Kri: Lastnosti, sestava in funkcije - PDF

Kri Tekoče tkivo iz celic (delcev) in zunajcelične raztopine. Kri je v žilah in v srcu. Vse celice v telesu so odvisne od krvi, kri zagotavlja stabilnost “notranjega okolja” in homeostazo: 1. je transportno sredstvo 2. omogoča obrambo, 3. krvni proteini vzdržujejo pH in ozmolarnost zunajceličn...

Kri Tekoče tkivo iz celic (delcev) in zunajcelične raztopine. Kri je v žilah in v srcu. Vse celice v telesu so odvisne od krvi, kri zagotavlja stabilnost “notranjega okolja” in homeostazo: 1. je transportno sredstvo 2. omogoča obrambo, 3. krvni proteini vzdržujejo pH in ozmolarnost zunajcelične tekočine 1. Kri prenaša molekule in toploto Kri je transportno sredstvo za prenos različnih molekul po telesu. - Hranila (aminokisline, glukoza, proste maščobne kisline, elektroliti, voda) se absorbirajo v gastrointestinalnem traktu in se po krvi prenašajo do tkiv v telesu. - Kisik preide v kri, ko le-ta potuje skozi obtočila v pljučih. - Ogljikov dioksid se absorbira v kri, ko cirkulira prek tkiv in se odda v pljučih, kjer se izloči v izdihanem zraku. -Drugi celični presnovki (sečnina, sečna kislina, odvečna voda) potujejo po krvi do ledvic, kjer se izločijo. - Prenos kemičnih signalov: od tkiv in organov, kjer nastajajo, do tarčnih tkiv in organov, kjer učinkujejo. - Prenos toplote, ki se oddaja v okolico (konvekcija). 2. Obramba pred tujki in poškodbami žil Nekatere celice v krvi imajo zmožnost fagocitiranja, kar pomeni, da lahko “požirajo” tujke (telesu tuje substance in mikroorganizme) ali pa jih inaktivirajo, da niso toksični za telo. Druge celice imajo sposobnost izločanja snovi (protiteles), ki specifično vežejo tujke in jih funkcionalno izničijo. Tretje celice izločajo snovi, ki uravnavajo pretok in strjevanje krvi po žilah, kot obrambni odgovor na poškodbo. Rdeče krvne celice Bele krvne celice (monocit) Krvne ploščice 3. Uravnavanje pH in ozmolarnosti Kemični pufri v krvi preprečujejo, da bi se pH krvi preveč spreminjal. Kri tudi prenaša kisle in bazične substance do ledvic, kjer se izločijo. V normalnih razmerah rahlo bazična (pH = 7,35 do 7,45; povprečje 7,40). Večina proteinov (koloidi) ne prehaja prek stene kapilare. Ustvarjajo ozmotski tlak, ki vpliva na prehod drugih topljencev in vode med krvjo in intersticijsko raztopino. Lastnosti krvi kot tekočine Kri je iz celic, ploščic in plazme Kri je iz mikroskopsko majhnih delcev: eritrociti- rdeča krvnička, rdeče krvno telesce levkociti- bela krvnička, belo krvno telesce trombociti- krvna ploščica Krvničke so suspendirane v raztopini, ki jo imenujemo plazma. Frakcije krvi (centrifugiranje): koncentrirani eritrociti, levkociti, trombociti in frakcije proteinov (npr. γ-globulini). Kri predstavlja 6 do 8 % telesne mase. Volumen krvi: pri ženski 4,5 do 5,5 l, pri moškem med 5,0 in 6,0 l; Se spreminja v odvisnosti od stanja v telesu (spremembe vsebnosti vode). Normovolemija - normalen volumen krvi, hipovolemija (volumen manjši od normalnega, npr. pri krvavitvi, izgubi plazme ob krvavitvi, izgubi natrija, …), hipervolemija (volumen večji od normalnega). Specifična teža in viskoznost Specifična teža (oz. relativna gostota): razmerje med težo znanega volumna neke tekočine in težo enakega volumna čiste vode (1,00). Pri normalnem odraslem človeku je spec. teža krvi med 