Osnove pedagogike - zapiski Nina Kolmančik, Mateja Golorej PDF

Kompetence vzgojitelja/ splošne kompetence:  Zmoţnost jasnega sporazumevanja v slovenščini.  Sposobnosti za sodelovalno/timsko delo, sposobnost komuniciranja.  Sposobnost za sintetično, analitično, ustvarjalno mišljenje ter reševanje problemov.  Sposobnost fleksibilne uporabe znanja...

Kompetence vzgojitelja/ splošne kompetence:  Zmoţnost jasnega sporazumevanja v slovenščini.  Sposobnosti za sodelovalno/timsko delo, sposobnost komuniciranja.  Sposobnost za sintetično, analitično, ustvarjalno mišljenje ter reševanje problemov.  Sposobnost fleksibilne uporabe znanja v praksi.  Avtonomnost, (samo)kritičnost, refleksivnost, (sposobnost za evalviranje, prizadevanje za kakovost).  Splošna razgledanost.  Iniciativnost/ambicioznost, vrednota osebnega napredovanja, učenja, stalnega osebnega izpopolnjevanja.  Informacijska pismenost.  Organizacijske in vodstvene sposobnosti.  Sposobnosti za upravljanje s časom, za samo-pripravo in načrtovanje, samokontrola izvajanja načrtov.  Komuniciranje v tujem jeziku. Splošne kompetence:  Poznavanje in razumevanje socialnih sistemov (posebej procesov v vzgoji in izobraţevanju).  Občutljivost/odprtost za ljudi in socialne situacije  Poznavanje in razumevanje razvojnih zakonitosti, razlik in potreb posameznika.  Znanje o izobraţevalnih konceptih, njihovih filozofskih in zgodovinskih temeljev.  Poznavanje in razumevanje institucionalnih okvirov dela (zahtev, zakonodaje, dokumentacijskih  Potreb, pravni vidiki VI dela).  Raziskovalne sposobnosti v vzgoji in izobraţevanju.  Organizacijske in vodstvene spretnosti v vzgoji in izobraţevanju.  Sposobnost uporabe IKT.  Razumevanje individualnih vrednot in vrednotnih sistemov, občutljivost za profesionalno-etična vprašanja.  Poznavanje, razumevanje, usmerjenost v inkluzivno, nediskriminativno delo, multikulturalnost.  Posebne kompetence za predšolsko vzgojo  Poznavanje, kritično vrednotenje in uporaba teorij o otroštvu, razvoju in učenju pri načrtovanju, izvajanju in evalvaciji vzgojnega dela.  Poznavanje in avtonomno izvajanje kurikula za predšolsko področje in kurikula prvega razreda devetletne OŠ.  Poznavanje vseh področij dejavnosti v vrtcu in predmetov v 1. razredu devetletne OŠ ter njihovo (interdisciplinarno) povezovanje v proces učenja  Učinkovita ter fleksibilna organizacija prostora in časa: ureditev igralnice za različne dejavnosti in igro, kotički za igro in umik, izbira didaktičnih in igralnih pripomočkov,fleksibilno časovno razporejanje dejavnosti in prehodov med njimi. Posebne kompetence:  Opazovanje in spremljanje doseţkov, napredka in razvoja otrok.  Prepoznavanje in upoštevanje individualnih potreb in drugih razlik med otroki (v osebnostnih lastnostih, sposobnostih, zmoţnostih, kognitivnih stilih, druţinskem oz. socialno-kulturnem okolju...) pri vzgojnem delu.  Nudenje čustvene varnosti otrokom in spodbujanje samostojnosti v skladu z njihovo zrelostjo.  Negovanje radovednosti otrok, upoštevanje notranje motivacije in interesov, širjenje interesov ter spodbujanje raziskovalnega in aktivnega učenja.  Sodelovanje v paru s pomočnico vzgojiteljice, vzgojiteljico ali učiteljico, timskega dela v strokovnem kolektivu vrtca in sodelovanje z drugimi strokovnjaki zunaj vrtca.  