Uvod v komuniciranje - JGY PDF

OPREDELITEV KOMUNICIRANJA Komuniciranje → sredstvo, ki omogoča izmenjavo in posredovanje informacij Komunikacijsko sredstvo → moderne komunikacije Komunikologija → veda o komuniciranju in komunikacijskih sredstvih POGLAVITI ŠOLI PREUČEVANJA KOMUNIKACIJ Šola procesa oz. Komunikacija kot prenašanje s...

OPREDELITEV KOMUNICIRANJA Komuniciranje → sredstvo, ki omogoča izmenjavo in posredovanje informacij Komunikacijsko sredstvo → moderne komunikacije Komunikologija → veda o komuniciranju in komunikacijskih sredstvih POGLAVITI ŠOLI PREUČEVANJA KOMUNIKACIJ Šola procesa oz. Komunikacija kot prenašanje sporočil → je tisto kar je preneseno v komunikacijskem procesu. Določimo ga lahko kot sporočilo in mora biti ugotovljiv z analizo. Komunikacija je “šola procesa”. Torej kako sporočevalci in prejemniki kodirajo in razkodirajo; kako oddajniki uporabljajo kanale in medije komuniciranja. SEMIOTIKA OZ. KOMUNIKACIJA KOT OBLIKOVANJE IN IZMENJAVA POMENOV Torej kako sporočila in teksti delujejo vzajemno z ljudmi, da bi ustvarili pomene. Nerazumevanje ni dokaz komunikacijske napake, lahko je rezultat kulturnih razlik. Semiotika je poglavitna metoda preučevanja in je družbena interakcija kot tisto, kar določa posameznika kot člana določene kulture ali družbe. RAZLIKE MED ŠOLAMA Šola procesa → kot tisto kar je preneseno v komunikacijskem procesu. Namen določa sporočilo in mora biti ugotovljiv z analizo. Semiotika → je sporočilo kot konstrukcija znakov, ki prek interakcije s sprejemniki ustvarijo pomene. Sporočilo v semiotskem pomenu ni zgolj nekaj, kar je poslano me A in B, temveč prvina strukturiranega odnosa. Ravni komuniciranja: 1. Znotraj osebno ( notranji dialog, domišljija) 2. Medosebno (ekspresivna dejanja – zaznavanje drugega vedenja ali delovanja) 3. Komuniciranje v skupinah (vsakdanje življenje, usklajevanje v skupini) 4. Komuniciranje v institucijah (ohranjanje moči in odgovornosti) 5. Javno/retorično komuniciranje (neenakomerna porazdelitev komunikacijskih moči in kompetenc) 6. Množično ( sporočila široki javnosti brez osebnega stika) 7. Medkulturno (povezanost med vzorci komuniciranja in vzpostavljanje kulturne hegemonije) PIRAMIDA KOMUNICIRANJA INTEGRACIJA KOMUNIKACIJSKIH PRENOSNIH POTI V OMREŽJU Področja komunikacijskih raziskav 1. Kdo s kom komunicira - pošiljatelj in sprejemnik 2. Zakaj poteka komuniciranje – funkcija in namen 3. Kako je komunikacija izvedena – kanali, jeziki, kode 4. O čem teče komunikacija – vsebina, viri, vrste informacij 5. Kateri so želeni in neželeni učinki komunikacije – ideje, razumevanje, ukrepi ZGODOVINA Neverbalno → prve oblike komuniciranja so bile glasovi, kretnje, mimika, vonj Govorno komuniciranje: → jezik je definiran kot sistem dogovorjenih znakov za sporazumevanje; kotsistem znakov ga je mogoče konstruirati za strojno obdelavo podatkov; → jeziki kot temelj človeške družbe (danes preko 6000 jezikov); → Antična Grčija – večji pomen govoru kot pisavi (po Innisu); stihi in zgodbe so se pojavljali v spremenljivi in fiksni obliki, ustvarjanje je potekalo kolektivno, pripovedovalci so prevzemali teme in jih prilagajali; (ibid.): Iliada in Odiseja sta preživeli le zato, ker sta bili zapisani. Pisno komuniciranje: → uporaba slikovnih zapisov (najstarejše ~30.000 let), → prvi znakovni zapisi: Sumerci v Mezopotamiji, ~3500 let p.n.š., → omejeno na uporabo v zaprtih skupinah, → bistvo - zanašanje na pisno dokumentacijo, ne več zgolj na spomin, → leta 868 prva tiskana knjiga na Kitajskem, prvi časopis že leta 713 (izhajal do 1911, vse do Kitajske (Xinhuai) revolucije – konec imperialne Kitajske, začetek Republike Kitajske) → okoli leta 1456 v Evropi iznajdba tiskarskega stroja (Johannes Gutenberg – pozna renesansa), prva tiskana knjiga na območju sedanje Slovenije: Lendava/Lendva, 1573 → hitra širitev, vpliv na vse veje razvoja, pomen za znanost. KOMUNICIRANJE S UPORABO TEHNIČNIH MEDIJEV Telegraf: → telegrafija: postopki in naprave za prenos sporočil na daljavo → Uporaba prve naprava: Samuel F. Morse, 1837, NY (neodvisno