1,05 in 1,06. Določa število celic in koncentracija kemičnih sestavin, ki so raztopljene v plazmi. Če se spremeni število celic ali pa sestava plazme, se to lahko pokaže na specifični teži krvi. Viskoznost je mera za pretočnost neke tekočine. Večja kot je viskoznost neke tekočine, manj je tekoča. viskoznost Voda: 1.00 Celotne krvi: 3,50 do 5,50 (povprečje 4,50). Pri policitemiji do 10. Plazma: 1,90 do 2,60 (povprečje 2,20). (Povečanje deleža celic, koncentracije proteinov, poveča viskoznost krvi.) Povečana viskoznost krvi vpliva na večjo dejavnost srca. Hitrost sedimentacije eritrocitov Kri se v epruveti z antikoagulantom (preprečimo strjevanje) sedimentira. Težji delci (eritrociti) se usedejo na dno. Supernatant: jantarne barve. Nad eritrociti se naredi sloj levkocitov („buffy coat“), ki so lažji od eritrocitov. Hitrost usedanja krvi se imenuje hitrost sedimentacije. Normalne vrednosti: starost v letih (+10 za ženske)/2. Npr. za 20 letnega moškega 10 mm na uro; za ženske pa 15 mm na uro. Pri vnetnih procesih se poveča vsebnost proteinov v plazmi, kar poveča hitrost sedimentacije krvi. Hitrost sedimentacije krvi se poveča pri akutnih in kroničnih vnetnih procesih (revmatoidni artritis, tuberkuloza, alergijske reakcije), poveča pa se tudi pri policitemiji (povečano število eritrocitov). Hematokrit Razmerje med volumnom eritrocitov, in celotnim volumnom krvi. Moški: 45 ± 5%, Ženske: 42 ± 5 %. Sreminja se s starostjo, odvisen od spola, z regije telesa. Arterijska kri malo nižji od venske krvi. Določamo iz venske krvi, ki jo izoliramo s silikonizirano brizgo (zmanjša poškodbo celic in zmanjša aktivacijo trombocitov), antikoagulant, centrifugiramo 10 minut pri 1500 g. Po centrifugiranju vedno nekaj plazme ostane še med celicami (4 %), pomnožimo stolpec s celicami s 0,96. Hematokrit se spremeni pri boleznih: število eritrocitov (policitemija 75%, anemija 25%), volumen plazme ali pa vpliv na oboje. Plazma Sestava plazme Tekoči del krvi brez celic (centrifugiranje). Plazma koagulira (gel se loči od tekočega dela (serum). Serum je po sestavi enak plazmi, a ne vsebuje dejavnikov koagulacije. Plazma je jantarne barve (93 % voda, 7 % topljenci). 1 liter: 930 g vode, 60 g proteinov, 8 g anorganskih snovi (K+, Na+, Cl-, HCO3-, Ca2+) in 2 g organskih snovi (glukoza, glicerol, proste maščobne kisline). Vsebuje raztopljene pline (O2, N2, CO2), hormone, vitamine, encime, pigmente, celične presnovke (urea, sečna kislina,...) in hranila (aminokisline). Sestava plazme je različna med posamezniki, spreminja se glede na čas odvzema krvi.  V telesu so tri predelki tekočine: plazma, intersticijska raztopina (cerebrospinalna t., očesna t., sklepna t.) in znotrajcelična tekočina. Plazma in intersticijska raztopina sta ločeni s kapilarno pregrado. Vsebnost vode in elektrolitov v plazmi je identična tisti v intersticijski raztopini. Vsebnost proteinov različna – ozmotski gradient med plazmo in intersticijsko raztopino vpliva na porazdelitev vode v telesu. Vloga plazemskih proteinov Veliki proteini (44 kD do 1,3 MD), koloidi. - vir celične prehrane (zaloga amino kislin). Mononuklearni fagociti v retikularnem vezivnem tkivu (celice retikulo-endotelijskega sistema - makrofagi v jetrih, vranici, pljučih, limfnem tkivu) “požrejo” in razgradijo proteine. -prenašalci za druge