Učinkovita komunikacija s starši ter poznavanje in uporaba različnih oblik sodelovanja z njimi. Kaj so pričakovanje 21.stoletja? Kaj pričakujemo od izobraţevalnega sistema? Sposobnost reševanja problemov, ustvarjalen, kritično miselen(sposoben kritičnega razmišljanja), fleksibilen, izkustveno učenje,pedagoško znanje, komunikativen. Kakšna znanja spretnosti, sposobnosti naj bi imel posameznik? Odgovoren, avtonomen, samostojen pri delu, organiziran, aplikativna ter teoretska znanja Kakšna vzgoja in izobraţevanje to omogoča? Demokratična vzgoja (da je otrok v procesu izobraţevanja aktiven ter soodloča. Otrok se mora prilagodit. IZKUSTVENO UČENJE  Oblikovanje izobraževalnega sistema - V 21. Stoletju se ne zavedamo GLOBLANE sitacije. Pričakujemo, da so otroci avtoritarno vzgojeni. Otroci so odkriti - EVROPSKO ZAVEDANJE – tisti, ki je priden (upošteva pravila) misli, da je najboljši - NACIONALNI KONTEKST - LOKALNO - ŠOLA - RAZRED/SKUPINA - OTROK – na otroka vse vpliva, konteksti se morajo prilagoditi otroku, ker nanj vse pade Bela knjiga Temeljila na človekovih pravicah ter otrokovih pravicah – namen. Glaven cilj: Zagotavljati kakovost, dostopnost, inkluzijo izobraţevanja, zagotavljanje materialnih pogojev, strokovnega kadra, ustanavljanje zasebnih vrtec in šol, poudarek na primerljivosti znanj drugih drţav (PISA), pluralizacija znanj in vrednot (zavedanje, da obstaja več vidikov in perspektiv) da je mogoče na vsak pojav gledati INTERDISCIPLINARNO (z vidika vseh ved) Članki: IZHODIŠČA KURIKULARNE PRENOVE, BELA KNJIGA STR.13-31 - ČLOVEKOVE PRAVICE IN DOLŢNOSTI Pravica do izobraţevanja, svoboda govora, rojstva, pravica do izbire in drugačnosti, dostop do materialne osnove, samostojnost, fleksibilnost, odgovornost, varnost, nediskriminiranost, pravica brez dolţnosti, vzgoja o ozaveščanju o lastnih pravicah - AVTONOMIJA Sprejemanje odgovornosti, samostojen v odločanju, strokovnost strokovnih delavcev, finance(misli s svojo glavo, PRIMER…podlage pod igrali v vrtcu) analize in refleksije, jasna in nepristranska merila - KAKOVOST- daš vse od sebe, Šolanje na osnovi posebnih pedagoških načel, upoštevanje temeljnih potreb otroka, upoštevati kulturno zgodovinsko tradicijo Kakovost je najteţje definirati, ker jo vsak posameznik drugače interpretira – odvisno od potreb, ţelja. Je etično političen akt. o STRUKTURNI KAZALCI KAKOVOSTI – regulira drţava o PROCESNI KAZALCI KAKOVOSTI – odgovorni smo sami o REZULTAT – teţko preverljiv (otroci iz vrtec so različni … PRIM…učitelj v šoli reče, ti otroci pa nič ne znajo – prihajajo iz xy vrtca) - PRAVIČNOST Enake moţnosti. Zakonsko določena pravičnost še ne pomeni, da se mora usresničevati. ENAKO JE POTREBNO OBRAVNAVATI ENAKO, DRUGAČNE PA V SKLADU Z DRUGAČNOSTJO – ENAKI POGOJI - CILJI VZGOJE IN IZOBRAŢEVANJA - kaj ţelimo, da bi otrok dosegel z določeno, ponujeno dejavnostjo. V vrtcu ciljev nikoli ne obkljukamo, ko jih doseţemo – imamo svobodo  Pedagogika= znanost o vzgoji  Beseda pedagogika izvira iz antične dobe kot izpeljanka dveh pojmov:  paidagein (pais, paidos – otrok) in  ago, agein (vodim, voditi).  Beseda pomeni »otroka voditi«.  V antični Grčiji so imeli bogataši hišnega suţnja, ki je varoval gospodarjeve otroke in jih vodil v šolo k učitelju. Imenoval se je »paidagogos".  V antičnem Rimu pa so bogati plemiči, patriciji imeli izobraţene suţnje (zasuţnjene učene Grke), ki so otroke patricijev vzgajali in izobraţevali. Imenovali so jih "»pedagoge"« Izraz se je počasi uveljavil za naziv vzgojitelja.  Prvi poklicni »pedagogi«, ki so bili za svoje delo plačani, so bili grški sofisti....pot do učitelja...  