Mehanizmi sladkorne bolezni

Mehanizmi nastanka in zapletov sladkorne bolezni

• Sladkorna bolezen je skupina presnovnih bolezni, ki se kaže kot kronična hiperglikemija.
• Hiperglikemija nastane zaradi dednih in okoljskih dejavnikov, zmanjšanega izločanja inzulina, zmanjšanega vstopa glukoze v tkiva in povečane tvorbe glukoze.
• Sladkorna bolezen je diagnosticirana, če je koncentracija glukoze v krvi na tešče nad 7,0 mmol/l ali kadar koli nad 11,1 mmol/l ob prisotnosti kliničnih težav.
• Klinični znaki hiperglikemije so lahko žeja, občutek suhih ust, poliurija, utrujenost, in posledice kroničnih zapletov.
• Za diagnozo sodeluje tudi oralni glukozni tolerančni test (OGTT) in merjenje glikiranega hemoglobina HbA1c.
• Mejna bazalna glikemija (MBG): 6,1–6,9 mmol/l na tešče
• Motena toleranca za glukozo (MTG): 7,8–11,0 mmol/l v 2 uri OGTT
• Pri prediabetesu je prisotna MBG ali MTG, kar lahko sčasoma napreduje v sladkorno bolezen.
• Presnovni sindrom vključuje visceralno debelost, hipertrigliceridemijo, znižano koncentracijo HDL, zvišan krvni tlak in zvišano koncentracijo glukoze (inzulin odpornost).

Patofiziološka opredelitev sladkorne bolezni

• Sladkorna bolezen je opredeljena kot skupina presnovnih motenj, ki nastanejo zaradi pomanjkanja učinkov inzulina.
• Pomanjkanje je lahko posledica okvare celic beta trebušne slinavke in/ali inzulinske rezistence v tkivih.
• Tkiva, kjer potekajo presnovne funkcije, so jetra, mišice in maščobno tkivo.

Izločanje inzulina

• Glavni dražljaj za izločanje inzulina je povišana koncentracija glukoze v krvi.
• Glukoza vstopi v celice beta z glukoznimi prenašalci GLUT1 in/ali GLUT2.
• Glukokinaza fosforilira glukozo v glukoza-6-fosfat.
• Visoko razmerje ATP/ADP zavira ATP občutljive kalijeve kanale.
• Zmanjšanje odtoka K+ povzroči depolarizacijo in odpiranje napetostno odvisnih kalcijevih kanalov.
• Prispevajo tudi inkretini, kot je GLP-1, in drugi dejavniki (acetilholin, aminokisline, PMK).
• Adrenalin in noradrenalin lahko zavre izločanje inzulina.
• Zaviralci DPP-4 (gliptini) povečajo koncentracijo inkretinov.

Potovanje inzulina in delovanje na tarčne celice

• Inzulin potuje po krvi do hepatocitov, kjer veže receptorje insproži delovanje.
• Inzulin se reabsorbira v ledvicah in razgradi.
• Razpolovni čas inzulina v krvi: 3-5 minut.

Sladkorna bolezen tipa 1 (SB1)

• Nastane zaradi avtoimunskega napada na celice beta trebušne slinavke.
• Dedna nagnjenost in dejavniki okolja prispevajo k nastanku.
• Pogosto prizadene mlade ljudi.
• Značilno se razvije avtoimunska reaktivnost proti lastnim antigenom na celici beta.
• Povezana z genetskimi različicami genov glavnega histokompatibilnostnega kompleksa (MHC).
• Možni sprožilni dejavniki so virusne okužbe, prehranski dejavniki.

Sladkorna bolezen tipa 2 (SB2)

• Po navadi se razvije v srednjih ali poznejših letih.
• Glavna značilnost je inzulinska rezistenca v tkivih in okvarjeno izločanje inzulina.
• Povezana z dednimi dejavniki in dejavniki okolja, kot je debelost in telesna neaktivnost.

Akutni zapleti

• Diabetična ketoacidoza (DKA): smrtno nevarno stanje (običajno pri SB1)
• Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom (DAHS): nevarno stanje, pogosto pri SB2

Kronični zapleti

• Makroangiopatije: ateroskleroza, koronarna bolezen, okluzivna arterijska bolezen
• Mikroangiopatije: diabetična nefropatija, retinopatija
• Diabetične nevropatije: okvare perifernega živčevja
• Drugi zapleti, ki prizadenejo druge organe.