molekule (tiroksin, kortizol, lipidi, zdravila, železo). -delujejo kot pufri, ki stabilizirajo pH na 7,40; vežejo prebitek H+ ali prebitek OH-, amfoterične značilnosti. Tipično bazični, vežejo prebitek H+. -delujejo encimsko in specifično vplivajo na strjevanje krvi. -so koloidi in povzročijo ozmotski (onkotski) tlak, ki vpliva na porazdelitev vode med plazmo in intersticijsko raztopino. Ozmotski tlak plazme 7,3 atm (1 atm = 760 mmHg), oncos – gr. otekanje. izotonična, hipertonična, hipotonična. 99,5 % ozmotskega tlaka plazme ustvarijo majhne molekule (elektroliti, urea, glukoza, prehajajo kapilarno steno), 0,5 % veliki proteini, ki ne prehajajo kapilarne stene. Normalni onkotski tlak (koloidni ozmotski tlak) znaša 28 mmHg. Albumin 60 % vseh plazemskih proteinov (MW 69.000). Zaradi relativno majhne molekulske teže ta protein prispeva približno 80% k ozmotskemu tlaku plazemskih proteinov. Zmanjšanje količine albumina pri presnovnih boleznih (kwashiorkor), pri jetrnih boleznih, ledvičnih boleznih lahko povzroči izgubo tekočine iz krvi in povečano količino vode v intersticiju, kar se izkaže kot periferni edem (oteklina, zabuhlost). Prenašalne funkcije: zdravila (penicilin, barbiturati); pigmenti (bilirubin in urobilin); hormon tiroksin; proste maščobne kisline; žolčne kisline,...). Globulini 40 % plazemskih proteinov (23 %:α-1, α-2, β- 1, β-2; 17%: γ-globulini). α-1 globulini so glikoproteini in lipoproteini. HDL lipoproteini prenašajo lipide, preprečujejo naselitev holesterola v stenah arterij. Sem sodijo še globulini, ki vežejo tiroksin, kortizol, vitamin B12. α-2 globulin je haptoglobin, ki veže prosti hemoglobin, ceruloplazmin, ki veže Cu2+. Sem sodi protrombin, eritropoetin, angiotenzinogen in fetuin-a, ki veže sicer netopen kalcijev fosfat. β-globulini vsebujejo večino apolipoproteinov. β-1 lipoprotein LDL prenaša lipide in pospešuje odlaganje v arterijski steni. Druge snovi, ki jih prenašajo β- globulini so fosfolipidi, gliceridi, vitamini, ki so topni v lipidih (A, D, E, K) in kovine, kot sta baker in železo. Transferin (siderofilin) veže železov in bakrov ion. γ-frakcija plazemskih proteinon vsebuje imunoglobuline (protitelesa, Ig) Skupine imunoglobulinov: IgG, IgA, IgM, IgD in IgE. 99% vseh imunoglobulinov sodi v skupine G, A ali M. Skupini D in E sta redki v plazmi. Razmerje med albumini in globulini se spreminja med boleznijo, vsota albuminov in globulinov ostaja nespremenjena. V γ-frakcijo sodi tudi fibrinogen. Elektroforeza plazemskih proteinov (s snovmi, ki se nanje vežejo)  Fibrinogen Fibrinogen je topni protein, ki nastaja v jetrih. Med strjevanjem krvi se fibrinogen pretvori v netopni protein fibrin, ki predstavlja nitasto mrežo za krvni strdek. Hematopoeza: nastanek krvnih celic “Prave” celice le levkociti, ki imajo jedro. Eritrociti, trombociti, levkociti izhajajo (hematopoeza) iz pluripotentnih hematopoetskih matičnih celic (PHSC). Hematopoeza, ki vodi v nastanek eritrocitov se imenuje eritropoeza. Levkopoeza pa, če pri tem nastanejo levkociti. bipotentne Eritrociti Oblika eritrocitov je prilagojena funkciji Oblika bikonkavnega diska, ugodno razmerje med površino in volumnom, relativno velik difuzijski pretok snovi prek membrane. Temeljna funkcija: prenos kisika in ogljikovega dioksida po krvi. Nimajo jedra in drugih organelov. V