Do srede 5. stol. p.n.š. Grki gojijo znanost in filozofijo zasebno  Od 5. stol. P.n.š. sofisti- sophistes- potujoči učitelj, ki so za plačilo učili ljudi govorništva, veščine vladanja, ţivljenjskih modrosti, prvine logike, vprašanjem spoznavanja, etike.  Hegel v Zgodovini filozofije: sofisti so bili kulturni poslanci, razsvetljevalci in razširjevalci znanosti v Grčiji. Paideia  Eden najpomembnejših pojmov grške teorije in prakse vzgoje in izobraţevanja- od druge polovice 5. st.p.n.š. beseda označevala celoten program grške vzgoje in izobraţevanja  Iz glagola- “paideuein”- pomeni- “intenzivno se ukvarjati z otrokom”  Filozofija in razvoj pedagogike  Filozofija je strastna ţelja po spoznavanju resnice.  Od kod vse izvira? Nauk o biti- filozofska disciplina ontologija  Kako človek vse, kar je, spoznava?- veda, ki se ukvarja s spoznanjem imenujemo spoznavna teorija ali gnoseologija.  Čuti so morda varljivi in človeške sodbe in predsodki zmotni,.....vendar...ali plemenito dejanje ne nosi v sebi nekaj, kar je skupno vsem plemenitim dejanjem. Pojem vrline je tisto resnično, objektivno, po čemer hrepeni naše spoznanje. Sofisti, Sokrat, Platon, Aristotel  Prvi sofist Protagora, 5. st. p.n.š.- učitelj retorike, etike, pedagogike. “Vseh stvari merilo je človek, bivajočih, kako so in ne bivajočih, kako niso.”  Sokrat (469-399 p.n.š): Ali obstaja pot, ki zagotavlja človeku objektivno resnico? Meni, da pozna duša resnico vseh stvari, do katere pridemo po metodi spraševanja- majevtika. Znanje je skrito v pojmih, ki jim je treba majevtično odkriti vsebino- indukcijska metoda. o Sokrat obsojen na smrt, ker je mladino učil kritičnega mišljenja. Začetek KONSTRUKTIVIZMA /se zaveda, kako ljudje konstruktiramo svoje znanja, poglede  Platon: strinja s sofisti, da je čutno spoznanjevarljivo. Spoznanje mora biti obrnjeno v tisto,kar je stalno- v bistvo. Pravi predmetspoznanja so bistva stvari, ideje. Človek selahko prebije do spoznanja zgolj tako, da vizkustvenih stvareh ugleda tisto, po čemer sote deleţne idej. o Najpomembnejše so ideje in njihovo spoznanje. Diferenciral stopnje izobraţevanja  Aristotel: pravo spoznanje pojmovno spoznanje.  Kolikor bolj se je razvijala vzgoja kot posebna in zavestna dejavnost ljudi, toliko bolj je nastajala in se oblikovala teorija o tej dejavnosti. (Cencič, 1989).  Teorija poskuša ugotoviti temeljne zakonitosti, zveze in načela kakega praktičnega pojava ali dejavnosti.  Sprva so taka razmišljanja nastajala znotraj filozofije, pedagoška teorija ni bila posebna samostojna veda.  Napredek znanosti pa je tudi pedagogiki omogočal hitrejši razvoj. Pojavile so se potrebe po izobraţevanju oziroma znanju otrok, da so brali in pisali – M.TEREZA  Spoznanja o človeku in druţbi so naraščala,pojavljale so se potrebe po teoretični utemeljitvi, ki bi nakazovala praktično ravnanje in celovitejši pristop k vzgojno-izobraţevalnim vprašanjem.  Od kdaj je pedagogika znanost?  Obravnava teoretičnih spoznanj o vzgoji in izobraţevanju: Jan Amos Komensky (1592- 1670)  Komensky je začel razmišljati o razvoju otroka, njegovem bivanju. Verjel je, da je potrebno vsem zagotoviti ENAKO osnovno izobraţevanje. Prvi je imel v mislih otroke s posebnimi potrebami. Verjel je, da bi morala biti OŠ v materinskem jeziku. Verjel je v moralno vzgojo. Prvi je omenil načela, ki so se kasneje razvila v okviru DIDAKTIKE. Imelj je idejo ENAKIH MOŢNOSTI  Joch Lock je verjel, da je učenje vsemogočno - EMPIRIST  Leta 1632 napisal strokovno pedagoško knjigo Velika didaktika.  