še dva izumitelja: Wheatstone in Cook, patent 1938VB) → tehnično izjemno preprosta naprava; na oddajni strani tipkalo (stikalo s povratno vzmetjo), na sprejemni strani pisalo, povezano z relejem (enosmerni tok – eno sporočilo, izmenični tok – več sporočil z modulacijo) → vpliv na trg, na družbo (hitro prenašanje sporočil, konkurenčna prednost, seznanjenost z razmerami na trgih) → sprejem in priznanje Morsove abeceda → razmah enkripcije Telegraf/brzojav: → Konvergenca infrastruktur v sredini 19. stoletja: železnica/telegraf ter parniki/čezoceanski podmorski kabli. → Pocenitev tehnologije okrog 1880 (množična infrastruktura, tehnološke inovacije) → Razprave o regulaciji, zasebno/javno, analogija z dostavo pisem; poštni minister v ZDA leta 1845: “orodja, ki je tako močno v dobrem in v zlu, ne bi mogli brez nevarnosti ustiti v rokah zasebnikov, kjer ne bi bilo pod nadzorom zakona”. → Predhodnica telegrafa: optični/vizualni telegraf bratov Chappe Telefon: → Izumitelj (patent): Alexander Graham Bell, 1876 Škot/Američan (želel je izboljšati telegraf, vendar je izumil in patentiral telefon) → Izraz je bil prvič uporabljen leta 1876 za akustično komuniciranje; 1837, Charles Grafton Page: „hitro spreminjanje magnetnega polja v kovini povzroča zvok – galvansko glasbo“ → Bell/Watson: „Mr. Watson come here I want to see you. “ → 1892 prvi priključni telekomunikacijski system v ZDA → Bistvena sprememba: samodejno vzpostavljanje zveze → Razvedrilna vloga → Tehnološka kompleksnost telekomunikacijskih sistemov → Nastanek družbe Bell Telephone Company → Da bi ohranili nadzor nad trgom (monopol), telefonov niso prodajali, temveč dajali v najem. → Zelo veliki prihodki iz pravic intelektualne lastnine (royalties), npr. Alexander Graham Bell (1847-1922) je med drugimi leta 1988 ustanovil National Geographic Society Thomas Watson (1855-1934) je ustanovil Fore River Ship and Engine Building Company, največjo ladjedelnico v času I. SV. → Prva telefonska centrala s stikalnimi ploščami: London, Coleman Street, 1879 Vpeljava številskega sistema in izbiranja (v praksi šele 1896). → Theodore Puskás (Puskás Tivadar) (1844-1893), inženir, izumitelj, delal za Edisonovo družbo, zagotovil si je izključno pravico za telefonijo na Madžarskem. Asistiral mu je Nikola Tesla → Dejansko ponudba prve radijske storitve na svetu; Radio: → radio je sistem naprav in postopkov za prenašanje signalov (sporočil, glasbe) na daljavo; temelj prenosa je elektromagnetno valovanje (frekvenčna območja); radio je sredstvo množične komunikacije, → 1873, James Clerk Maxwell, teorija o brezžičnem prenosu (raziskave v elektromagnetiki in kinetični teoriji plinov), eksperimentalno potrdil Heinrich Hertz → izum radia pripisujejo Marconiju (1896 prenos na razdaljo 1,6 km), → 1901 naprej oddajanje in pojavljanje radijskih postaj (prenos do 322 km; naslednje leto že preko Atlantika; v Sloveniji 1924, poskusno obratovanje Radia Slovenija 1928), → Na začetku slabo razumenvanje medija (dopolnitev telegrafa in telefona) – Tudi Marconi si radia ni zamišljal kot množični medij (usmeritev na uradništvo, vojsko) → večja ponudba informacij in nove medijske zvrsti. Televizija: → televizija je sistem postopkov in naprav za prenos gibljivih slik na daljavo → prvi poskusi konec 19. stoletja (Paul Julius Gottlieb Nipkow, prvi patent 1884) → snemanje je omogočil šele izum ikonoskopa - Vladimir Kosma Zvorkin (Владимир Козьмич Зворыкин), 1923) → 1922-1927, prenos prvih slik, eksperimenti → 1928-1934, prvi TV sprejemniki prodani širši javnosti → po 2. svetovni vojni intenziven razmah → vzpostavitev televizijskih standardov CCIR (Comité Consultatif International des Radiocommunications) → 1990 naprej: razvoj interaktivne televizije Računalniki in omrežja: → od 1930 (prvi elektromehanski računalniki, IBM) do danes, → v 1960-ih letih – omrežje ARPANET, Usenet → oktober 1972 ARPANET odpre se za javnost - Internet → 1975, prvi mikroračunalnik; dostopnost posameznikom → razmah multimedijev in mobilnih komunikacij Arpanet → 1969, razvil se ni zaradi vojaških