notranjosti citoskelet zagotavlja prožnost in obliko. V normalnih razmerah je v krvi 5 milijonov eritrocitov na mikroliter. Žličarka na Kanarskih otokih Eritrociti z jedri pri ptičih (Platalea leucorodia) (vmes še eozinofilec, heterofilec {pri človeku nevtrofilec} in limfocit) Hemoglobin in prenos kisika 200 do 300 milijonov molekul hemoglobina na celico. Hemoglobin reverzibilno veže kisik in ogljikov dioksid (deluje tudi kot pH pufer). Struktura hemoglobina: iz globina (različne molekule) in štirih hemov (atom železa veže molekulo kisika, 4 kisiki na molekulo hemoglobina). V pljučih se hemoglobin oksigenira (oksihemoglobin, svetlo rdeče barve). V tkivih se kisik oddaja, hemoglobin postane (temno rdeč). Kri vsebuje 15 g hemoglobina na 100 ml krvi. 98% kisika, ki se prenaša po krvi, je na oksihemoglobinu. Kapaciteta krvi za prenos kisika: količina kisika na 100 ml krvi. Gram hemoglobina veže 1.34 ml kisika. V 100 ml krvi je torej 20 ml kisika. Odrasli imajo tip hemoglobina A, plod tip F (fetalni). A1: dva  in dva (pri odraslem 96% vsega hemoglobina) A2: dva  in dva (2%) F: dva  in dva (2%) Pri srpastocelični anemiji tip hemoglobina S Mutacija genov, ki sodeluje pri sintezi hemoglobina lahko povzroči: Talasemije (zmanjšanje ali odsotnost sinteze ene globinske verige v tetrameru Hb) kvantitativna motnja Na primer talasemija alfa, talasemija beta, heterozigotna je lahko asimptomatska Hemoglobinopatije (sprememba zaporedja aminokislin v izraženem Hg) kvalitativna motnja Gensko svetovanje  Hemoglobin je najbolj razširjen respiratorni pigment v živalskem svetu in edini pri vretenčarjih. Pri vretenčarjih je vedno v eritrocitih. Hemocianini z bakrovimi atomi so pogosti pri členonožcih (Arthropoda) in mehkužcih (Molusca). Moder. Klorokruorini podobni hemoglobinu (z železom), vendar se pojavlja vedno zunajcelično pri morskih kolobarnikih (Annelida). Zelene barve. Eritropoeza Nastane v rdečem kostnem mozgu (medenična kost, ploščate kosti lobanje). V patoloških stanjih tudi izven medule kosti (v vranici in v jetrih). burst erithroid Dnevna izdelava približno 230x109 eritrocitov. Kapaciteta se lahko poveča do 6 krat. Življenjska doba: 4 mesece. Eritropoeza se začne z matično celico, iz katere nastanejo kolonije, celice se preobrazijo do stopnje, ko izgubijo jedro (retikulocit). Retikulociti in zreli eritrociti se izplavijo iz kosti v kri. Razmerje med retikulociti in eritrociti je 1:100 (sorazmerno eritropoezi). Po dnevu in pol se sproščeni retikulociti preobrazijo v eritrocite. PHSC (pluripotentna hematopo. matična cel.- CFU-B - CFU-E - Proeritroblast - Bazofilni eritroblast – - Eritroblast – Normoblast – Retikulocit - Eritrocit V prvih tednih embrija eritrociti nastajajo v rumenjakovi vrečki, kasneje v jetrih, vranici in limfnih vozlih. V zadnjih tednih pred rojstvom skoraj izključno v rdečem kostnem mozgu. V otroštvu nastajajo eritrociti tudi v dolgih kosteh, kasneje v ploščatih kosteh in vretencih. Eritrociti Železo in eritropoeza Za eritropoezo je potrebnih več snovi: aminokisline, železo, baker, vitamin B2 (riboflavin), vitamin B12 (cianokobalamin), piridoksin in folat. Pomanjkanje vodi v anemije, npr. makrocitna (megaloblastna) anemija. Železo je med najpomembnejšimi. 3,2 g železa v telesu je vezanega na hemoglobin. 0,2 g na mioglobin in 0,4 na citokrome. 