Kot samostojno znanstveno vedo na univerzo v Gottingenu uveljavil Fridrich Herbart (1776-1841) leta 1833. Verjel je v hud sistem kaznovanja  V 19. stoletju so pedagogiko poučevali ţe na mnogih univerzah. FRIDRICH HERBART – ARTIKULACIJA UČNE URE - JASNOST – nazorno predstavljena snov - ASOCIACIJE – novo znanje se mora povezati s starim - SISTEM – novo znanje se mora umestiti v celoten sistem vedenja - METODA – uporaba novega znanja Pot do spoznanj - INDUKTIVNI NAČIN – iz posamičnega na splošno - DEDUKTIVNI NAČIN – iz splošnega na posamično - TEMELJNE VEDE – ţelja, spoznati določeno stvar - APLIKATIVNE VEDE - APLIKATIVNA ZNANOST - SITEZNA ZNANOST Pedagogika v Sloveniji:  Prvič se poučuje 1817 kot učni predmet na ljubljanskem liceju- teološke študije.  Po ukinitvi licejev 1849 se pedagogika ne poučuje več.  Ponoven začetek predavanj ob nastanku Univerze v Ljubljani/ 1919. Oblikuje se Filozofska fakulteta, oddelek za pedagogiko. Ustanovitelj dr. Karel Ozvald, habilitiran v Zagrebu 1914.  Kaj pedagogika proučuje?  Zakonitosti in odnose med druţbo in vzgojo.  Analiza vzgojnega procesa: zakonitosti in odnose v vzgojo izobraţevalnem procesu.  Lastna teoretična in metodološka izhodišča (metode, oblike, tehnike, specifično proučevanje vzgojnega področja), epistemologija pedagogike (gr. episteme – znanost, logos – beseda). Discipline pedagogike:  obča pedagogika se ukvarja s temeljnimi in splošnimi zakonitostmi in problemi vzgoje,  zgodovina pedagogike in vzgoje proučuje razvoj pedagoških idej in spoznanj,  predšolska pedagogika preučuje vzgojo predšolskih otrok v vrtcih in druţinah,  andragogika preučuje vzgojo in izobraţevanje odraslih,  didaktika je veda o izobraţevanju in pouku (gr. Didaskein – poučevati), sem spadajo tudi metodike ali specialne didaktike pouka posameznih predmetov,  specialne pedagogike se ukvarjajo z vzgojo otrok s posebnimi potrebami,  pedagogika prostega časa raziskuje vzgojo otrok, mladine in odraslih za ustvarjalno dejavnost v prostem času,  šolska pedagogika  domska pedagogika  industrijska pedagogika, pedagoška sociologija, pedagoška metodologija, pedagoška statistika itd. Kroflič (1997)- definicije pedagogike:  Kot znanost- ima svoj predmet, sistem spoznavanja, ki temelji na eksaktnih metodah. Cilj je spoznavanje resnice.  Kot teorija ali filozofija: znotraj pedagogike je vrsta vprašanj, ki jih ne moremo preprosto obdelati, zato je pedagogika teorija.  Kot ideologija: osnovni interes znanosti je, da proizvede neke sodbe, ki govorijo o resnici določenih procesov, ideologu pa, da doseţe pragmatičen učinek.  Kot umetnost: potrebujemo pedagoški čut in takt, intuicijo. Tudi Kant primerjal uspešno vzgojo z umetnostjo.  Vzgoja in izobraževanje: Pojem vzgoje je zelo teţko razloţiti ter ga deliti z izobraţevanjem, ker sta ta dva pojma med seboj povezana. Dalj časa ko se vzgoja ali izobraţevanje odvija bolj spoznavamo in razumevamo sami sebe ter druge. Mi ne moremo spreminjati drugih, potrebno je da pridejo do spoznanja. Vzgoja v najširšem pomenu besede:  Prenašanje izkušenj, znanj iz generacije v generacijo  Načrten proces vplivanja na otroke in mladino  Proces oblikovanja človekove osebnosti, razvoj individualnih lastnosti, sposobnosti Vzgoja v ožjem pomenu besede:  Razvoj moralnih vrednot, prepričanj, stališč, pogledov