Urogenitalne mikoplazme tekst PDF

VSEBINE UVOD Predstavitev bolezni Ozadje V odzivu na vse večjo težavo odpornosti proti antibiotikom med povzročitelji nalezljivih bolezni, je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) nedavno začela projekt z naslovom »Globalne zdravstvene strategije za HIV, virusni hepatitis in spolno prenosljive...

VSEBINE UVOD Predstavitev bolezni Ozadje V odzivu na vse večjo težavo odpornosti proti antibiotikom med povzročitelji nalezljivih bolezni, je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) nedavno začela projekt z naslovom »Globalne zdravstvene strategije za HIV, virusni hepatitis in spolno prenosljive okužbe (STI) za obdobje 2022–2023«. V skupini spolno prenosljivih bolezni so mikoplazme in ureaplazme, ki spadajo v razred Mollicutes in družino Mycoplasmataceae. Ti patogeni hitro razvijejo odpornost na protimikrobna sredstva, kar prispeva k širjenju odpornosti na antibiotike znotraj njihovih populacij. Mycoplasmo genitalium so prvič izolirali iz brisov sečnine dveh moških, ki sta imela simptome ne-gonokoknega uretritisa (ni posledica okužbe z Neisseria gonorrhoeae,) leta 1980. Zaradi težav pri gojenju te bakterije je bila njena patogena vloga več let nejasna, danes pa je prepoznana kot spolno prenosljiv patogen, ki okuži ali kolonizira več kot 3 % svetovnega prebivalstva. Ta patogen je povezan z boleznimi, kot so endometritis (vnetje maternične sluznice), salpingitis (vnetje jajcevodov) , cervicitis (vnetje materničnega vratu) in prezgodnji porod pri ženskah. M. genitalium nima peptidoglikana v celični steni in je tako odporna na β-laktamske antibiotike, tako so antibiotiki, ki zavirajo sintezo proteinov in sintezo DNK, trenutno najučinkovitejša možnosti zdravljenja okužb z M. genitalium. Do začetka leta 2016, ko status odpornosti na makrolide še ni bil definiran, so evropske smernice Mednarodne zveze za spolno prenosljive okužbe (IUSTI) za zdravljenje priporočale uporabo doksiciklina. Zgodnje randomizirane kontrolirane klinične študije pa so pokazale, da je azitromicin boljši in se ta uporablja kot glavno zdravljenje okužb z M. genitalium, moksifloksacin pa kot druga možnost zdravljenja. Kljub temu številne študije razkrivajo naraščajočo odpornost na makrolide in fluorokinolone v izolatih M. genitalium, pri čemer odpornost na makrolide presega 50 % v nekaterih regijah. Odpornost na fluorokinolone lahko doseže 20 % v azijsko-pacifiški regiji, kar povečuje stopnjo neuspeha zdravljenja na več kot 30 % primerov. Ureaplazme, patogeni, kot sta Ureaplasma parvum (UPA) in Ureaplasma urealyticum (UUA), vdrejo v spodnji urogenitalni trakt pri približno 20–29 % zdravih žensk. Okužbe s temi povzročitelji povečujejo tveganje za neugodne izide nosečnosti, kot so spontani splav, mrtvorojenost, horioamnionitis in prezgodnji porod. Klinični vzorci pri bolnikih z uretritisom, endometritisom, kroničnim prostatitisom in bakterijsko vaginozo pogosto izolirajo genitalne ureaplazme. Te okužbe povečajo tveganje za neplodnost pri parih. Poleg tega lahko ti patogeni pri dojenčkih povzročijo resne bolezni, vključno s pljučnico, bakteriemijo, meningitisom in kronično pljučno boleznijo. Ureaplazme, tako kot mikoplazme, nimajo peptidoglikana v celični steni, zato so β-laktamski antibiotiki in glikopeptidi proti tem patogenom neučinkoviti; žal so ti organizmi naravno odporni na linkozamide, kot je klindamicin. Posledično je zdravljenje okužb z Ureaplasmami omejeno na zaviralce sinteze proteinov (npr. tetraciklini in makrolidi) in replikacije DNK (npr. fluorokinoloni). Vendar pa zaradi nastanka enonukleotidnih polimorfizmov (SNP) in širjenja genov odpornosti narašča odpornost na te antibiotike. Čeprav je odpornost proti antibiotikom pri ureaplazmah opažena po vsem