Untitled

Uvod v klinično psihologijo

• Klinična psihologija zahteva neprestano spraševanje in posodabljanje znanja.
• Pomembno je najti globlji vzrok težav, pomagati ljudem razumeti, zakaj trpijo, in jim nuditi orodja za spopadanje.

Duševno zdravje

• Duševno zdravje je stanje dobrega počutja, v katerem posameznik prepozna svoj potencial, se spopada s stresorji, dela produktivno in prispeva k skupnosti.
• Ne pomeni odsotnosti bolezni.
• 970 milijonov ljudi ima duševne motnje.
• COVID-19 je povečal pogostost duševnih težav.
• Najpogostejše motnje so anksiozne in depresivne.
• Polovica duševnih motenj se prične pred 14. letom starosti.
• 700.000 ljudi letno naredi samomor.
• Samomor je med glavnimi vzroki smrti pri mladih (15-29 let).
• 8 milijonov smrti letno je pripisanih duševnim motnjam.
• Zaradi stigme mnogi ne poiščejo pomoči.
• Majhen odstotek ljudi z duševnimi težavami dobi ustrezno zdravljenje.
• Države namenijo več sredstev zdravljenju telesnih kot duševnih bolezni, čeprav je velik delež duševno bolnih ljudi.
• Visoka stopnja duševnih težav pri mladih v Sloveniji.
  • Skoraj polovica otrok in mladostnikov ocenjuje duševno zdravje kot povprečno/slabo.
  • 70 % jih je v zadnjem letu občutilo telesne simptome, povezane z duševnimi težavami
  • 10-15% otrok doživlja težave, povezane z duševnim zdravjem (anksioznost, depresija ali težave z vedenjem (NIJZ)).
  • Med epidemijo COVID-19 je 50 % mladih poročalo o večji stopnji tesnobe in stresa.
• Problem je, da so te težave ostale, tudi če ni več neposrednega vzroka, otroci pa ne dobijo pomoči, ki jo potrebujejo.
• 20-25% odraslih navaja težave z duševnim zdravjem (anksioznost, depresija, stres) (NIJZ, 2019).
• Leta 2019 so duševne in vedenjske motnje povzročile skoraj 38.000 primerov začasne nezmožnosti za delo.
• Slovenija ima eno najvišjih stopenj samomorov v Evropi.
• V kateremkoli trenutku doživlja 450 milijonov ljudi duševne, nevrološke ali vedenjske težave.
• Predvideno, da se bo število ljudi s temi težavami v prihodnosti še povečalo.
• Težave z duševnim zdravjem se pojavljajo v vseh državah.
• Težave z duševnim zdravjem povzročajo trpljenje, socialno izključenost, invalidnost in slabo kakovost življenja.
• Težave z duševnim zdravjem povečujejo smrtnost.
• Težave z duševnim zdravjem povzročajo izjemne ekonomske stroške.
• Ena od štirih oseb, ki poiščejo druge zdravstvene storitve, ima klinično pomembno duševno, nevrološko ali vedenjsko težavo, ki verjetno ne bo diagnosticirana ali zdravljena.
• Težave z duševnim zdravjem so povezane s slabim upoštevanjem zdravniških priporočil pri drugih (telesnih) boleznih.
• Večja stigma je povezana z duševnimi težavami kot s telesnimi boleznimi.
• Za večino duševnih motenj obstajajo stroškovno učinkovita zdravljenja, ki bi, ob ustrezni uporabi, omogočila ljudem boljše zdravje in delovanje v skupnosti
• Klinična psihologija potrebuje učinkovita znanja, pristope in inštitucije, da lahko prepozna te težave in jih primerno naslovi.