na svet, odnos do sveta  ZNAČAJ – načrtno delaš škodo  TEMPERAMENT – koncentracija/ je prirojen Izobraževanje:  Pouk: načrten, organiziran vzgojno- izobraţevalen proces  Naloge pouka: o materialna (pridobivanje znanja) o funkcionalna (razvijanje sposobnosti) o vzgojna (razvoj osebnosti) Vzgoja (po Kroflič 1997, str. 14) “Zelo kompleksna oblika medčloveške komunikacije, ki poleg racionalnih in zavestno uravnavanih dimenzij vsebuje tudi iracionalne elemente, o katerih se lahko podučimo....naletimo na vrsto problemov, ki jih je teţko razumeti, še teţje pa je nanje zavestno vplivati in tako vzgojno delovati zaţeleni smeri.” Namerna vzgoja- intencionalna vzgojno- izobraţevalne organizacije, učni načrt določen, s postavljenimi cilji Nenamerna- funkcionalna/MEDIJI Vzroki in viri učinkovanja nepredvideni, v druţbi in kulturi sami po sebi, brezzavestnega pedagoškega delovanja. Neposredna, - poučevanje Posredna- diskusija, preko vsakdanjega življenja  Poti do spoznanj:  Raziskovanje vzgojne prakse – induktivni način raziskovanja in spoznavanja/ iz posameznega na splošno (lat. inductio – sklep).  Če pa do svojih spoznanj prihaja iz drugih znanosti ali iz druţbe pa je to deduktivni način spoznavanja in raziskovanja/ iz splošnega na posamezno (lat. deductio – izvajanje).  Razlika med temeljnimi in aplikativnimi vedami je v ciljih, namenih raziskovanja. Pri temeljnih vedah gre za spoznanje neke resnice, pri aplikativnih oz. uporabnih vedah pa gre za uporabo teh resnic v praksi. Sagadin pravi, da je pedagogika aplikativna in sintezna znanost- različne teorije in spoznanja aplicira na pedagoški ravni. Socializacija: Prek procesa socializacije se otrok vrašča v socialno kulturni sistem, v katerem je rojen in ki ga obdaja. Najprej v intimnih socialnih skupinah, kasneje sekundarne druţbene skupine in inštitucije. V njih se otrok uči, prisvaja različne socialne norme, uči socialnih odnosov in socialnih veščin, ki so značilna za skupine, nosilce njegove socializacije. (Bergant 1970) DEFINICIJE SOCIALIZACIJE, PSIHOLOŠKI POGLEDI NA SOCIALIZACIJO, SOCIOLOŠKI POGLEDI NA SOCIALIZACIJO, FAZE SOCIALIZACIJE, RAZLIKA MED VZGOJO IN SOCIALIZACIJO, Kultura in posameznik  Ali človek oziroma človeštvo ustvarja kulturo” po svoji večni podobi” ali kultura determinira in oblikuje človeško bitje, njegovo podobo in njegov izraz?  Kulturni univerzalizem- 19. stol  Absolutni relativizem- odklanja vertikalno linijo razvoja kultur, odklonili obstoj univerzalnih kulturnih norm- 20. stol.  Kaj ima prednost: kultura ali natura?  Rousseau- prednost naturi/ disciplina navidezno ni potrebna, ker se otrok rodi dober in se je v smislu samoregulacije sposoben podrejati zunanjim vplivom in zakonom, le zagotoviti je treba, da ga okolje ne kvari. Prikrita avtoriteta, otrok naj bi se oblikoval po svojih interesih, ob močni osebnosti vzgojitelja.  Kant: prednost kulturi/ poudarja močno disciplino in neprestano podrejanje druţbenim zakonom. S tem si vsak človek oblikuje svoj notranji zakon. Disciplina je pri Kantu doseţena z vzgojiteljevo avtoriteto.  Freud: nevrotični učinki zelo totalitarne in popustljive vzgoje so enaki. Aplikativni vidik razmerja med kulturo, naturo  Naše dejansko prepričanje in stališče do razmerja med kulturo in naturo se odraţa v našem stilu vzgajanja, osebni teoriji učenja, poučevanja- ali ţelimo vplivati izključno 1. od zunaj z vsebinami- kultura in zahtevami (avtoritarno, moč, pozicija), 2. dopuščamo prosti tok razvoja in dogajanja (vsedopuščajoče), 3. prevzemamo odgovorno vlogo vzgojitelja/ učitelja v interakciji z otrokom- pomemben otrok, pomembni dogovori, pomembna učna interakcija (avtoritativno, demokratično, prožno, empatično)  Otrok nesposoben od kulture povsem neodvisnega razvoja.  