6 Pomen Znanstvenih Teorij PDF

30. 12. 2024 6P POMEN ZNANSTVENIH TEORIJ dr. Sanja Berčnik, doc. 1 1. BEHAVIORIZEM. 2. PSIHOANALIZA. 3. KOGNITIVIZEM. 4. HUMANIZEM. 2 1  30. 12. 2024 1. BEHAVIORIZ...

30. 12. 2024 6P POMEN ZNANSTVENIH TEORIJ dr. Sanja Berčnik, doc. 1 1. BEHAVIORIZEM. 2. PSIHOANALIZA. 3. KOGNITIVIZEM. 4. HUMANIZEM. 2 1  30. 12. 2024 1. BEHAVIORIZEM Utemeljitelja: John Locke in John Watson. Behaviorizem: človek je reakcijsko bitje, njegovo obnašanje pa je odvisno od dejavnikov v okolici, organizem reagira na dražljaje iz okolja, reakcije posameznika se izražajo skozi njegovo obnašanje. 3 Behaviorizem Tabula rasa. Dražljaji iz okolja v otroku puščajo svoje zapise. Od osebne zgodovine vsakega posameznika je odvisno, kakšen bo človek, oblikovan kot rezultat svojega lastnega razvoja. Razvoj otroka je v prvi vrsti rezultat procesa pogojevanja in učenja in je zato odvisen izključno od okolja. 4 2  30. 12. 2024 Behaviorizem Otrok uči z: NAVAJANJEM (najbolj enostavna oblika učenja), RESPONDENTNIM POGOJEVANJEM (oblika učenja, ki se začne z refleksom, definiranim kot brezpogojni dražljaj, ki vedno izzove brezpogojno reakcijo), OPERANTNIM POGOJEVANJEM (učenje, ob katerem se verjetnost pojava operantnega obnašanja spreminja kot rezultat njegovih posledic) in DISKRIMINACIJSKIM UČENJEM (učenje, ob katerem otroci prilagajajo svoje obnašanje dražljaju). 5 Behaviorizem Bandura  teorija socialnega učenja  za razvoj otroka je pomembno UČENJE PO MODELU. Otroci od rojstva opazujejo in posnemajo odrasle. Posnetek BOBO doll experiment https://www.youtube.com/watch ?v=XHIhkM1cAv4 6 3  30. 12. 2024 2. PSIHOANALIZA Psihoanalitične teorije so pomembne za razumevanje razvoja moralnosti pri posamezniku. V procesu socializacije je otrok podrejen mnogim frustracijam, tudi od staršev. Otrok svojo sovražnost do staršev potlači zaradi anksioznosti, ki se pojavi po predvideni kazni. Anksioznost je osnovni kaznovalni element v socializaciji otroka. Zahtevana disciplina v otroku bolj vzbuja anksioznost glede izgube ljubezni kot pa glede fizične bolečine. Otrok mora represijo neprestano vzdrževati in izražati naklonjenost do staršev. Osvoji pravila obnašanja in prepovedi ter razvije motive po posnemanju njihovega obnašanja. 7 TEORIJA OBJEKTNIH ODNOSOV. Otrok gradi svoj notranji psihični aparat v interakciji z okoljem. Pri tem ga vodita težnja po odvisnosti od nekoga, ki daje hrano, toplino ter varnost + težnja po večji samostojnosti, prostosti, ustvarjalnosti, svobodi. Prvo življenjsko obdobje: težnja po podrejanju (obdobje simbioze, tudi zrcalni stadij), Psihoanaliza otrok išče podobo samega sebe skozi materine oči, ki zamenjujejo vlogo zrcala, ta podoba je nenormalna, saj so to pričakovanja matere o otrokovem razvoju, v materinih očeh se bo otrok videl takšnega, kakršnega si pač želi njegova mati, otrok podreditev izsili, otrokov razvoj postopno zahteva ločevanje, osamosvajanje in iskanje lastne identitete, simbioza naj bi prešla v normalno čustveno navezanost. 8 4  30. 12. 2024 Potek identifikacije Faza primarnega narcizma (0 – 2 meseca) Dojenček zlit z materjo oz. »prvim pomembnim drugim«, doživlja jo kot del sebe. Težnja po povezanosti izhaja iz fiziološkega primanjkljaja, ki človeka spremlja v vsem življenju v obliki potrebe po varnosti, sprejetosti in ljubezni. Otrok ne razume, da so potrebe njegove, vir zadovoljitev pa je mati, išče le biološko ravnotežje, je egocentričen. Faza se prekine zaradi razvoja otroka, ko spoznava, da je mati druga oseba. 9 V fazi sekundarnega narcizma (od 3. meseca do 3. leta) otrok se veseli kontakta z drugo osebo, a Potek identifikacije različnih oseb ne loči. Od 3.-6. meseca zaznava mater po delih, od 8. meseca dalje zaznava mater kot celoto in že loči med materjo in drugimi (separacija in individualizacija), pojavi se tudi tesnoba pred izgubo pomembne druge osebe. Pri 1. letu (psihološko rojstvo otroka) se otrok zaveda svojega obstoja kot posameznik ter prehaja od odvisnosti do samostojnosti. V tem obdobju ločimo fazo simbioze, ki daje otroku občutek varnosti, mati otroka ščiti pred zunanjim svetom. Otrok prve predstave o sebi gradi preko materinih oči, ki zamenjujejo vlogo zrcala – zato temu rečemo tudi zrcalni stadij. 