Človeški živčni sistem

Centralni živčni sistem (CŽS) je nadzorna enota telesa. Sestavljen je iz možganov in hrbtenjače. CŽS prejema informacije iz okolja in telesa ter pošilja ukaze mišicam in organom.

Periferni živčni sistem (PŽS) je mreža živcev, ki povezuje CŽS z vsemi deli telesa. Prenaša signale iz okolja in telesa v CŽS in signale iz CŽS v mišice in organe.

Vegetativni živčni sistem (VŽS) nadzoruje telesne funkcije, ki jih človek ne more zavestno nadzorovati, npr. srčni utrip, dihanje in prebava.

Simpatik aktivira telo za aktivnost, npr. poveča srčni utrip, dihanje in mišično moč.

Parasimpatik pomaga telesu, da se sprosti in varčuje z energijo, npr. upočasni srčni utrip, dihanje in sprošča mišice.

Sivina v centralnem živčnem sistemu vsebuje telesa živčnih celic. V njej se odvijajo sinapse - povezave med živčnimi celicami.

Motonevron je vrsta živčnih celic, ki prenaša signale iz centralnega živčnega sistema v mišice in povzroči njihovo krčenje.

Senzorične živčne celice prenašajo signale iz telesa in okolja v centralni živčni sistem.

F-vijačnica je polimer, sestavljen iz približno 200 globularnih aktinskih molekul (G-aktin).

Za polimerizacijo G-aktina v F-aktin je potrebna energija, ki jo zagotavlja hidroliza ATP.

Na vsako podenoto F-aktina se specifično veže miozinska glava.

V žlebičih F-vijačnice se nahajata dva zavita snopa tropomiozina in troponina, ki uravnavata mišično kontrakcijo.

Troponinski kompleks (TN) ima globularno strukturo, ki vključuje tri podenote: troponin T, ki je vezan na tropomiozin; troponin I, ki inhibira vezavo miozina na aktin; in troponin C, ki deluje kot receptor za kalcijeve ione.

Mišična vlakna so velike samostojne celice, širine približno 50 μm in dolžine približno 10 cm.

Večina mišične celice (okoli 80%) je sestavljena iz miofibril, ki so premera 1-2 μm in se najpogosteje raztezajo vzdolž celotne mišične celice.

Sarkomera je osnovna kontraktilna enota mišične celice. Sestavljajo jo debeli (miozin) in tanki (aktin) miofilamenti, ki so med seboj urejeni v periodično strukturo. Sarkomare so omejene z dvema Z-linijama, ki sta med seboj oddaljeni 2.5 µm.

Kreatin je učinkovit pri podpori mišičnemu rastu, vendar ga je priporočljivo jesti z veliko vode. Kreatin se lahko zadržuje v izvencelični tekočini mišice, kar povzroči znatno povečanje volumna. Vendar pa tekočina ni v mišičnih vlaknih, kar ne prinese prave mišične rasti.

Zakasnjena mišična bolečina (DOMS) se pojavi, ko so posamezne sarkomere v mišičnih vlaknih neenakomerno obremenjene - nekatere se skrajšajo bolj kot druge. To vodi do raztrganja mišićnih vlaken in izhajanja znotrajcelične tekočine v medcelični prostor, kar povzroči vnetje. Poškodbe se ne dogajajo takoj med vadbo, ampak jih čutimo šele nekaj ur kasneje.

Vzdraženost je sposobnost mišic, da se odzovejo na dražljaj. To lahko dosežemo na več načinov, kot so kemični ali električni dražljaji.

Kemični dražljaj je tipični način draženja mišice s pomočjo transmiterjev, ki se sproščajo iz motoričnega nevrona. Prenašajo se na aktivno mesto na mišićni membrani, kjer sprožijo depolarizacijo membrano, ki nato širi dražljaj naprej. Ta tip dražljaja se pojavi na specifnih mestih, imenovanih motorične ploščice.

Električni dražljaj se uporablja za direktno draženje mišečnih vlaken s pomočjo električnega toka. Ta metoda ni enostavna, saj je potreben specifičen način draženja.

Nehomogenost obremenitve posameznih sarkomer v mišičnih vlaknih lahko vodi do utrujenosti in zakasnjene mišične bolečine. Pomembno je, da vadbo prilagodimo, da preprečimo preveliko obremenitev in nehomogenost, saj lahko to poškoduje mišična vlakna.

Za preprečitev zakasnjene mišične bolečine moramo okrepiti mišične strukture, vključno s citoskeletom in sarkoplazmatskim retikulumom. To lahko dosežemo s postopnim povečanjem obremenitve med vadbo.

Ekscentrične kontrakcije pomenijo, da se mišica med krčenjem podaljšuje. Ta vrsta krčenja je še posebej naporna in lahko privede do zakasnjene mišične bolečine.

Tetiva se postopoma razteguje, kolagenske nitke se poravnajo, kar povzroči majhno odpornost tetive.

Nitke se začnejo raztezati in so pod največjim stresom, kar povzroči največjo odpornost tetive.

Nitke se začnejo trgati, odpornost tetive se zmanjšuje.

Meri togost tetive, kar pomeni, kako močno se tetiva upira deformaciji.

Ker so pri natančnih gibanjih potrebne majhne sile, majhna togost tetive omogoča natančno kontrolo.

Pri velikih silah je potrebna večja togost tetive za učinkovito prenašanje sile iz mišice.

Tetiva lahko spremeni svojo dolžino za 8-10%.

Najmočnejša tetiva v telesu.

Vezivno tkivo, ki obdaja posamezne mišične celice, združuje mišične celice v snope in obdaja celotno mišico.

Značilna struktura v mišični celici, ki vsebuje prepletajoče se miofilamente in je osnovna enota za krčenje.

Debela, vlaknasta beljakovina v mišični celici, ki sodeluje pri krčenju, tako da se zdrsnejo mimo tankih vlaken.

Tanka, vlaknasta beljakovina v mišični celici, ki sodeluje pri krčenju, tako da se zdrsnejo mimo debelih vlaken.

Model, ki pojasnjuje krčenje mišičnih vlaken s premikanjem miofilamentov drug mimo drugega.

Delovanje mišic, ki delujejo nasprotno ena drugi, kar omogoča nadzorovano gibanje.

Stik med živčno celico in mišično celico, kjer se živčni impulz prenese na mišično vlakno.

Živčni impulz, ki se prenaša po živcu do mišične celice in spodbudi krčenje.

Sila v tetivi se zmanjša, ker se tetiva podaljša zaradi deformacije ali lezenja.

Tetiva se razteza, čeprav ostaja sila konstantna. Primer: teža na obešeni tetivi.

Tetiva se raztegne in se takoj vrne na svojo osnovno dolžino, kot elastična guma.

Dolgotrajne obremenitve, kot so tek na dolge proge, lahko spremenijo osnovno dolžino tetive.

Sčasoma se tetiva po dolgotrajnih obremenitvah vrne nazaj na svojo osnovno dolžino.

Mišice in tetive lahko shranjujejo energijo, kar se opisuje kot elastična histereza.

Oblika krivulje, ki govori o raztegnjeni in skrajšani tetivi. Večja površina histereze pomeni več izgube energije.

Pri vračanju tetive na njeno osnovno dolžino se sila znižuje, ampak ne po isti poti kot pri raztegnjenju.