potreb ampak, kar so menili, da morajo biti informacije dostopne do vseh. 1972 se odpre javnosti, 1975 prvi mikroračunalnik dostopen posameznikom, razmah multimedije in mobilnih komunikacij. Predhodnik interneta. Internet → od 1973 do 84 internet, množična uporaba optičnih vlaken kot prenosnega medija, protokol TCP/IP. Vseprisotnost interneta in razvoj storitev, eksplozija mobilne telefonije. Mobilna telefonija – razvoj mobilne telefonije je omogočil brezžično komunikacijo na daljavo. Mobilni telefoni so postali neodvisni komunikacijski aparati. Socialna omrežja in aplikacije za klepet – v zadnjih desetletjih so se razvila različna socialna omrežja in aplikacije za klepet, ki omogočajo ljudem da delijo trenutke , komunicirajo in sodelujejo na globalni ravni. Rojstvo interneta → Kraljica Viktorija je bila prva ki je poslala telegram predsedniku Buchanan, čestitala mu je za uspešno izvedbo prevodnega kabla čez ocean. Sputnik → je bil prvi satelit s radijskim oddajnikom izstreljen leta 1957 iz strani Sovjetske zveze. Zda so hitro za tem spustile nov satelit Telstar, ki je za oddajanje uporabljal novo vrsto mikrovalovnega oddajnega področja imenovana potujoča valovna cev.  Shannonov in Weaverjev model Drugi modeli – nadmerje (redundanca) in entropija, - Gerbnerjev, – kanal, medij, koda, - Laswellov, – medij, - Newcombov, – povratna informacija (feedback). - Westley in MacLeanov, - Jakobsonov. Shannonov in Weaverjev model (1949) → Osnovni model: preprost linearni proces. → Preprostost je povzročila številne izpeljanke, številne kritike linearne, procesne narave; (varljiva?) razumljivost na prvi pogled. → Shannon in Weaver prepoznavata tri vrste problemov (šumov): Stopnja A (tehnični/sintaktični problem): Kako natančno se lahko prenašajo komunikacijski simboli? Stopnja B (semantični problemi): Kako natančno preneseni simboli podajo želeni pomen? Stopnja C (problem učinkovitosti/pragmatski problem): Kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka? → Vir je tisti, ki sprejema odločitve o tem, katero sporočilo poslati. → Izbrano sporočilo oddajnik spremeni v signal, ki je poslan prek kanala k prejemniku. → Nekateri deli modela lahko delujejo več kot enkrat (to bolje opisuje Gerbnerjev model). ŠUM → Šum je vse, kar je dodano signalu med njegovim oddajanjem in sprejemanjem, pa vir tega ni hotel. → Primeri šuma znotraj kanala: popačenje zvoka, hreščanje, statika v radisjkem signalu, “sneženje” na TV zaslonu; digitalizacija v veliki meri eliminira te vrste šuma); glej stopnjo A. → Razširjen koncept šuma: katerikoli sprejeti signal, ki ga ni oddal vir ali karkoli, kar oteži razkodiranje signala – npr. neudoben stol, misli, ki so bolj zanimive od predavateljevih besed J. → Sh&W: razmerje semantičnega šuma (stopnja B) in tehničnega šuma (stopnja A): semantični sprejemnik za tehničnim sprejemnikom? → Semantični šum je definiran kot popačenje pomena, ki se zgodi v komunikacijskem procesu, pa ga vir ni predvidel, in vpliva na prejem sporočila ali njegov cilj. → Premagovanje šuma je med osnovnimi koncepti komunikacije. INFORMACIJA: OSNOVNI KONCEPT → Sh&W sta v glavnem osredotočena na stopnjo A. → Informacija na stopnji A je merilo predvidljivosti signala to je število izbir, ki so sporočevalcu na voljo. Popolnoma nobene povezave nima z vsebino (signal je fizična oblika sporočila: zvočni valovi v zraku, svetlobni valovi, električni impulzi, dotiki …). → Primer: imamo kodo, ki je sestavljena iz dveh signalov (en blisk žarnice in dva bliska žarnice); informacija, ki jo lahko vsebuje katerikoli od teh signalov, je enaka – ima 50% predvidljivost, ne glede na to, kaj signala dejansko pomenita (npr. en blisk “pelji”, dva bliska “ustavi se”). Oba signala vsebujeta enako količino informacij! INFORMACIJE: NADALJNJE IMPLIKACIJE → Za merjenje informacije lahko uporabimo bit (binary digit) in v praksi pomeni izbiro da/ne. → Temelj delovanja računalniških sistemov in (očitno) tudi človeških možganov. → Primer: binarna izbira določitve starosti nekoga (princip eliminacije, zahteva 5 bitov, da