Zgodovina klinične psihologije

• Že v Antiki so Antični filozofi razumeli duševne bolezni kot posledico neravnovesja med telesom in dušo.
  • Platon (427 pr. n. š−347 pr. n. š): duševno zdravje ključno za celostno dobrobit posameznika.
  • Aristotel (384 pr. n. š−322 pr. n. š): telo in duh (um) sta medsebojno povezana; spremembe v telesu (neravnovesja v telesnih tekočinah) vplivajo na duševno zdravje.
• Aristotel je verjel, da je srce središče duševnih procesov in čustev (srčna hipoteza). Možgani so hladilni organ, ki uravnava telo.
• Srednji vek (5. sto.-15. sto.): duševne motnje obravnavane z religioznega vidika; povezovanje z demonizacijo ali božjo kaznijo.
  • Pogosto so judi z duševnimi boleznimi mučili, jih zažigali, da bi izgnali hudiča.
• Renesansa (14. sto.-17. sto.)-razsvetljenstvo (17. sto.-18. sto.): preusmeritev k razumevanju duševnih bolezni kot naravnih (bioloških) pojavov.
  • ustanovitev prvih inštitucij za zdravljenje duševnih motenj
  • temelji za razvoj klinične psihologije.
• 19. stoletje
  • Wilhelm Wundt (oče moderne psihologije), leta 1879 ustanovi prvi psihološki laboratorij.
  • Leightner Witmer (1867–1956): Prvi uporabi izraz “klinična psihologija” leta 1907.
• Ustanovitev prve psihološke klinike (1896): na Univerzi v Pensilvaniji ustanovil psihološko kliniko, diagnosticiral in obravnaval otroke z učnimi in vedenjskimi težavami
  • klinična psihologija = področje, ki vključuje uporabo psihološkega znanja za neposredno pomoč posameznikom z različnimi psihološkimi težavami.
  • Sodelovanje med različnimi strokami, kot so psihologija, medicina in socialno delo. Verjel je, da je za uspešno zdravljenje otrok potrebno celostno sodelovanje med različnimi strokovnjaki..
• Poudarek na raziskavah in praksi
  • Delo, osredotočeno na otroke z učnimi in vedenjskimi motnjami.
  • Postavil temelje za kasnejšo šolsko psihologijo in razumevanje posebnih potreb otrok.
• Klinično psihologijo postavil kot ločeno disciplino od eksperimentalne psihologije.
• Sigmund Freud (1856-1935): razvoj psihoanalize, ki uvedla koncept nezavednega
• Prva svetovna vojna- zaznamovala pomemben premik v klinični psihologiji
• razvoj testiranja in ocenjevanja duševnega stanja vojakov je sprožil večjo potrebo po razvoju testov
  • Razvili so se standardizirani testi (npr. Wechslerjeva lestvica, Rorschachov test)
• Razvoj behaviorizma (npr. J. B. Watson, B.F. Skinner): nov pogled na psihologijo, poudarek na vedenju.
  • John B. Watson (1913): objavi slavni članek "Psychology as the Behaviorist Views It."
• 2 polovica 20. stoletja -Razvoj terapij in teorij → pojav novih pristopov k zdravljenju duševnih motenj. -Kognitivna terapija (Aaron Beck): osredotočanje na spremembo negativnih miselnih vzorcev.
  • Humanistična psihologija (Carl Rogers, Abraham Maslow): v ospredje postavlja samouresničitev in pomen terapevtskega odnosa. Klinična psihologija danes:
• multidisciplinarno področje, ki vključuje sodelovanje z drugimi področji
• vse večji poudarek na znanstveno podprti praksi

Opredelitev klinične psihologije

• Klinična psihologija: “veja psihologije, ki proučuje, ocenjuje in zdravi ljudi z različnimi težavami v duševnem zdravju (npr. Myers, 2013, VandenBos, 2007.
• Področje klinične psihologije združuje znanost, teorijo in prakso z namenom lajšanja neprilagojenosti in spodbujanja človeškega razvoja.
• prizadeva si zmanjšati psihološko stisko in spodbujati psihološko dobrobit
• klinični oceni, da raziščejo situacijo klienta, svetovanja, ali terapevtske obravnave
• uporabljajo psihološko znanje in teorijo, izhajajočo iz raziskav, na področju duševnega zdravja in razvoja
• veda, ki temelji na znanstvenih postopkih, bioloških in družboslovnih znanostih
• multidisciplinarno področje

Osnovni koncepti klinične psihologije kot samostojne vede

• Klinična psihologija je na eni strani aplikativna in tudi z znanostjo povezana praksa
• Raziskave, ki se izvajajo z namenom ugotoviti, kako najbolje razumeti, oceniti, zdraviti in preprečevati psihološke probleme.
• zagotavljajo obravnavo posameznikov na znanstveno podprt način.
• omogočajo načrtovanje različnih preventivnih programov.
• Klinični psihologi naj že na primarni ravni naslovijo določene težave (preventivne in terapevtski programi) Izvajanje klinično-psihološke prakse zahteva štiri kompetence:

1. ocenjevanje oz. preiskovanje (ang. assessment, investigation): preišče klientov konkreten problem (vključno z boleznijo, osebnostjo..
2. Formulacija (ang. formulation): sposobnost integrirati vsa spoznanja, pridobljena v procesu ocenjevanja
3. Intervenca (ang. intervention): znanje in emocionalna pripravljenost za nudenje psihološke pomoči.
4. Evalvacija (ang. evaluation): ocenjevanje uspešnosti klinično psihološkega dela.
5. Komunikacija