10 5  30. 12. 2024 V materinih očeh se otrok vidi takšnega, kakršnega želi mati in ne takšnega, kot je lahko. Simbioza oz. zrcalni stadij je obdobje, v katerem Potek identifikacije prevladuje otrokova naravna težnja po podrejanju avtoriteti pomembnega Drugega. Do fiksacije simbiotske faze pride, ker se matere zaradi psihološke odsotnosti očetov vse manj ukvarjajo z vzgojo otrok in zaradi preobremenjenosti z lastno zaposlitvijo ter stalnih opozoril glede “zdrave vzgoje” (mediji) so v izrazito stresni situaciji. Muči jih tesnoba, ali bodo znale pravilno ravnati s svojim otrokom, ter občutek krivde, ker za otroka nimajo dovolj časa. Najpogostejša reakcija je pretirana popustljivost ali celo podkupovanje otroka, ki pa samo po sebi še bolj poglobi simbiotsko fazo. In ko bi otrokov razvoj zahteval postopno separacijo in osamosvajanje, se mnoge matere ustrašijo, da bodo otroka za vedno izgubile. Simbiozo skušajo ohraniti na vsak način, na silo – analitiki to vrsto odnosa imenujejo vampirsko ljubezen. Fiksacije simbiotske faze proizvedejo patološki narcizem. 11 Imaginarna identifikacija V tej začetni fazi poteka imaginarna identifikacija (primitivna emocionalna identifikacija). V tem obdobju otrok posnema mater (oz. prvega pomembnega drugega), sprejme njene želje in lastnosti za svoje, se razvija v skladu z njenimi pričakovanji (in ne realno), ponotranji materine želje in v zameno pričakuje njeno brezpogojno ljubezen. Prek pomembnega drugega otrok vase sprejema implicitno, idealno podobo samega sebe, s katero meni, da bo ugajal pomembnemu drugemu ter si tako zagotovil njeno stalno naklonjenost. Gre torej za začetno identifikacijo, ki jo imenujemo primitivna emocionalna identifikacija. 12 6  30. 12. 2024 Simbolna identifikacija Za normalni razvoj otroka je potrebna optimalna frustracija med otrokom in starši. Pogoj za preseganje simbiotske navezave ter nastanek nove oblike identifikacije – simbolne identifikacije – je uspešna razrešitev Ojdipovega kompleksa. V odnos med otrokom in materjo začne vstopati nova, rivalska oseba, oče (ali kdo drug, ki v tem obdobju odigra vlogo pomembne tretje osebe). Ta oseba ni le tekmec v boju za materino ljubezen in naklonjenost, je tudi glasnik racionalnega sveta pravil, zahtev, pozivov in zakonov. Tako se čustveno nabita idilična simbioza, ki ruši otrokovo individualnost, sooči z manj prijetnim, a za razvoj otrokove individualnosti nujno potrebnim svetom pravil in omejitev. Otrok ima rad tudi očeta, si želi njegove naklonjenosti. Ko sprejme očetove zahteve, se z očetom identificira, in posledica bo nastanek nove oblike avtoritarne navezanosti, ki pa paradoksalno zagotavlja vzpostavitev pozitivne subjektivitete in moralne avtonomije – nastanek svobodne oseb. 13 V fazi simbioze  primitivna emocionalna imaginarna identifikacija. Popolno posnemanje vzora. Otrok prek pomembnega drugega sprejema idealno podobo samega sebe, s katero bo ugajal zagotovi si stalno naklonjenost in varnost (pomembnega drugega). Imaginarna Fiksacija primarne identifikacije  problematična idealne podobe, ki bi vedno in povsod ugajala, ni.  simbolna Pogoj za preseganje simbiotske navezave za nastanek nove oblike identifikacije je normalna razrešitev Ojdipovega konflikta  napetost zaradi prisotnosti rivalske tretje osebe – očeta, ki zmoti identifikacija idilično simbiozo. Tretja oseba  glasnik racionalnega sveta pravil, zahtev, pozivov in zakonov. Posledica tega spopada bo nova oblika avtoritarne navezanosti na ponotranjeni simbolni zakon, ki zagotavlja vzpostavitev posameznikove subjektivne in moralne avtoritete – svobode  simbolna identifikacija  prihod pravil, jasnih kriterijev obnašanja, kriterij pričakovanja odraslih. 14 7  30. 12. 