Opredelitev bolečine in teorije

Opredelitev bolečine

• Mednarodna organizacija za preučevanje bolečine (IASP) opredeljuje bolečino kot neprijetno čutno in čustveno doživetje, povezano z dejansko ali potencialno okvaro tkiva.
• Doživljanje bolečine vplivajo posameznikove izkušnje, vzgoja in družbeno pogojene norme.
• Ločimo dva pojma: nocicepcija (nevrofiziološki pojem, ki opisuje aktivnost živčnih povezav pri bolečini) in bolečina (subjektivna izkušnja, ki spremlja nocicepcijo).
• Prag za nocicepcijo se razlikuje od praga za bolečino. Prag za bolečino določen statistično (jakost dražljaja, ki jo preiskovanec zazna kot bolečo v polovici poskusov).
• Prag za toleranco bolečine (jakost dražljaja, nad katero postane bolečina neznosna) se spreminja glede na posameznikovo počutje, motivacijo in okoliščine. Spremembe so izraz aktivnosti osrednjega živčevja.
• Bolečina ima tri razsežnosti: čutno-zaznavno, čustveno-motivacijsko in evalvacijsko-kognitivno.

Teorije zaznave bolečine

• Ključna teorija je teorija vrat (gate control theory). Razlikuje se od prejšnjih teorij po poudarku vloge modulatornih mehanizmov v osrednjem živčevju na nocicepcijo.
• O škodljivih dražljajih v osrednje živčevje sporočajo tanka aferentna vlakna Aδ in C v perifernih živcih.
• V zadajšnjih rogovih hrbtenjače se konvergirajo nociceptivni in nenociceptivni aferentni prilivi.
• Aktivnost inhibitornih internevronov v substanci želatinozi modulira vzdražnost sekundarnih nevronov. Nenociceptivni prilivi aktivirajo inhibitorne internevrone, nociceptivni prilivi jih zavirajo.
• Descendentni prilivi iz možganskega debla, limbičnega sistema in možganske skorje modulirajo vzdražnost sekundarnih nociceptivnih nevronov.

Anatomija in fiziologija bolečine

• Vzrok za bolečino je ponavadi vzdraženje perifernih nociceptorjev, ki so prosti živčni končiči.
• Nociceptorji pretvarjajo dražljaje (mehanske, kemične in termične) v akcijske potenciale.
• Nociceptorje delimo glede na funkcije: mehanoreceptorji z visokim pragom, mehano-termoreceptorji z visokim pragom in polimodalni nociceptorji.
• Skupna značilnost vseh nociceptorjev je visok prag vzdražnosti in slaba prilagodljivost.
• Receptivna polja nociceptorjev so več mm2 in se med seboj delno prekrivajo.
• Aksoni primarnih nociceptorjev so tipa Aδ (mielinizirani) in C (nemielinizirani). Razlika v mielinizaciji/debelini pomeni razliko v hitrosti prevajanja.
• Visceralni nociceptorji (notranji organi) tečejo ob simpatičnih ali parasimpatičnih poteh.

Patofiziologija nevropatske bolečine

• Nevropatska bolečina je bolečina, ki nastane zaradi okvare živčevja.
• Okvara perifernega živca povzroči preobčutljivost (senzitizacijo), ektopično proženje impulzov in nevrogeno vnetje. Gostota Na+-kanalov se poveča, nastanejo nenormalne živčne povezave (efapse).
• Centralni mehanizmi vključujejo deaferentacijo, centralno senzitizacijo, brstenje nevronov in zvečano aktiviacije receptorjev NMDA.
• Navijanje (wind-up) je progresivno večanje števila akcijskih potencialov ob ponavljajočih se dražljajih; povzroči dolgoročno ojačitev (LTP).
• Spričo hudih bolečinskih dražljajev lahko pride do ekscitotoksične okvare in smrti nevronov.
• Kronična bolečina spremlja hiperalgezija in alodinija.

Lajšanje in preprečevanje bolečine

• Lajšanje se lahko izvaja na različnih ravneh nociceptivnega procesiranja s uporabo različnih pristopov (zdravila, kirurški posegi, drugi postopki).
• Zdravila (periferna in centralna): salicilati, nesteroidni analgetiki, kortikosteroidi, lokalni anestetiki, kapsaicin, opiatni analgetiki, antikonvulzivi, triciklični antidepresivi, kanabinoidi.
• Kirurški posegi (deaferentacija): prekinitev živca, uničenje vstopnega mesta zadnje korenine v hrbtenjačo (DREZ), sprednje-stranska hordotomija.
• Drugi postopki: hlajenje, imobilizacija, psihoterapija, TENS, akupunktura, metoda škatle z zrcalom.