svetu, se breme odpornosti geografsko razlikuje zaradi različnih vzorcev uporabe antibiotikov in zgodovine izpostavljenosti protimikrobnim sredstvom.Podatki o vzorcih odpornosti proti antibiotikom pri ureaplazmah pa ostajajo pomanjkljivi v številnih delih sveta, zlasti v manj razvitih državah. Razvoj ustreznih strategij zdravljenja zahteva razumevanje in oceno trenutnih trendov odpornosti proti antibiotikom. V predstavljeni študiji so ocenili stopnjo in trend dvojne odpornosti pri okužbah z mikoplazmami in ureaplazmami ter neuspeh primarnega zdravljenja v primerih okužbe s temi sevi. Metode V celotnem raziskovalnem procesu so bili vsi koraki, vključno z iskanjem literature v bazah podatkov, vzpostavitvijo meril za izbiro, ekstrakcijo podatkov in statistično analizo, strogo izvedeni v skladu s smernicami, ki jih predlaga standard PRISMA (Preferred Reporting Items for Systematic Reviews and Meta-Analyses). Iskanje literature Sistematično iskanje je bilo izvedeno v različnih bazah podatkov, kot so ISI Web of Science, PubMed, Scopus, Science Direct in Google Scholar, da bi zbrali publikacije, ki ocenjujejo odpornost mikoplazem in ureaplazem na makrolide, tetracikline in fluorokinolone. Njihova metodologija iskanja je do aprila 2023 uporabljala MeSH ključne besede, kot so »Mycoplasma«, »M. genitalium«, »M. pneumonia«, »M. hominis«, »M. salivarium«, »Ureaplasma«, »U. parvum«, »U. urealyticum«, »Odporna na zdravila«, »Večkratno odporna«, »MDR«, »Makrolidi«, »Tetraciklini« in »Fluorokinoloni«. Rezultati (2 strani). KATJA Č Iskanje literature in značilnosti študije Z obsežno pregledno študijo so najprej identificirali 631 člankov, od katerih je bilo 456 izključenih zaradi neizpolnjevanja meril. Po pregledu preostalih 79 člankov je bilo v analizo vključeno 27 študij, ki so obsegale 24.662 bolnikov iz 14 držav. Študije so večinoma zajemale bolnike s simptomi, povezanimi z negonokoknim uretritisom, cervicitisom, medeničnimi vnetnimi boleznimi in neplodnostjo, vključno z asimptomatskimi partnerji. Med udeleženci je bilo 86,94 % moških in 13,06 % žensk. Štiri študije so se osredotočile na okužbe z M. genitalium in odpornost na antibiotike pri HIV pozitivnih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Devet študij je bilo izvedenih v Evropi, tri v Zahodnem Pacifiku ter po ena v ameriškem in afriškem območju WHO. Od 27 študij je 20 preučevalo okužbe z M. genitalium, pet z Ureaplasma spp., ena z M. hominis in ena z M. salivarium. Za identifikacijo okužb so bile uporabljene različne diagnostične metode, vključno s kulturami, serologijo in molekularnimi tehnikami. Odpornost na antibiotike so ocenili s Sangerjevim sekvenciranjem, RT-PCR in PCR v realnem času. Kljub pristranskosti z nenaključno izbiro in variabilnosti kliničnih vzorcev, so bili deleži okužb z M. genitalium in Ureaplasma spp. ocenjeni na 21,0 % in 28,9 %, pri čemer je bil delež okužb z M. genitalium med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, približno 11,5 %. Značilnosti odpornosti mikoplazem na antibiotike Naredili so celovito analizo podatkov iz 20 testiranj, ki so vključevala 9.058 pacientov iz 12 držav med leti 2013 in 2023, s poudarkom na mutacijah, povezanih z odpornostjo na Mycoplasma genitalium. Ugotovitve so pokazale, da je bilo na makrolide odpornih 43,5% sevov M. genitalium 13,1% na tetracikline in 18,6% na fluorokinolone. Poleg tega je bila dvojna odpornost na makrolide in fluorokinolone v 14,6% Zahodno Pacifiški regiji WHO, 10,0% v Evropskih državah in 4,1% v Ameriki. Alarmantno je, da se je pojavnost večkratno odpornih sevov (MDR) M. genitalium znatno povečala z 18,5% v obdobju 2016–2019 na 32,6% med letoma 2020 in 2023, pri čemer je bila zabeležena stopnja neuspeha začetnega zdravljenja za MDR okužbe 