1,6 g na feritin, jetrni protein. Skladiščeno železo se lahko takoj uporabi za potrebe sinteze hemoglobina. Prenašanje železa v plazmi omogoča transferin, veže železo, ki se absorbira v prebavnem traktu ali pa se sprosti iz depojev in ga transportira v kostni mozeg, kjer nastajajo eritrociti. Vse celice v telesu potrebujejo železo, saj encimi oksidativnega metabolizma potrebujejo to kovino za normalno delovanje. Priporočen dnevni vnos železa je 15 mg. Transferin z železom se veže na receptor in vnese z endocitozo, zaradi pH se odcepi železo in protein reciklira Železo v sredici feritina Eritropoetin Stimulira eritropoezo. Pri padcu parcialnega tlaka kisika v arterijski krvi pride do aktivacije ledvic, ki prično sproščati eritropoetin. Ta potuje v kostni mozeg, kjer stimulira proces diferenciacije. Ob maksimalni stimulaciji (hipoksija) se lahko poveča eritropoeza za 5 do 6 krat. Dializni bolniki prejemajo rekombinantni eritropoetin (ki se sicer izdeluje predvsem v ledvicah). Delovanje eritropoetina  Aminok Razgradnja eritrocitov Po 4 mesecih, v makrofagih (vranica, jetra, kostni mozeg). Recikliranje: peptidni del za aminokisline. Hem razpade na železo (Fe3+) in biliverdin, zeleni pigment se reducira do bilirubina ter se sprosti v plazmo, kjer se veže na albumin in potuje v jetra (konjugira z glukuronsko kislino, večja topnost), po žolčevodu prenese v tanko črevo. V črevesu bakterije: bilirubin – urobilinogen (brezbarvni), večina katerega se izloči v blatu v obliki sterkobilina (rjave barve). Del urobilinogena se reabsorbira in se izloči prek ledvic v urinu (oksidiran v urobilin, jantarna barva seča). Železo se absorbira in s transferinom potuje po plazmi. Bilirubin je toksičen za živčevje. Hiperbilirubinemije pri pospešenem razpadu eritrocitov, pri jetrnih boleznih, pri obstrukciji žolčevodov. Zlatenica je simptom (klinični znak), rumeno obarvane beločnice, koža in sluznice. Hemoglobin iz poškodovanih eritrocitov se lahko ujame tudi na haptoglobinu, ki prepreči izločanje prek ledvic. feces Mehanizem toksičnosti še ni podrobno znan. Gre verjetno za zaviranje fosforilacije (tudi sinapsina) v nevronih.  Anemije Anemija je stanje znižane oksiformne kapacitete krvi, kar je lahko posledica zmanjšanega števila eritrocitov ali/in zmanjšane količine hemoglobina. Anemija: hemoglobina manj kot 12 g/100 ml krvi (normalno ga je 15 g/100 ml), ali: hematokrit manjši od 37 %. Znaki: fizična in mentalna utujenost. Anemija se lahko razvije zaradi upočasnjenega nastanka eritrocitov, zaradi pospešenega razpada ali pa kombinacije obojega. Anemije so različnih tipov in jih določimo glede na morfologijo in glede na vsebnost hemoglobina: mikrocitična, makrocitična, hipo- ali hiper-kromični eritrociti. Anemije glede na vzrok: - pomanjkanje železa - krvavitev - megaloblastna anemija ob pomanjkanju vitamina B12 ali folne kisline (varianta je perniciozna anemija, avtoimuna: pomanjkanje intrinzičnega faktorja za absorpcijo B12 - aplastična anemija zaradi oslabljenega razvoja krvničk – premalo eritrocitov. Policitemija Pomeni relativno ali absolutno povečanje števila eritrocitov (število večje od 6,2 milijona na mikroliter krvi). Relativna policitemija zmanjša volumen plazme zaradi dehidracije. Absolutno povečanje števila eritrocitov, bolezen policitemija vera. Sekundarna policitemija (eritrocitoza) bivanje na višini. Kronična izpostavljenost nižjemu parcialnemu tlaku kisika stimulira eritropoezo. S tem se poveča viskoznost krvi, kar je neugodno za delovanje srca.  