Kurikulum za vrtce

Kurikulum za vrtce

• Nacionalni dokument, ki je obvezen za vse javne vrtce in predstavlja strokovno podlago za delo v vrtcih.
• Sprejet je bil 18. 3. 1999 na Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje.
• Namenjen je vzgojiteljem, pomočnikom vzgojitelja, ravnateljem, svetovalnim delavcem in omogoča strokovno načrtovanje in kakovostno izvajanje predšolske vzgoje v vrtcu.

Pojem kurikulum v vrtcu

• Vpeljan zato, ker je širši od pojma program, saj zajema celotno življenje otrok in odraslih v vrtcu.
• Postavlja otroka, njegove razvojne in individualne zmožnosti in posebnosti v središče.

Osnove za sprejem Kurikuluma za vrtec

• Konvencija o otrokovih pravicah
• Zakon o vrtcih in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja
• Primerjalne študije predšolskih kurikulumov v drugih državah
• Posnetek praktičnih rešitev v vrtcih pred spremembo programa

Zakonitosti o otrokovem razvoju

• Otrokov razvoj poteka skozi določene faze stopnje
• Vsi psihični procesi se razvijajo v vseh fazah razvoja
• Med otroki so v razvoju velike razlike
• V otrokovem razvoju so obdobja, ki so najbolj primerna, da se otrok nekaj nauči
• Posamezna področja razvoja se med seboj prepletajo

Zakonodaja v vrtcih

• Delo v vrtcih urejajo dva zakona: ZOFVI (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja) in Zakon o vrtcih.
• Strokovna podlaga za delo v vrtcih je kurikulum za vrtce, sprejet leta 1999.

Didaktična načela

• Didaktična načela so smernice, temeljni pristopi in zakonitosti dela, po katerih se vzgojitelj ravna pri organizaciji in vodenju vzgojno-izobraževalnega procesa.
• Načela so medsebojno povezana in nobenega ne moremo upoštevati ločeno.

Načelo nazornosti

• Poudarjena je vloga in pomen čutnega zaznavanja.
• Mišljenje otrok je predvsem konkretno in situacijsko.
• Vedno upoštevamo otrokovo neposredno okolje.

Načelo interesa in aktivnosti

• Otrok si bolje zapomni tisto, kar ga zanima.
• Motivirati otroka pomeni vzbuditi zanimanje, interes za tisto, kar otroku ponujamo.
• Resnično vrednost imajo le tista spoznanja, do katerih je otrok prišel z lastno aktivnostjo.

Načelo pozitivne usmerjenosti

• Izhajamo iz pozitivnih lastnosti otroka, pedagoškega optimizma.
• Ne pomeni popuščanja in strpnosti do otrokovih napak.

Načelo sistematičnosti

• Zahteva, da vsebine obravnavamo v določenem logičnem zaporedju.
• Paziti, da se sistematičnost in strukturiranost ne spremenita v togost, zaprtost, avtoritarnost.

Načelo postopnosti

• Poučevanje mora ustrezati razvojni stopnji in osebnostnim značilnostim otrok.
• Otrok napreduje po majhnih miselnih korakih: od lažjega k težjemu, od znanega k neznanemu.

Načelo individualizacije in socializacije

• Spoštuje in upošteva se individualne razlike posameznika.
• Vsem otrokom moramo nuditi ugodne možnosti za razvoj.
• Osnovni pogoj za izvajanje individualizacije – dobro poznavanje vsakega otroka.

Načelo ekonomičnosti

• Zastavljene cilje je potrebno doseči s čim manjšo porabo časa in moči.
• Pri delu vnašamo premišljene, racionalne spremembe.
• Ne pozabimo, da moramo otroku dati dovolj časa za delo.

Načelo enotnih vzgojnih vplivov

• Skladno delovanje vseh vzgojnih dejavnikov – družina, vrtec, šola, vrstniki, mediji, družba.
• Doslednost vzgojitelja se kaže v vztrajanju pri določenih zahtevah, postopkih, metodah, sredstvih in načelih.