2024 3. KOGNITIVIZEM Biološko utemeljene nagnjenosti k organizaciji znanja v spoznavne strukture z namenom prilagajanja izzivom okolja. Piaget: ORGANIZACIJA: Težnja po integraciji znanja v med seboj povezane spoznavne strukture. Potreba po organizaciji izhaja iz spoznavne strukture v smeri k bolj zapletenim formam. ADAPTACIJA: Težnja organizma, da se uskladi s svojim okoljem na načine, ki pospešujejo preživetje. ASIMILACIJA: Nove izkušnje interpretirane na podlagi obstoječih spoznavnih struktur  težnja po razumevanju novih izkušenj na podlagi obstoječega znanja  vsako srečanje z nečim novim spodbuja zavzemanje posameznika za pojasnilo, ki temelji na že obstoječih spoznavnih strukturah. AKOMODACIJA: V primerih, ko nova informacija izgleda preveč različno ali preveč zapleteno, da bi jo bilo mogoče integrirati v obstoječe strukture, je aktiviran drugi podproces 15 Otrok aktivno sodeluje v ustvarjanju, konstruiranju svojega znanja. Asimilacija, akomodacija in konstrukcija se začnejo z rojstvom in trajajo celo življenje. Otrok se razvija v interakciji z okoljem + gre za Piaget prirojeni proces, ker se določena oblika mišljenja pri otroku ne more razviti, dokler ta oblika mišljenja ni genetsko pripravljena. Pripravljenost otroka je mogoče pospešiti  stimulativno okolje  lahko pa se tudi upočasni  pomanjkanje priložnosti za raziskovanje različnih problemov. 16 8  30. 12. 2024 Vigotski Uporaba sredstev intelektualnega prilagajanja, ki sestoji iz različnih tehnik mišljenja in reševanja problemov  otrok jih internalizira iz svoje kulture. Otrok se uči skozi skupno izkušnjo reševanja problemov z drugimi (starši, vzgojitelji, učitelji, sestre, bratje, vrstniki)  dialektični proces Na začetku procesa največji del odgovornosti za reševanje problemov nosi oseba, s katero je otrok v interakciji; kasneje se odgovornost prenese tudi na otroka  internalizacija. Internalizacija se začne dogajati s pomočjo jezika 17 Obnašanje otroka je odvisno od kognitivnih sposobnosti. Za razumevanje obnašanja otrok je potrebno v prvi vrsti poznati in razumeti strukture znanja, ki ga ima otrok v določenem trenutku in hkrati tudi način spreminjanja obnašanja otroka v toku njegovega odraščanja. Kognitivni Otrok se razvija samostojno, vendar v toku procesa ni popolnoma svoboden in se spontano modeli prilagaja okolju Piaget: Razvoj je kombinacija dozorevanja, fizičnih in socialnih izkušenj ter ekvilibracije in interakcije med njimi. V procesu razvoja se ustvari ciklična interakcija med otrokom in okoljem, ki je odvisna od otroka kot nosilca osebnega razvoja. 18 9  30. 12. 2024 4. HUMANIZEM Fromm, Maslow, Rogers Holistično razumevanje otroka  zajema kognitivno, socialno- emocionalno in psihomotorično področje razvoja. Behaviorizem  zanemarja človekove potenciale v smislu njegovih življenjskih smernic. Psihoanalitični pristop  preveč pozornosti namenja odstopajočim emocionalnim stanjem, manj pa zdravim potencialom. 19 Človek se spremeni v skladu s svojimi osebnimi potrebami in željami ter tudi z osebno izbiro in odločitvami. Človek je proaktivno bitje, ki je zmožno Temeljna vzpostavljati aktiven odnos do okolice in istočasno tudi reagirati na spodbude iz okolja. določila Psihološko delovanje človeka je večstransko humanizma pogojeno. Človek ima aktivno vlogo pri modeliranju svojega življenja. Človeško obnašanje, ki je določeno s smislom, potrebami, medčloveškimi odnosi ipd 20 10  30. 12. 2024 Pomemben položaj imajo NAVADE: že oblikovani odgovori na probleme in situacije. Koristne: z oblikovanimi odgovori prihranimo pri času in razmišljanju. Učenje Nekoristne: s svojo statičnostjo otežujejo proces prilagajanja posameznika stalni spremenljivosti sveta. 21 Usmerjeno k učenju sprememb v obnašanju, stališčih in v osebnosti. Uporabno  v tistih vzgojno-izobraževalnih procesih in sistemih, ki poleg golega znanja kot svoje cilje zastavljajo kreativnost, svobodo, Učenje z nekonformizem ipd. Približevanje otroka RESNIČNIM ŽIVLJENJSKIM doživljanjem PROBLEMOM. Otrok  vključen v proces ugotavljanja in selekcije problemov, ki se jih želi preučevati. Odrasli  prijetna in spodbudna atmosfero. 22 11