Človek ima biološki primanjkljaj, ki ga mora zapolnitivzgoja.  Človek deluje protislovno: ţelja po varnosti in osamosvajanju (Erikson)  Freud: teţnja po varnosti in ugodju in agresivna teţnja po osamosvajanju – Eros in Thanatos  Človek se podreja normam in svetu, razvija kritičnega duha, sposobnost kritičnega mišljenja, do svobode, avtonomije- v razmišljanju in delovanju. DEJAVNIKI RAZVOJA  Razmerje med vzgojo, manipulacijo, indoktrinacijo  Značilnost vzgoje= načrtnost, proces oblikovanja osebnosti z vnaprej postavljenimi cilji/ obstaja tudi nezavedno, nekontrolirano v vzgoji  Manipulacija: manipulirati pomeni spretno voditi posameznika k cilju, ki ga postavi manipulator, vendar ga tisti, s katerim manipuliramo, ne pozna- ena ključnih ovir za doseganje sodobnih vzgojnih ciljev- razvoj kritičnega mišljenja, ustvarjalnosti, avtonomne, odgovorne morale. (Kroflič, 1997)  Indoktrinacija: načrtno vsiljevanje določenih nazorov (pri totalitarnih reţimih, verstvih...) Kaj je ideologija? “Ideologija je lahko koncipirana kot bolj ali manj logično povezan sklop idej, prepričanj,verovanj, stališč, bolj ali manj izdelanih doktrin itd. o druţbeni (in lahko tudi naravni)stvarnosti, druţbenih odnosih, spremembah, mestu posameznikov v druţbi, prihodnosti itd.« (Počkar, 1997, str. 11) Inštitucija med ideologijo in vzgojo  Šola naj bi bila svetovnonazorsko nevtralna in laična  Vrednostno nevtralna ne more biti- vrednostna nevtralnost omogoča nekontroliran vdor nedogovorjenih vrednot  Althusser : druţba mora za svojo reprodukcijo ustvariti določene pogoje, zaščititi mora svoj poloţaj- šola prostor druţbene reprodukcije  Prikriti kurikulum- način plasiranja ideologije skozi neidentificirana sporočila/ kontrola, kaznovanja, pohvale, pričakovanja, zahteve  Drţavljanska vzgoja- kaj, kdo, zakaj  Kritičen vpogled v vsebino druţboslovnih predmetov: kdo, kaj, kako sporoča  Učiteljev poloţaj in pričakovanja do njega.  Modeli institucionalne moralne vzgoje: Direktna, neposredna vzgoja: Posebne vzgojne vsebine, predmeti- manj učinkovito Indirektna- posredna: Preprečuje moraliziranje, vsebino vrednot umesti v kontekst ţivljenja, situacij, omogoča diskusijo, reševanje moralnih problemov, dogovarjanje- vodilo so skupno dogovorjene vrednote, načela, cilji moralne vzgoje Kombinirani model: predmeti in posredno delovanje- drţavljanska vzgoja in vsebine, ki integrirajo vsebine moralne vzgoje. Naloge moralne vzgoje: Kognitivne: razvoj socialne kognicije  vedeti, kaj pomeni moralno ravnanje,  razvoj razmišljanja o dobrem,  razvoj refleksije, razmišljanja o svojem ravnanju, prepoznavanja svojih potreb in potreb drugih ljudi Razvoj konativnih elementov:  vzpostavljanje notranje energije za moralno delovanje, razvoj volje za moralno delovanje,  razvoj empatije, čustveno doţivljanje posledic svojih dejanj, ki vodijo v spreminjanje delovanja Razvoj moralnosti razlagajo:  Psihoanalitične teorije- razvoj posameznika usmerjen v preseganje izvornega stanja, izvirnega greha, nagnjenosti k izključnemu ugodju/ Sigmund Freud, teorija objektnih odnosov, Lacanova teorija imaginarne