Revitalizacija Prostorov PDF

REVITALIZACIJE PROSTORA  REVITALIZACIJA: proces obnovitve in okrevanja sistema. RENATURACIJA: ponovno obujanje habitata na območju, ki je bilo močno degradirano. Popolna sanacija pogosto ni mogoča, saj izgubljen ekosistem zelo težko obnovimo. S postopkom lahko pridobimo nov sekundarni...

REVITALIZACIJE PROSTORA  REVITALIZACIJA: proces obnovitve in okrevanja sistema. RENATURACIJA: ponovno obujanje habitata na območju, ki je bilo močno degradirano. Popolna sanacija pogosto ni mogoča, saj izgubljen ekosistem zelo težko obnovimo. S postopkom lahko pridobimo nov sekundarni ekosistem. PROJEKT REVITALIZACIJE Projekt revitalizacije zajema več faz. Na začetku se pridobi: soglasja, gradbena dovoljenja in včasih presojo vplivov na okolje. Sledi sanacija. Sanacija NE SME potekati v vegetacijskem obdobju oziroma v obdobju parjenja in vzreje mladic. Po izvedbi: monitoring in vzdrževalna dela. NAMEN REVITALIZACIJE/RENATURACIJE Obnovo ali zaščito se izvede za zagotavljanje: geotehničnih funkcij: zaščita pred erozijo, povečanje stabilnosti, ekoloških funkcij: obnovitev ali postavitev habitata, povečanje samočistilnosti, ekonomskih funkcij: nižji stroški vzdrževanja, estetskih funkcij: povečanje krajinske pestrosti NAČIN REVITALIZACIJE Ponekod so zaradi omejenosti prostora možne le manjše spremembe. Na drugih mestih pa je možno daljše odseke v celoti prepustiti naravnim procesom. V vodi posegi potekajo: IZBIRA METOD Izbira metod je odvisna od: lastnosti vodotoka: hitrost, strižne sile, režim, pretok... lastnosti brežin: naklon, vrste zemljine, rastlinska pokrovnost... denarnih sredstev: sofinanciranje, subvencija, skladi, prostovoljnost... značilnosti prostora: dostopnost, oddaljenost, razpoložljiva površina... POSEGI V STRUGI Umetne zajezitve in zajede: pospeševanje in upočasnitev vodnega toka 🡺 večja raznolikost mikrohabitatov, BP. Meander ali okljuk: rečni zavoj, v katerem na eni strani prihaja do erozije in na drugi strani do sedimentacije. 🡺 večja rečna dinamika, raznoliki mikrohabitati. Groblje: posamezni kamni ustvarjajo žuborenje vode 🡺 večja dinamika, bogatenje vode s kisikom, novi habitati.  Drče so elementi spodnjega dela struge. spreminjajo rečno dinamiko, omogočajo migracijo rib. Delitev glede na material: lesene, kamnite in kombinirane drče z blagim naklonom in grobo površino. Delitev glede na gradnjo: zložene, nasute in kaskadne drče.  Otok sredi reke je zaščiten s kamnometom in koli. Na njem je vegetacija (prostor za gnezdenje ptic, večja samočistilna sposobnost) plavajoče otoke: zasaditev makrofitov na plavajočem elementu. Pod njim zraste gost koreninski sistem (skrivališče živali) Pregrade so elementi zgornjega dela struge, kjer je vodni tok intenzivnejši. Če je pregrada previsoka, je potrebno zagotoviti ribji prehod. Kranjska stena: posebna oblika pregrade, vpisana v register žive kulturne dediščine.  Slapovi povečujejo aeracijo vode, hladijo okolico, oskrbujejo okoliške habitate z vodo, povečujejo samočistilno sposobnost... Slapove delimo glede na: - velikost (slapiči, srednje visoki, visoki slapovi...), - obliko (kaskade, ozkopramenski, podkev, pahljača...) in - čas pojavljanja (stalni ali hudourniški). Tolmuni: zadržujejo vodo, jo umirjajo, tu poteka sedimentacija 🡺 skrivališče za vodne živali. Pragovi: utrjujejo rečno dno, omogočajo rahel padec vode, zmanjšujejo hitrost in silo vode. Umetni: grajen iz podolgovatih nosilnih lesenih (najpogosteje iz jelše, kostanja) ali betonskih elementov, ki so prečno postavljeni na strugo. Robove zaščiti skalomet.  Kašta je stoletna stara zgradba, ki nudi vertikalno zaščito brežin. V dno brežine se zabijejo leseni koli (do 2/3 dolžine) in prečno namesti še druge kole. Tako ustvarjen prostor se napolni s kamenjem.  Jezbice: odbijači toka, ki so prečno postavljeni na smer vodnega toka na mestih, kjer običajno ni mogoče postaviti meandrov. Grajene kot kašte (kamen, les, šibje...). Razlika: na vrhu sta elementa zemlja in živa ščetka prostor, ki deluje kot skrivališče za mladice. POSEGI na brežini Skalometi (= kamnometi): najpreprostejši elementi za odbijanje vodnega toka. V žepe med skalami se pogosto sadijo potaknjenci.  Prodni nasip: zadržuje vodo, umirja vodni tok. Nasip mora biti nad nivojem vode. Filtracija vode, habitat.  Zaščita s kosmatim lesom: najstarejša oblika zaščite bregov. Običajno se uporablja iglavce s krošnjo. Zasede lahko do 15 % vodne površine. Zagotavlja: preusmeritev vodnega toka, upočasnjuje tok (sedimentacija plavin), življenjski prostor (npr. skrivališče za ribice).  Zaščita brežine s hlodovino spodbuja naravno sukcesijo brežine; grajena iz odmrlega lesa iz okolice, v kombinaciji z zasaditvijo lesnatih rastlin.  Gabioni ali žičnate košare: sodobni elementi iz dvojno prepletene pocinkane žice s kamenjem. Postavljajo jih tam, kjer ni prostora za druge ukrepe.  Poplet je grajen iz 2 - 3 leta starih upogljivih vej vrbe dolžine 1,5 do 3 m, kjer je debelejši konec potaknjen v zemljo. Sčasoma se veje ukoreninijo in še dodatno utrdijo brežino.  Fašine: v snopu vezane veje (lahko odmrli les, ki izboljša razmere za naselitev avtohtonih rastlinskih vrst, ali pa živi les, ki se sčasoma ukorenini). zaščita pred površinsko erozijo; omogočajo odlaganje sedimentov Potaknjenci: bela vrba (velika moč vegetativnega razmnoževanja, velik prirastek v kratkem času); Dravinja, Natura 2000.  Žive ščetke so običajno zavarovalna peta nad skalometom. Gre za nizko vegetacijo, ki varuje brežino pred erozijo. takojšnja zaščita; preprečevanje jarkovne in žlebične erozije  Potaknjenci: živa pregrada za stabilizacijo brežine. Uporabi se veje, ki se jih 2/3 potakne v zemljo. Za večjo uspešnost ukoreninjenja se v eno luknjo postavijo dva ali trije potaknjenci. Sadimo izven vegetacijskega obdobja.  Trstišče ima samočistilno sposobnost, filtrira vodo in ustvarja habitat mnogim organizmom. Enkrat letno je zaželena košnja, saj s tem ustavljamo sukcesijo.