Kdo je klinični psiholog

• strokovnjak za duševno zdravje, usposobljen za diagnozo, zdravljenje in preprečevanje duševni- psihologi so zdravstveni delavci.
• delo je usmerjeno na zmanjševanje psihičnih stisk in podporo človekovemu psihičnemu blagostanju.
• Delo timsko
• Različne vloge-Posredno in neposredno delo
• Vključuje skrb za razvoj in načrtovanje klinično psihološke službe
• Populacije in delovna okolja -Otroci, Mladostni, odrasli, starejši odrasli
  • Centri za duševno zdravje
  • zdravstveni dom
  • Bolnišnice
  • Univerzitetni klinični centri
  • Šole
  • Socialne službe -zasebne prakse
• otroci, Mladostniki in družina -vedenjske, čustvene motnje, motnje hranjenja /terapija poteka na razgovorih

Klinična psihologija in druge sorodne vede

• Psiholog kot SVETOVALNI DELAVEC v izobraževalnem sistemu;učitelju se starši (v obliki individualnih pogovorov ali skupnih srečanj),

• ZDRAVSTVENA PSIHOLOGIJA (ni isto kot klinična psihologija);Spodbujanje zdravega življenja,zdravstvene ekipe,.

• PSIHOTERAPIJA = metoda zdravljenja duševnih motenj preko pogovora med strokovnjakom in klientom,...

• Večina kliničnih psihologov pri zdravljenju združuje različne teoretične perspektive in klinične pristope, nekateri pa se posebej usmerijo (subspecializirajo) zgolj v eno psihoterapevtsko smer. Do zaključka specializacije iz klinične psihologije se morajo specializanti do supervizijske stopnje izobraziti iz ene od psihoterapij, ki so dokazano učinkovite..

• V Sloveniji (z magisterskim študijem) ,pecializacija iz klinične psihologije, Poteka pod okriljem Ministrstva za zdravje v sodelovanju z Zbornico kliničnih psihologov Slovenije."

• Namen specializacije je specializanta usposobiti in opremiti S kompetencami, potrebnimi za opravljanje kliničnopsihološkega dela.

  • Specializacija traja štiri leta in se zaključi s specialističnim izpitom.
  • Specializant se vključi v izobraževanje ene od psihoterapevtskih smeri, kliničnopsihološka stroka priznava - vedenjsko kognitivna psihoterapija...

Kognitivno vedenjska terapija

• KVT ni uporabna le za klinično psihologijo, ampak za Psihologe nasploh
• KVT vedno zavzame empiričen pristop
• veliko število terapevtskih tehnik

###Osnovna teoretična izhodišča KVT

• VT izhaja iz teorij učenja (behaviorizem)
• Klasično pogojevanje je najpomembnejši koncept vedenjske paradigme
• E.L. Thorndike (1874-1949): osredotočanje na instrumentalno pogojevanje
• Instrumentalno pogojevanje je ključni mehanizem, preko katerega poteka učenje
• J. Wolpe (1915-1997): prenos znanstvenoraziskovalnih dognanj v klinično prakso
• Utemeljil vedenjsko terapijo, ki izhaja iz teorij učenja
• Bistvo vedenjske terapije: izogibanje domnevam o nezavednih procesih,

Razvoj kognitivne terapije

• Grški stoiki - človeka ne motijo stvari, ampak predstave, ki jih imamo o stvareh
• Pod vplivom nezadovoljstva z vedenjskim pristopom
• Pod vplivom nezadovoljstva s psihodinamičnim pristopom
• A. Ellis - nareil racionalno-emocionalno-vedenjsko terapij - pomembno vpliv na
• Notranji govor pomembno vpliva na čustvovanje;
• Mišljenje, povezanost s čustvi, je lahko funkcionalno ali ne

Rachman: KVT se je razvila v treh stopnjah: vzpon VT vzporedno v ZDA in UK med 1950 in 1970 vzpon KT v ZDA v 60ih letih (Beck, Ellis) z združitev VT in KT v 80ih letih prejšnjega stoletja od 90ih naprej nove oblik KVT (npr. ACT → “tretji val")

• A. Beck: ključen je integrativni značaj vedenjsko kognitivne paradigme, saj združuje spoznanja različnih področij psihologije, psihiatrije in sorodnih znanosti.

###Kaj ocenjujemo ugotovljeno

• Negtivne kognitivne misli
• KVT za spreminjanje mišljenja, razpoloženja in vedenja uporablja različne tehnike

POTEK TERAPIJE Ugotovljeno

• formulacije

###Temeljne značilnosti zdravljenja s KVT • KVT mora biti kulturno prirejena in prilagojena posamezniku • KVT poudarja pozitivno – spodbuja doživljanje več pozitivnih stanj,vliti upanje

Ocenjevanje/Evalvacija v KVT

• vedenjski intervju, samoopazovanje, samoporočanje / vprašalniki, ocenjevalne tehtnice, - racionalna analiza vedenja

INTEGRACIJA IN KLINIČNO PSIHOLOŠKA ODLOČITEV

• Napotno vprašanje,Pridobivanje informacij,ocenitev