in simbolne identifikacije  Teorije socialnega učenja- pomembno okolje- otrok “tabula rasa”- Bandura  Humanistične teorije- potrebe, otrok kot posameznik pomemben, človek stremi k rasti, samoaktualizaciji Rogers, Maslow  Kognitivne teorije- Kohlberg, Piaget  Učinkovitost vzgoje med načrtnim in nezavednim Med namernostjo in nezavednim je vzgojitelj in njegova osebnost, ki je ključna- to dejstvo vzpostavi priloţnost za uspešnost vzgojnega delovanja in nevarnost odvisnosti, kajti:  Vpliv na otrokovo moralnost ima močna čustvena vez med otrokom in “pomembno” odraslo osebo, s katero se otrok identificira in tako posnema njen ţivljenjski zgled, da bi si pridobil njeno naklonjenost (Kroflič 1997, str. 20) Teorija objektnih odnosov  Objekti v zgodnjem otroštvu: starši, sorodniki, vrstniki, moralne norme, zahteve- pomembni drugi- objekti identifikacije.  “Tisto “notranje”, čemur rečemo struktura osebnosti, nastane šele kot presečišče naravnih gonov in vzgojnih vplivov.” Bistvo teorije objektnih odnosov:  Otrok v interakciji z okoljem gradi svoj notranji psihični aparat  Pri vzpostavljanju odnosov z okoljem otroka vodita dve protislovni teţnji nagonskega: po odvisnosti od nekoga in potreba, teţnja po samostojnosti  Moralni razvoj poteka po obdobjih, psihične teţave so posledice zastojev (fiksacije) vposameznih obdobjih Proces moralnega razvoja, teorija objektnih odnosov  Prvo obdobje: otrokova teţnja po podrejanju, simbioza, zrcalni stadij- naravna teţnja po podrejanju avtoriteti pomembnega drugega- primitivna emocionalna identifikacija  Fiksacija simbiotske faze: vampirska ljubezen- imaginarna identifikacija- kapriciozna naveza na mater, vezana na pogojno ljubezen in potrjevanje, iskanje potrditev, vezana na osebo in ne na zakon, pravilo- patološki narcizem.  Pot osamosvajanja: Simbioza preide v normalno čustveno navezanost- razrešitev ojdipovega kompleksa in identifikacije z zakonom. Omogoča simbolno identifikacijo.  Kakšna struktura nadjaza?  Kot iracionalni glas krivde in vesti ob kršenju zahtev socialne okolice ali  Kot ponotranjen sistem jasnih moralnih pravil, notranji kriterij ali celo kot “ z notranjo energijo” spodbujeno formalno načelo, ki bo od osebe zahtevalo, da vedno znova išče moralni situaciji ustrezno rešitev za odgovorno vstopanje v odnose s sočlovekom Komu zaupati- učitelju, pravilom, sebi in kdaj?  Sokrat učencem: naj zaupajo moči svojega razuma in ne učitelju, če se oboje ne sklada  Aristotel: “Ljub si mi, učitelj, a še ljubša mi je resnica.”  Kant: cilj vzgoje postopno osamosvajanje učenca, slediti mora svojemu notranjemu načelu moralnosti, razvoj volje do moralnega delovanja Cilji moralne vzgoje:  postopno osamosvajanje od zunanjih avtoritet, razvoj avtonomne morale  sposobnost kritičnega mišljenja, stalen razmislek o etičnih principih in moralnem delovanju,  delovanje v skladu s ponotranjenimi normami in pravili- cilj je avtonomno moralno delovanje (izvor moralnega delovanja v sebi in v relaciji z drugim) in ne iskanje zunanje potrditve (heteronomna morala)  refleksija svojega odnosa in delovanja v specifični situaciji,  odgovornost do ponotranjenih pravil in drugega-empatičnost in uvid v posledice svojih dejanj,  socialna pravičnost, odgovornost in spoštljivost, sprejemanjedrugega, drugačnega kot imperativ postmoderne,  vzpostavljanje pomena, smiselnosti v konkretnem socialnem,kulturnem kontekstu, v dialogu z dogovorjenimi vrednotami.