MCV – mean corpuscular volume MCH – mean corpuscular hemoglobin MCHC – mean corpuscular hemoglobin concentration (masa Hb na volumen eritrocita) Legenda: S- serum K- kri Poškodba tkiv (jeter): AST- Aspartat-aminotransferaza ALT- Alanin-aminotransferaza GamaGT- gama-glutamil-transferaza SR- Sedimentacija eritrocitov RDW- Red Cell Distribution Width (koeficient variacije volumna eritrocitov) DKS- diferencialna bela krvna slika MPV- Mean platelet volume  Krvne skupine Mešamo kri različnih ljudi: eritrociti agregirajo v skupke (aglutinacija). Strdki povzročijo motnje v oksigenaciji tkiv, lahko smrt. Transfuzija, kri dajalca dodajamo krvi prejemnika. Avtologna (lastna kri) in alogena (od krvodajalca). Kako se izognemo aglutinaciji, posledica interakcije z nekompatibilno krvjo? Aglutinacija je posledica prisotnosti površinskih antigenov (molekula ali del molekule, ki je telesu tujek) in prisotnosti protiteles v plazmi. Eritrocitni antigeni aglutinogeni, pripadajoča protitelesa aglutinini. Eritrocitnih antigenov je več sto, za večino značilna šibka antigeničnost (povzročajo šibko imunsko reakcijo). Močno imunsko reakcijo in aglutinacijo eritrocitov povzročijo antigeni aglutinogeni: A, B in D. Transfuzija nekompatibilne krvi stimulira nastanek aglutininov A, B in D (anti-A, anti-B, anti-D). ABO ali AB0? Slov. med. slovar priporoča AB0 Int. Soc. of Blood Transfusion, Red Cell Immunogenetics and Blood Group Terminology Working party: ABO Skupine AB0 označujejo štiri tipe krvi Skupina krvi A ima na eritrocitih antigen A, plazma anti-B protitelo. Skupina krvi B ima na eritrocitih antigen B, plazma anti-A. Krvna skupina AB vsebuje na eritrocitih antigen A in B, v plazmi ni protiteles anti-A in anti-B. Krvna skupina 0 nima antigenov A in B na membrani eritrocitov, v plazmi protitelesa anti-A in anti-B. Transfuzija nekompatibilne krvi povzroči vezavo aglutininov anti-A, anti-B). Tipiziranje krvi po AB0 z aglutinacijo Skupino krvi lahko potrdimo z aglutinacijo znanih eritrocitov v neznanem serumu Navzkrižni preizkus „Cross-Matching“. Prikladno za hiter klinični preizkus kompatibilnosti rdečih krvničk donorja. Prejemnikov serum preizkusimo z dodajanjem donorjevih krvničk. (‚major cross-match‘) Transfuzija: donor skupina B, recipient skupina A, dve reakciji: Anti-A v plazmi donorja reagira z antigenom A recipienta (manjše aglutinacije). Anti-B v plazmi recipienta reagira z antigenom B donorske krvi (burna aglutinacija). V plazmi recipienta je velika količina protitelesa anti-B, burna reakcija z antigenom B krvi donorja. Transfuzijsko reakcijo spremljajo znaki (v dveh urah) slabosti, občutki nelagodja, težavno dihanje, bolečina v prsnem košu in vratu, ki lahko vodijo v šok. Glede na količino donorske krvi lahko resni zapleti v delovanju ledvic, srca, pljuč, jeter in možganov s smrtnim izzidom v nekaj dneh. Kdor ima skupino AB je pogojno “univerzalni” prejemnik, saj lahko prejme kri s kupinami A, B in 0. Tisti s skupino 0 “univerzalni” donorji. V resnici ni univerzalnosti, saj so na membrani eritrocita prisotni še drugi antigeni. Med temi je antigen, ki je prisoten v 