npr. določimo, da je oseba dojenček); podobno identificiranje črke v abecedi z binarno izbiro. opomba: gre za grobo poenostavitev, v realnosti hitro zdrsnemo pod stopnjo B, kjer informacija na tej stopnji ni več zgolj binarna. → Problem informacije na stopnji B: semantični sistemi niso tako dobro definirani kot signalni sistemi na stopnji A. → Sh&W model je izjemno priročen pri modeliranju tehničnih sistemov (npr. telekomunikacije), ne obravnava pa za komunikacijo usodnih pojmov predvidljivosti in izbire. POJEM REDUNDANCE OZ. NADMERJA IN ENTROPIJE → Nadmerje (redundanca) je tisto, kar je v sporočilu predvidljivo in konvencialno. → Nasprotje nadmerja je entropija (v fiz. veličina energije, ki se ne more spremeniti v mehansko delo, termodinamika). → Za sporočilo, ki ima nizko predvidljivost, rečemo, da je entropično in da vsebuje visoko stopnjo informacij. → Nasprotno je sporočilo, ki je zelo predvidljivo, nadmerno in vsebuje nizko stopnjo informacij (“Živjo” kot primer nadmernega sporočila). → Pojavlja se nestrokovna raba izraza nadmerje, ki implicira nekoristnost – to je zavajajoče. → V teoriji (podatkovnih bazah) lahko pride do komuniciranja brez nadmerja, v praksi pa je to skoraj nemogoče; stopnja nadmerja je bistvena za praktično komuniciranje (angleški jezik ima pribl. 50% nadmerja). NADMERJE KOT TEHNIČNA POMOČ → Sh&W pokažeta, kako nadmerje pomaga pri točnosti razkodiranja in priskrbi nadzor, ki nam omogoča prepoznati napake pri prenosu. → Zaradi nadmerja jezika lahko identificiramo napako v črkovanju. → Vedno preverjamo natančnost kateregakoli sporočila, ki ga prejmemo v nasprotju z verjetnim – tisto, kar je verjetno, je določeno z našo izkušnjo kode, konteksta in vrste sporočila – oz. z našo izkušnjo konvencije uporabe (ustaljenost uporabe). → Nadmerje pomaga premoščati težave šumnega kanala (primer: ponavljanje pri slabem telefonskem kanalu). → Nadmerje pomaga premostiti probleme prenašanja entropskega sporočila (npr. nepričakovana sporočila ali sporočila v nasprotju s pričakovanim). → Nadmerje uporabljamo pri doseganju večjega/heterogenega občinstva (primer: popularna umetnost je nadmernejša od visoke umetnosti). Izbor kanala lahko vpliva na potrebo po nadmerju v sporočilu. Prva funkcija nadmerja: premagovanje komunikacijskih težav. ENTROPIJA → Entropijo v komunikologiji obravnavamo kot maksimalno nepredvidljivost. → Na stopnji A je entropija merilo možnih izborov signala in naključnosti teh izbir. → Primer zavojčka kart: želimo vizualno komunicirati značilnosti zavojčka kart; lahko: a) pokažemo vsako karto posebej (vsak signal ima maksimalno entropijo, če je zavojček popolnoma premešan), b) če karte uredimo po barvah, bo imel vsak signal maksimalno nadmerje (redundanco) ob predpostavki, da bo prejemnik poznal ali pa bo prepoznal vzorec ali strukturo zavojčka kart. NADMERJE IN KONVENCIJA → Konvencija je strukturiranje sporočila glede na skupne vzorce – konvencija je eden izmed načinov zmanjševanja entropije in povečanja nadmerja. → Primera estetskega vzorca in strukturiranje materiala se v bistvu ne razlikujeta. → Primer: ritmična poezija zmanjša entropijo, s predvidljivimi vzorci metrik in rim poveča nadmerje; čim bolj je umetniško delo priljubljeno in splošno dosegljivo, tem več bo v njem nadmerja (nadmerje kot ključni del zadovoljstva). → Opazovanje entropije v povezavi z umetniškimi deli ne podlega statičnosti in nespremenljivosti (primer impresionizma – nekoč je občinstvo zavrnilo impresionistično slikarstvo, danes so te slike na bonbonierah). NADMERJE IN DRUŽBENI ODNOSI → Primer “Živjo” kot nadmerno komuniciranje – ni nobenega šuma, ne izpeljujemo entropske vsebine, občinstvo je dovzetno. →Fatično komuniciranje (R. Jacobson, lingvist, šestdeseta) – komunikacijska dejanja, ki ne vsebujejo ničesar novega, nobenih informacij, temveč uporabljajo stare kanale zato, da jih ohranijo odprte in uporabne; ohranjanje enotnosti skupnosti ali družbe; primer “živjo” je primer nadmerja z namenom vljudnosti. → Vljudnost z uporabo nadmerja pomeni osredotočenost na občinstvo