Pravo in demokracija

Pravo je normativni sistem pravil, ki so podprti s kredibilno grožnjo uporabe fizične sile proti kršitelju teh norm.

Pravo je sistem vrednostno utemeljenih načel in pravil, s katerimi (državna) oblast prisilno ureja potencialno ali aktualno konfliktna družbena razmerja.

Pravo je izbran mehanizem ex post razreševanja sporov, ampak kot dovršen sistem ex ante zagotavljanja primernih spodbud in motivov za spreminjanje in/ali doseganje družbeno želenega vedenja ljudi in drugih pravnih subjektov.

Pravo je normativno in se torej ne ravna po kavzalnih zakonitostih kot tehnika ali naravoslovje.

Pravo je sistem pravil, s katerimi zakonodajalec pravnim subjektom:

• zapoveduje določen način ravnanja
• prepoveduje nezaželena ravnanja ali
• dovoljuje določena družbeno zaželena ravnanja

V demokratični družbi mora pravo:

• Ureja lahko le razmerja, pri katerih se lahko tisti, na katere se nanaša, po njem tudi ravnajo.
• V vseh relevantnih situacijah mora obravnavati enako vse tiste, na katere se nanaša.
• Mora biti javno (objavljeno in dostopno).
• Mora obstajati natančno določen postopek za ugotavljanje resničnosti katerihkoli dejstev, nujnih za uporabo pravnih norm.
• Ureja lahko le tista razmerja, pri katerih lahko državna oblast zagotovi tudi uspešen nadzor nad izvajanjem pravnih norm.

Pravo ureja družbene odnose in opredeljuje, kaj je pravilno in kaj ni. Moral pa se nanaša na notranje vrednote posameznika in njegove moralne koncepte. Pravo in moralo se lahko prepletajo, lahko se tudi razlikujeta.

Načelo delitve oblasti pomeni, da se oblast v državi razdeli na tri veje: zakonodajno, izvršilno in sodno vejo. To preprečuje koncentracijo moči v rokah enega organa in zagotavlja boljše varovanje pravic posameznikov.

Zakonodajna veja oblasti v Sloveniji: Državni zbor (sprejema zakone). Izvršilna veja oblasti v Sloveniji: Vlada (izvrši zakonodajo, vodi delovanje države). Sodna veja oblasti v Sloveniji: Sodišča (uravnavajo spore, varujejo pravice).

Ustavno sodišče v Sloveniji nadzira skladnost zakonov z ustavo (ustavo). Vrhovno sodišče pa je najvišje sodišče v sodnem sistemu in sodi v najtežjih sporih.

Sodniki so imenovani za določeno obdobje in jih ne more razrešiti Državni zbor. Sodniki lahko funkcijo izgubijo zaradi disciplinske sankcije ali sami odstopijo.

Pravni red v ožjem smislu so vsi splošni pravni akti (zakoni, uredbe, odloki). V širšem smislu pa se nanaša na celoten sistem pravnih predpisov v državi.

Splošnost pomeni, da se pravna norma nanaša na vse, ki izpolnjujejo določene pogoje (npr. vsi državljani). Abstraktnost pomeni, da pravilo opisuje splošno situacijo, ne določene konkretne osebe ali dogodka.

Opisuje okoliščine ali določa dejansko stanje, ki sproži določeno pravno pravilo.

Določa pravno dovoljen način ravnanja ali obnašanja.

Opisuje pravne posledice, če naslovljence ne ravna v skladu z dispozicijo, torej s zapovedjo, prepovedjo ali dovoljenjem.

Nanašajo se na konkretne naslovljence in na konkretni dejanski stan. Primeri: sodba, odločba, sklep, pogodba.

Opisujo vedenje pravnih subjektov v vnaprej zamišljenem in predvidenim dejanskem stanju. Na primer 'kdor drugemu vzame življenje'.

Zagotovlja predvidljivost prava in s tem pravno varnost. Pravni subjekti že vnaprej vedo, kako se lahko obnašajo.

Zakon, uredba, pravilnik ...

Ustava, zakon, mednarodne pogodbe, uredbe, pravilniki ...

Pravila, ki veljajo za vse, ki so na območju, kjer velja zakon, ne glede na njihovo narodnost ali državljanstvo.

Pravila, ki veljajo za vse, ki so vključeni v pravni sistem.

Zakon začne veljati 15 dni po objavi v Uradnem listu RS, razen če v zakonu ni določeno drugače.

Zakon preneha veljati, ko se sprejme nov zakon, ki ga odpravi (s posebnimi določbami), ali ko prenehajo veljati pogoji, za katere je bil sprejet.

Prejšnji predpisi ne veljajo več, ko se sprejme nov predpis. To lahko pomeni, da se nov zakon sploh ne uporablja za pretekle dogodke.

Pravila ne veljajo za dogodke iz preteklosti.

Postopek odkrivanja pravega pomena pravnih pravil, ki jih vsebujejo splošni ali konkretni pravni akti.

Ugotavljanje pomena pravnega pravila z analizo njegovega jezika, cilja, strukturne povezave z drugimi pravili in logičnega sklepanja.

Družbena razmerja, za katera bi bilo smiselno, da so pravno urejena, vendar jim ustrezna pravna norma v zakonu ali drugem formalnem viru prava manjka. To so razmerja, ki jih zakonodajalec sprva ni urejal, zaradi dinamičnega razvoja družbe so postala neurejena ali pa obstaja normativni spor, ki še ni bil rešen.

Vrste pravnih praznin, kjer je zakonodajalec v zakonu pozabil nekatera družbena razmerja urediti, vendar bi jih morala pravna norma urejati.

Pravne praznine v širšem smislu pomenijo, da cela področja prava niso urejena s formalnimi pravnimi akti. To se zgodi, ko pride do radikalnih družbenih sprememb (nastanek države, revolucija).

Sodnik izpolnjuje svojo funkcijo in pri tem se mora oprti na veljavne pravne norme (ustavo, zakone) in splošna pravna načela. V primeru, da zadeve ni mogoče rešiti z veljavnimi predpisi, se sodnik lahko sklicuje na podobne primere.

Pravna kultura, v kateri se sodniki pri odločanju opirajo na sodbo predhodnikov v podobnih primerih, ki se imenujejo precedensi. Spori se rešujejo s strani sodnika, ki ima široko diskrecijo.