: 1. PAVZA ali ODMOR – pri dolgih verzih moramo narediti kratek odmor ţe sredi verza in ne le na koncu. Ustreza naj pomenu. 2. SPAJANJE SAMOGLASNIKOV če se srečata dva samoglasnika ali pa samoglasnik in zvočnik, se zdruţita v dvoglasnik: Hrast stoji v turjaškem dvoru [iu] 8 3. MISELNI ali VERZNI PRESTOP ali ENJAMBEMENT: če sega misel iz enega verza še v naslednji verz, na koncu verza naredimo nekoliko krajši odmor, kot če bi se misel sklenila skupaj z verzno enoto. Starejša stilistika je učila, da moramo misel celo brati povezano in se v takem primeru sploh ne smemo ustavljati ob koncu verza. Vendar pa je prav, da verz (verzno mejo!!!) upoštevamo. 9