ali prejemnika; nadmerje je lahko vgrajeno v samo delo (sporočilo) sporočevalca. Beseda konvencija se tako nanaša na vedenje vljudnega človeka, kakor tudi slog priljubljenega umetnika (konvencionalna glasba; npr. ljudska pesem s ponavljajočim refrenom; petje refrena izraža pripadnost določeni skupini ali subkulturi). → Avantgarda v umetnosti (nekonvencionalna, entropska umetnost) je splošno dojemanja z užaljenostjo in zgroženostjo, enačenje z nevljudnostjo umetnika. Analiza (trditev: nadmerje v modelu Sh&W je eden izmed najbolj plodovitih konceptov; omogoča povezati zelo različne prvine procesa) → Oblika je nadmerna (konvencionalna časopisna fotografija, trenutek akcije, ujet v oko kamere). → Vsebina: pomisleki – policisti napadajo mlado žensko? Konvencionalno so policisti varuhi zakona in ne agresorji. Razkodiranje fotografije ni vedno preprosto (sorodni primer: primer ameriškega vojaka v Iraku z iraškim otrokom v naročju). → Daily Mirror je v uporabo vsebinsko entropične fotografije z naslovom in dodatno manjšo fotografijo na naslovnici vnesel konvencionalizem: “SPOPAD” namiguje, da je bila agresivnost vsaj enakovredna; urednik je izvirni sliki dodal kontekst, ki je bolj prilagojen konvencionalnosti – razkodiranje postane preprostejše. Kanal, medij, koda (op. podrobneje v drugem delu predavanj (SŽF)) → Pomembna koncepta modela Sh&W: kanal in koda – definiramo ju lahko samo v odnosu z medijem (op. Sh&W besede medij nista uporabljala, vpeljale so jo kasnejše avtoritete!) → Kanal (med tremi koncepti iz naslova ga je najlažje opredeliti): je fizično sredstvo, prek katerega je signal prenesen. Glavni kanali so svetlobni valovi, zvočni valovi, radijski valovi, telefonske žice, živčni sistem in podobno. → Še nekaj definicij kanala: Kanal je določena vrsta materialno-energetske enote, ki jo imenujemo medij (posrednik). Kanal prenaša na določen način oblikovane materialno energetske enote, ki jih imenujemo informacija. Komunikacijski kanal je mehanizem povezovanja enot, ki sodelujejo v komuniciranju. Medij je v osnovi tehnično ali fizično sredstvo preoblikovanja sporočila v signal, ki ga je mogoče prenašati po kanalu; npr. glas je medij; tehnologija oddajanja je tisto, kar sestavlja radijski in televizijski medij. Tehnološke ali fizične lastnosti medija so določene z naravo kanala ali kanalov, ki so na razpolago. Te značilnost medija nato določajo obseg kod, ki jih lahko medij oddaja. Kategorije medijev mnogokrat prehajajo druga v drugo (kategorizacije načelno zajemajo prepoznavanje razlik, redkeje sorodnosti). KATEGORIJE MEDIJEV (FISKE, 1990) 1. Predstavitveni mediji: glas, obraz telo (zahtevajo navzočnost sporočevalca, saj je on/ona medij; ustvarjanje komunikacijskih dejanj). 2. Reprezentacijski mediji: knjige, slike, fotografije, pisanja, arhitektura, dizajn… (mediji, ki uporabljajo kulturne ali estetske konvencije, da bi ustvarili “tekst” enakega tipa; so predstavljajoči in kreativni; posname jih lahko medij prve kategorije; ustvarjanje komunikacijskih del). 3. Mehanični mediji: telefoni, radio, televizija, teleksi (!? J)(prenašalci prve in druge kategorije; poglavitna razlika 23: mediji tretje kategorije uporabljajo tehnične kanale in so podvrženi večjim tehnološkim omejitvam, zato na njih bolj vpliva šum stopnje A po Sh&W). Implikacije medijev Krožni model Katz-Gurevitc-Hass (1973): razlaga medsebojnihodnosov med petimi množičnimi mediji (na podlagi ankete –vsak medij je najbolj podoben svojima sosedoma – če enega ni na voljo, bosta sosedna medija opravila njegovo nalogo). KODE: OSNOVNI KONCEPTI → Koda je pomenski sistem, ki je skupen pripadnikom določene kulture alisubkulture. Sestavljen je tako iz znakov (npr. fizični znaki, ki pomenijonekaj drugega kot sami sebe) kakor tudi iz pravil ali konvencij, ki določijo,kako in v kakšnih kontekstih so ti znaki uporabljeni in kako jih lahko kombiniramo, da bi oblikovali bolj kompleksna sporočila. → Kode se znotraj njihove izvirne kulture na kompleksen način povezujejo in razvijajo. ODNOSI MED KODO IN… → KODA → KANAL: fizične