Debelost in njeni vidiki

Debelost: Opredelitev in vzroki

• Debelost je kronična bolezen, ki jo definira kopičenje odvečne maščobe v telesu.
• Je resen javnozdravstveni problem zaradi razširjenosti, povezanih bolezni in slabše kakovosti življenja.
• Nastane zaradi dolgotrajne pozitivne energijske bilance (vnos energije je večji od porabe).
• Oblikujemo jo kot pretežno hiperplastično (povečano število maščobnih celic, pogosto pri otrocih) ali hipertrofično (povečana velikost maščobnih celic, pogosto pri odraslih).
• Pri moških je bolj pogost visceralni tip debelosti (osrednje kopičenje maščobe okoli trebuha), pri ženskah pa periferni tip (kopičenje maščob na bokih in stegnih).
• Telesno maso klasificiramo z indeksom telesne mase (ITM).
• ITM = telesna masa / (telesna višina)² [kg/m²]
• Normalen ITM je med 18,5 in 24,9. ITM nad 24,9 označuje čezmerno telesno maso, medtem ko ITM nad 30 označuje debelost.

Regulacija apetita in hranjenja

• Osrednje živčevje (hipotalamus) igra ključno vlogo pri uravnavanju vnosa hrane.
• Signalizacija se odvija prek kratkoročnih in dolgoročnih mehanizmov, ki so medsebojno povezani in tesno prepleteni.
• Arkuatno jedro hipotalamusa je glavno stikalo za signale iz perifernih tkiv (prebavila, maščevje, trebušna slinavka) in uravnava apetit.
• Lateralni hipotalamus je povezan s čutom lakote, medialni pa s čutom sitosti.
• Nevropeptidi: POMC/CART nevroni izločajo α-MSH (anoreksigeni nevropeptid), ki zavira občutek lakote, medtem ko NPY/AgRP/GABA nevroni izločajo oreksigene nevropeptide, ki spodbujajo občutek lakote.
• Monoamini (serotonin, dopamin, noradrenalin) večinoma zavirajo občutek lakote.
• Endokanabinoidi spodbujajo občutek lakote.

Periferni signali in hormoni za regulacijo hranjenja

• Hormoni, ki se izločajo iz prebavne cevi, trebušne slinavke in maščevja modularno vplivajo na hipotalamus (npr. grelin, GLP-1, PYY, inzulin, amilin, leptin).
• Leptin, ki ga izloča maščevje, je ključen hormon za dolgoročno uravnavanje energijske bilance.
• Višja raven leptina zavira apetit, medtem ko nižja raven spodbuja občutek lakote.

Genetski dejavniki in okoljski vzroki za debelost

• Genetski dejavniki igrajo pomembno vlogo v nastanku debelosti (40-70% variacije ITM).
• Monogenske oblike so redke, pogosto so povezane z mutacijami, kot so tiste za leptin in leptinski receptor, melanokortinski receptor MC4 in POMC.
• Poligenski vzroki: Veliko število genov prispeva k variabilnosti ITM.

Posledice debelosti in zdravstvena tveganja

• povezana so z več zdravstvenimi težavami, kot so sladkorna bolezen tipa 2, arterijska hipertenzija, ateroskleroza, žolčni kamni in nekatere vrste raka.
• Maščevje ni le skladišče energije, ampak endokrino tkivo, ki izloča adipokine (leptin, adiponektin itd.).
• Spremembe v izločanju adipokinov lahko prispevajo k razvoju bolezni.
• Debelost povečuje dovzetnost za presnovni sindrom.

Zdravljenje debelosti

• Osnova zdravljenja je sprememba življenjskega sloga (urejena prehrana in telesna aktivnost).
• Farmakološko zdravljenje lahko v nekaterih primerih izboljša regulacijo apetita in zavre absorpcijo maščob.
• Bariatrična kirurgija se uporablja v težjih primerih z že prisotnimi zapleti.

Debelost v otroštvu

• Debelost je vse pogostejša tudi v otroštvu.
• Lahko privede do dolgotrajnih motenj v homeostazi telesne mase.
• Pomembno je preventivno delovanje na otrocih.