12,8%. Značilnosti odpornosti ureaplazem na antibiotike Ta obsežna kvantitativna analiza odpornosti ureaplazem na antibiotike, je vključevala podatke iz petih člankov med leti 2003 in 2021 in skupno 7.826 kliničnih vzorcev iz štirih držav. Skupna prevalenca mutacij, povezanih z odpornostjo na makrolide, tetracikline in fluorokinolone, je znašala 40,8 %, 25,7 % in 90,3 %. Odpornost na fluorokinolone je bila še posebej visoka v nekaterih regijah. Skoraj popolna odpornost je bila poročana pri 99,5% v Afriki in 95,6% globalno med leti 2020 in 2023. Poleg tega se je pojavnost MDR okužb Ureaplasma dramatično povečala s 1,6% v obdobju 2003–2015 na 28,6% v letih 2020–2023. Diskusija (2-3 strani) - KATJA R. Odpornost na makrolide – M. genitalium Ocenjena skupna analiza razširjenosti mutacij za odpornosti pri M. genitalium znaša 43,5% za makrolide, 13,1% za tetracikline in 18,6% za fluorokinolone. Točkovne mutacije predstavljajo glavni mehanizem odpornosti na makrolide (predvsem azitromicin) pri M. genitalium. Mutacije so najpogostejše znotraj regije 23s rRNA (pozicija 2058 in 2059). Odpornost na makrolide je od leta 2003 do 2015 narasla za 25,6%, v obdobju od 2020 do 2023 pa kar za 56,6%. GEO: Prevalenca razširjenosti teh mutacij bolj pogosta v ameriških in evropskih regija v primerjavi z pacifiško regijo WHO. Incidenca mutacij za makrolide je bila bistveno večja pri homoseksualnih moških za 70,9%. Porast odpornosti za te demografiko se predpisuje asiptomatskim okužbam in ponavljajočem zdravljenju z astromicinom zaradi klamidije in N. gonorrhoae. Odpornost na fluorokinolone - M. genitalium Pogosto neuspešno zdravljenje z florokinoloni se predpisuje aminokislinskih modifikacijah znotraj parC regije. Zanimivo je da se stopnja mutacij čez leta ohranja in se ne spremija veliko. Pogosto najdemo visoko stopnjo dvojne ali večkratne odpornosti, kar se predpisuje zlorabi in neustreznem administriranju antibiotikov. GEO: Veliko variacij med geografskimi regijami pri mutacijah za tetracikline. Vzhodna populacija pacifika WHO je imela v povprečju dvakrat do trikrat večjo odpornost v primerjavi z evropo in ameriko. Znotraj tega območja so odkrili največjo stopnjo odpornosti gonoreje na fluorokinolone. Odpornost na tetraciklin - M. genitalium Odpornost na tetracikline je večja v zahodno-pacifiški regiji WHO kot v Evropi. Vzrok naj bi bila predvsem prekomerna uporaba antibiotikov, problematiko pa dodatno slabšajo migracije, še posebej v Avstralijo, kjer se breme antibiotske odpornosti še povečuje. Pri kliničnih izolatih iz teh regij se lahko pričakuje pojav odpornosti na tetraciklin. SLIKE: - WHO: katere države spadajo pod vzhodno pacifiško regijo WHO - Graf: Študija, ki je primerjala stopnjo odpornosti pri M. genitalium za makrolide in kinolone. Rezistence pri ureoplazmah Glavni razlog za svetovno razširjeno odpornost je prekomerna uporaba anitbiotikov. Pojavijo se razlike med urealyticum and parvum sevovoarji: Pri sevovarjih UUA je bila minimalna inhibitona koncentracija večja kot pri UPA. pri urealyticum sevovarjih je stopnja mutacij povezanih z rezistencami odpornostimina makrolide in fluorokinolone znašala 52,8% in 97,2%. Sama razširjenost odpornosti pri pregledu celotne vrste je drugačna: 10.8% za makrolide, 25,7% za tetracikline in 90,3% za fluorokinolone za UAA. Geografija: Pri izolatih afriških bolnikov je bila najdena povečana odpornost na makrolide in tetracikline ki je bila večja od tistih v evropi in paifiški regiji WHO. Vzorki so predvsem prekomerna uporaba, neprimerno zdravljenje in najslabši programi spremljanja rezistenc. Kot že prej omenjeno rezistence na fluorokinolone med regijami varirajo, ampak so povsod izredno visoke. Razlog za tako visoke stopnje je uporaba fluorokinolonov za tretiranje