značilnosti kanala določijo naravo kode (telefon je omejen na verbalni jezik in para-jezik (intonacije, poudarek, glasnost…). Sekundarne kode služijo zato, da bi naredili določeno že zakodirano sporočilo prenosljivo po določenem kanalu (morsova abeceda, semaforji, znakovna govorica, braillova pisava…). → MEDIJ→KODA: odnos ni tako jasen; isti medij uporablja več kanalov (TV); Buscombe (1975) – v eni oddaji so lahko uporabljene kode: specifične za kanal (vidni: živa akcija, posnetki, slike; slušni: posneti šum, govor, glasba) in kode, specifične za medij (osvetljevanje, barve, hitrost, jasnost, sestavljanja, gibanje kamere, urejanje, montaža) POVRATNA INFORMACIJA (FEEDBACK) → Povratna informacija je prenos sprejemnikove reakcije nazaj k sporočevalcu (modeli, ki vključujejo povratno informacijo, so pristranski do kibernetike). → Kibernetika je znanost nadzora (primer uravnavanja temperature prostora s termostatom). → Povratna informacija govorniku omogoča, da prilagodi svojo izvedbo glede na potrebe in odziva občinstva. → Nekateri komunikacijski kanali onemogočajo povratno informacijo (kateri?) → Pomožna funkcija povratne informacije: pomaga sprejemniku, da se počuti vključenega v komuniciranje (nezmožnost odziva kopiči frustracije). → Tudi povratna informacija je koncept, ki ga Sh&W ne uporabljata. KRITERIJI ZA VREDNOTENJE UČINKOVITOSTI KOMUNIKACIJSKIH KANALOV 1. Zanesljivost → opazujemo s stališča sprejemnika; odvisna od lastnosti/zmožnosti komunikatorja in značilnosti občinstva; zanesljivost kanala lahko interpretiramo tudi preko stopnje zaupanja v posamezne komunikacijske kanale. Zaupanje? Kriteriji zaupanja? 2. Povratni vpliv → je možnost, ki jo kanal zagotavlja sprejemniku, da takoj odgovori in da vpliva na vir s poročila že med prenosom komunikacije. 3. Stopnja vključevanja → ki jo kanal zahteva ali omogoča. podaja potrebo po perceptivnem naporu vseh čutil, da bi razumeli informacijo, ki jo prenaša nek kanal (McLuhan-ova delitev na hladne in vroče medije). Vroči mediji → informacijsko izčrpni, ni potrebe po interakciji, po dopolnjevanju informacij s strani prejemnika. Primer – televizija, radio. Hladni mediji → prejemnik mora sodelovati v procesu informiranja. Primer – telefon. Internet? 4. Dostopnost → je obseg možnosti in pogostost uporabe določenega kanala za določeno občinstvo (fizična in semantična dostopnost, npr. tisk le za pismene, nadaljnja selekcija glede na strokovnost...). 5. Efemernost (sposobnost ohranitve sporočila) → določa obstojnost sporočila v kanalu (npr. radijsko sporočilo izgine, tisk ostaja). 6. Moč množičnega delovanja kanala → je lastnost kanala, da hkrati in hitro pokrije široko geografsko področje. 7. Komplementarnost → je sposobnost kanala, da dopolni komunikacijsko delovanje drugega kanala. Sh&W in Gerbnerjev model sta najbolj univerzalna: usmerita pozornost na skupne prvine komuniciranja. → Laswell uporabi osnovno obliko Sh&W in jo aplicira za množične medije. → Newcomb vpelje t.i. trikotno obliko, ki se nanaša na medčloveško in družbeno komuniciranje. → Westley in MacLean ponovita linearno obliko in ga razvijeta za rabo pri množičnih medijih. → Jakobsonov model predstavlja most med procesnim in semiotskim modelom komuniciranja GERBNERJEV MODEL (1956) Temelji na linearnosti modela Sh&W. Bistveni izboljšavi: 1. sporočilo poveže z realnostjo, o kateri sporoča (približamo se vprašanjem o percepciji in pomenu) 2. na proces komunikacije gleda kot na dve izmenjujoči se razsežnosti (a) perceptivna (razsežnos dojemanja, tudi zajemanja) in (b) komunikacijska (razsežnost sredstev in nadzora). GERBNERJEV MODEL – HORIZONTALNA RAZSEŽNOST → Prenos se začne z dogodkom D (nekaj v zunanji realnosti) → To dojema Č (človek, predmet (kamera, mikrofon)) → Č-jeva percepcija D-ja je percept D1 – perceptualna razsežnost na začetku procesa (zajema izbor, D je prekompleksen) → Če je Č človek, je kompleksnejši, kot če je predmet (primeri za urjenje percepcije, npr. PMI) GERBNERJEV MODEL – HORIZONTALNA RAZSEŽNOST → Prenos se začne z dogodkom D (nekaj v zunanji realnosti) → To