85% populacije, to je Rh faktor. Dajalec skupine O+ ne more biti donor prejemniku s skupino AB-. Major blood groups, year of report, discoverer/s Blood Group Year Reporter (s) ABO –System 1901 Landsteiner K M/N –System 1927 Landsteiner K, Levine P P – System 1927 Landsteiner K, Levine P Secretor /Non-(ss) 1932 Schiff F, Sasaki H Factor Q 1935 Imamuras S Rhesus (Rh) 1940/41 Landsteiner K, Wiener A Lutheran (Lu) 1945 Callenders S, Race RR, Paykoc Z Lewis (Le) 1946 Mourant AE Karl Landsteiner, Kell (K) 1946 Coombs RRA, Mourant AE, Race RR Dunajski patolog in Factor S/s 1947 Walsh RJ, Montgomery C imunolog, 1868-1943 Duffy (FY) 1950 Cutbush M, Mollison PL Kidd (Jk) 1951 Race RR et al. Diago (Di) 1954 Levine P et al. Yt System 1956 Eaton BR et al. Auberger (AU) 1961 Salmon C et al. Xg 1962 Mann JD et al. Dombrock (Do) 1965 Swanson J et al. Iran J Public Health. 2013; 42(1): 1–6. Antigen D določa skupino Rh Rh, opica Rhesus. Antigen D (Rh faktor). Če je Rh faktor prisoten, je kri skupina Rh+, če ni pa, Rh -. Protitelesa (IgG) proti Rh faktorju običajno niso prisotna v krvi skupine Rh-. Tako pri prvem mešanju pozitvne z negativno krvjo ne bo reakcije. Po prvem stiku se bodo razvila protitelesa in pri ponovnem stiku negativne krvi s pozitivno bo prišlo do uničenja pozitivnih celic. Rh+ krvi nikoli recipientu z Rh- skupino. Obratno je sprejemljivo, če je zagotovljena kompatibilnost skupin AB0. Opice rezus makak (Macaca mulatta)  Levkociti Levko = belo, Levkociti nimajo pigmentov, agranulociti (limfociti, monociti) in granulociti (polimorfonuklearni levkociti, vsebujejo granule – npr. lizosomi, nevtrofilci, eozinofilci, bazofilci). Število: 7000 do 10000 na mikroliter krvi. DIFERENCIALNA SLIKA: nevtrofilci (40 do 75%), limfociti (20 do 50%), monociti (2-10%), eozinofilci (1-6%) in bazofilci (0 do 2%); Sl. ref. vrednosti. Vloga: obramba telesa, fagocitiranje (požiranja)-uničijo tujek, detoksifikacije tujka-izločajo protitelesa in kemične prenašalce, encime in druge substance. Possible Causes of High and Low WBC Differential Results Type of WBC Examples of causes of a high count Examples of causes of a low count Neutrophils neutrophilia neutropenia Acute bacterial infections and also some Myelodysplastic syndrome infections caused by viruses and fungi Reaction to drugs (e.g., penicillin) Inflammation Autoimmune disorder Tissue death (necrosis) Chemotherapy Physiological (stress, rigorous exercise) Aplastic anemia Smoking Lymphocytes lymphocytosis lymphopenia or lymphocytopenia Acute viral infections Autoimmune disorders (e.g.,hepatitis, chicken pox, Infections (e.g., HIV, TB, herpes, rubella) hepatitis,influenza) Certain bacterial infections Bone marrow damage Monocytes monocytosis monocytopenia Chronic infections (e.g., Usually, one low count is not medically tuberculosis, fungal infection) significant. Eosinophils eosinophilia eosinopenia Asthma, allergies such as hay fever Usually, one low count is not medically Drug reactions significant. Inflammation of the skin (e.g., eczema) Inflammatory disorders (e.g.,celiac disease) Basophils basophilia Basopenia Rare allergic reactions (e.g. food Usually, one low count is not medically allergy) significant. Inflammation Levkemije in rak kostnega mozga lahko povzročajo levkocitoze (več) in levkopenije (manj levkoc).