dojema Č (človek, predmet (kamera, mikrofon)) → Č-jeva percepcija D-ja je percept D1 – perceptualna razsežnost na začetku procesa (zajema izbor, D je prekompleksen) → Če je Č človek, je kompleksnejši, kot če je predmet (primeri za urjenje percepcije, npr. PMI) Gerbnerjev model – tretja stopnja – vrnitev k horizontalni razsežnosti Tisto, kar prejemnik razume, ni dogodek D, temveč signal ali izjava o dogodku SD. Na samo sporočilo gledamo kot potencial za številne pomene. GERBNERJEV MODEL – KONCEPT DOSTOPA Primer: Horizontalna razsežnost tega modela nam pove, da mora biti (npr. televizijski) D1 (percept) izbor D- ja – najpomembnejši je tisti, ki opravi izbor in čigar slika sveta je prenesena kot SD (primer: sindikati-srednji razred-management). → Dostop je pretežno vertikalni koncept v pomenskem smislu. → Dostop do medijev je sredstvo upravljanja moči in družbenega nadzora ter tudi kriznega upravljanja (primer (ne zgolj diktatorskih) vlad; primer medijev kot prve tarče revolucionarjev). GERBNERJEV MODEL – KONCEPT RAZPOLOŽLJIVOSTI → “Razpoložljivost” je dejavnik horizontalne razsežnosti, ki je enakovreden “dostopu” v vertikalni razsežnosti. → Tudi razpoložljivost (ob selektivnosti) pomaga določiti, kaj je resnično percipirano. → Primer omejevanja razpoložljivosti: omejevanje programov, ki vsebujejo spolnost in nasilje, na predvajanjepo določeni uri zvečer. dosegljivost določene literature samo v omejenem številu nadzorovanih knjižnic (v avtoritarnih sistemih 20. stoletja) → Primer “odraslega govora” pred otroki. → Najpomembnejše povečanje razpoložljivosti je bilo rezultat radijskih oddaj (tudi za nepismene, primer sindikalnih gibanj, Blairovo načelo, BBC) in sedaj interneta (izguba učinka “omikane manjšine” (educated minority), kot je veljalo za tiskane medije? večdimenzionalnost spleta?) NEWCOMBOV MODEL (1953) → Model je nelinearen – prvi od modelov, ki predstavi vlogo komuniciranja v družbi in družbenem odnosu – Newcombov princip: komuniciranje je ohranjanje družbenega odnosa. → A in B sta sporočevalca in prejemnika (posameznika, skupina (uprava, sindikat, vlada, interesno povezani ljudje…); X je del njunega družbenega okolja. ABX pomeni soodvisnost notranjih odnosov: če A spremeni odnos do X, mora B spremeniti svoj odnos do X ali A. PRIMERI PONAZORITVE DELOVANJA NEWCOMBOVEGA MODELA → A in B imata podoben odnos do X: ravnovesje v sistemu, sicer se sistem mora uravnovešati. → X ni nujno oseba ali skupina, lahko je predmet ali družbeni, politični dogodek (npr. vladne reforme); → X ima lahko različno stopnjo pomembnosti; stališča A in B so lahko različna, vendar dogovorjena ali uravnana z drugim mehanizmom (npr. izid volitev); sistem je tako še vedno v ravnovesju. → Ravnovesje poveča potrebo po komuniciranju! → Primer iz obdobja naraščajočega vpliva medijev med II. Svetovno vojno: A – vlada, B – ljudje, X – vojna (nujna nenehna komunikacija A in B s pomočjo množičnih medijev). → Brez informacij se ne moremo počutiti kot del družbe. → V demokraciji so informacije pravica: primer dostopa do informacij javnega značaja. WESTLEYEV IN MACLEANOV MODEL (1957) → Nadgrajuje Newcombov model (ABX) v smislu poudarka družbeni potrebi po informaciji – izrecno apliciran na množičnih medijih; temeljni spremembi glede na osnovni Newcombov komunikacijski model: Razlaga slike: sporočevalec A izbere in povzame X-e in jih kot sporočilo (X’) posreduje B-ju, ki lahko ima ali pa tudi ne del ali vse X-e v svojem senzoričnem območju (X1b); B namensko ali nenamensko posreduje odziv (fBA) A-ju. Westley in MacLean sta uvedla nov elementa C – uredniškokomunikacijska funkcij (proces odločanja o tem, kaj in kako komunicirati) → A lahko razumemo kot poročevalca, ki pošlje zgodbo C-ju (njegovi redakciji), potem pa posredujeta zgodbo B-ju (občinstvo). → V modelu je B izgubil vsako neposredno ali takojšnjo izkušnjo X-a, saj je izgubil neposreden odnos z A. → Bistvo: množični mediji razširjajo družbeno okolje. → Ohranjen je Newcombov koncept: skupna orientacija do X-a je motiv za komuniciranje. IMPLIKATIVNI VIDIKI W&MACL MODELA → A in C prevzemata dominantni vlogi, B jima je prepuščen. → Množična komunikacija je povečala družbeno okolje, do katerega se moramo orientirati. → B-jeva potreba po informacijah se je povečala, vendar je hkrati postala odvisna od množičnih medijev in njihove razpoložljivosti. → Model ne upošteva: odnosa med množičnimi mediji in drugimi sredstvi, ki jih imamo na razpolago za našo orientacijo v družbenem okolju – družino, sodelavce, prijatelje… JAKOBSONOV MODEL (1960) → Romana Jakobsona (jezikoslovec) zanima notranja struktura sporočila, čeprav so sorodnosti z linearnimi in trikotnimi modeli očitne. → Jakobson zapolnjuje vrzel med procesnimi in semiotskimi šolami. Najprej: modelira konstitutivne dejavnike v komunikacijskem procesu (6 dejavnikov), nato za vsak dejavnik priloži model funkcij, ki jih to komunikacijsko dejanje izvaja. Primer (Fiske): POETIČNO → prijetno (rima), slogan METAJEZIKOVNO → identifikacija kot uporabnika kode političnega komuniciranja; nosilec značke ne pozna generala osebno, “všeč” pomeni “politično podpiram”. EMOTIVNO → pove nam o političnem stališču sporočevalca KONOTATIVNO → prepričati naslovljenca v podporo političnega programa, v strinjanje s sporočevalcem REFERENCIALNO → nanaša se na obstoječega človeka inna program FATIČNO → identificirati članstvo v skupini Eisenhowerjevih privržencev, krepitev tovarištva NARATIVNA TEORIJA KOMUNICIRANJA (FISCHERJEVA TEORIJA) → Narativna paradigma: jezikovno komuniciranje ne sestoji zgolj iz govornih dejanj, diskurzov, tekstov, ki sledijo v času, temveč se umešča v različne narativne sheme (širši kontekst). → “Uzgodbljenost” življenja – pripovedovalec in poslušalec sodelujeta pri osmišljanju predstavljenega dogajanja – osnovni mehanizem za osmišljanje človekovega izkustva. → Zgodbe refleksivno oblikujejo življenje – ne zgolj preslikujejo. → Ponovno pripovedovanje in spreminjanje. → Walter Fischer (1984): Narativna paradigma izhaja iz teze, da smo ljudje v bistvu pripovedovalci zgodb in da se bolj pustimo prepričati dobrim zgodbam kot dobrim argumentom: predlaga, da tradicionalno logiko dobrih argumentov zamenjamo z narativno logiko zgodb oz. logiko dobrih razlogov, izhaja iz teze, da ljudje presojajo govornike predvsem po jasnosti in koherentnosti njihove retorike in po pomembnosti njihovih zgodb. TEMELJNI TEZI NARATIVNE PARADIGME V prid narativni paradigmi: v raziskovanju komuniciranja moramo upoštevati ne zgolj dejstva in stroge metode raziskovanja, temveč tudi smisle in pomene, inspiracijo in domišljijo. 1. Nekateri diskurzi so bolj zanesljivi in zaupanja vredni od drugih diskurzov, vendar o tem ne odloča njihova oblika ali pripovedni žanr, ampak pripoved in prepričljivost zgodbe. 2. Narativnost je vpletena v vse oblike človeškega komuniciranja – vsak argument vsebuje tudi zamisli, ki jih ne moremo docela verificirati ali absolutno preveriti [kompleksnost konteksta]. OSNOVNA NAČELA NARATIVNE PARADIGME 1. Ljudje smo pripovedovalci zgodb 2. Odločanje in komuniciranje temelji na “dobrih razlogih. 3. Dobre razloge določajo zgodovinske in situacijske okoliščine zgodbe oziroma naracije. 4. Narativna paradigma izhaja iz splošno sprejetih kriterijev kvalitete življenja. 5. Racionalnost narativnosti temelji na zavesti ljudi o tem, kako resnične se zdijo pripovedi glede na lastne vsakdanje izkušnje. KLJUČNA POJMA NARATIVNE PARADIGME IN KRITIKE 1. Naracija in 2. Narativna racionalnost: notranja koherentnost zgodbe (organiziranost in struktura, ni protislovnih sestavin) točnost zgodbe oz. zgodbena zvestoba – opredeljena je kot stopnja zanesljivosti in resničnosti za poslušalce – logos je podan skozi imaginativnost (metafore, geste, vrednote). KRITIKE NARATIVNE TEORIJE: → Pojem narativnosti je preširok, saj se praktično ujema s pojmom komunikacija, → Logika dobrih razlogov naj bi favorizirala obstoječe vrednote, → Iracionalizem – podrejanje logike argumenta moči vrednotenja → Rowland: družbene elite nadzorujejo družbo s pomočjo retorično in moralistično učinkovitih in dobro promoviranih zgodb.