širokega spektra bolezni. Okužba z večkratno odporno ureoplazmo je bila prisotna pri 13,2% populacije, sama prevalenca je veliko višja v Afriki kot v Evropi ali pacifiškem delu WHO. Predhodne raziskave pa kažejo, da je odporna ureoplazma večja v državah v razvoju kot v razvitih. Število rezistenc letno narašča. SLIKE: - V tuniziji so testirali različne sevovarje ureoplazem na antibiotike. Določili so rezistentne in večkratno odporne seve (rdeče). Zakaj se pojavlja toliko odpornosti? Povečano število mutacij na različne antibiotike in prisotnost večkratno rezistentnih sevov se lahko predpisuje različnim vzrokom in dejavnikom. Problematična je neustrezna uporaba zdravil, kamor spadajo predpisovanje in doziranje brez potrditve patogena, uporaba prevelikih odmerkov in večkratna uporaba antibiotikov pri različnih spolno prenosljivih boleznih. Različna območja nimajo poenotenih smernic uporabe antibiotikov, prav tako se pojavljajo pomanjkljivosti pri programih nadziranja in spremljanja odpornosti (najslabša v Afriki). Uporabljajo inovativne tehnologije za hkratno odkrivanje patogenov in identifikacija biomarkerjev odpornosti, kar omogoča boljše poznavanje problematičnih odpornosti pri sevih in posledično bolj učinkovito zdravljenje. (OPCIJSKO – POMANJKLJIVOSTI ŠTUDIJE) Ta študija lahko pripomore kliničnim zdravnikom pri izpopolnjevanju smernic zdravljenja, boljšemu obvladovanju pojava sevov, odpornih Ab. Limitacije študije 1. Cilj preiskave je bilo oceniti razširjenost mutacij na Ab v siptomatskih bolnikih, zato se ne more posplošiti na generalno populacijo. 2. Kljub uporabi naključnega modela so opazili široko heterogrnodt: različni dejavniki (klinični, metodološki, statistični). Klinična heterogenost (socialno ekonomski status, ITM, sploh, startost, simptomi, HIV, mestookužbr in metode identifikacije 3. Ameriške in afriške regije so bile premalo zastopane, azija in sredozemlje ni bilo zastopano 4. Odkrili so samo nekaj mutacij povezanih z fluorokinoloni 5. Osredotočenje samo na 2 vrsti miktoplazme (m. hominis in m. salivarium) ZAKLJUČEK. Katja Č - M. genitalium je spolno prenosljiv patogen, ki okuži ali kolonizira več kot 3 % svetovnega prebivalstva - Ta patogen je povezan z boleznimi, kot so endometritis (vnetje maternične sluznice), salpingitis (vnetje jajcevodov) , cervicitis (vnetje materničnega vratu) in prezgodnji porod pri ženskah. - Patogeni, kot sta Ureaplasma parvum (UPA) in Ureaplasma urealyticum (UUA), vdrejo v spodnji urogenitalni trakt pri približno 20–29 % zdravih žensk - Povečujejo tveganje za neugodne izide nosečnosti, kot so spontani splav, mrtvorojenost, horioamnionitis in prezgodnji porod - Tako mikoplazme kot ureaplazme nimajo peptidoglikana v celični steni in so odporna na β-laktamske antibiotike - Njihova Odpornost na makrolide, tetracikline in fluorokinone se povečuje in pojavlja se večkratna odpornost  - Zaradi: neustrezne uporaba zdravil (predpisovanje in doziranje brez potrditve patogena, uporaba prevelikih odmerkov in večkratna uporaba antibiotikov), ni poenotenih smernic uporabe antibiotikov, pomanjkljivosti pri programih nadziranja in spremljanja odpornosti. Predstavitev primera TINKARA Predstavitev primera Predstavljen je primer 21-letnega bolnika z anamnezo Bekerjeve mišične distrofije (BMD) in kardiomiopatije, ki je prestal ortotopsko presaditev srca (OHT) in imel je več epizod zavrnitve presadka. Prišlo do razvoja M. hominis. Bolnika so pripeljali v bolnišnico 614 dni po presaditvi srca, po kratkem obdobju kašljanja in simptomov zgornjih dihalnih poti. Za vzdrževanje imunosupresije je prejemal takrolimus, mikofenolat mofetil, belatacept in prednizon. Srčno delovanje se mu je tako poslabšalo, da so mu morali vstaviti umetno srce in uporabiti ektrakorporalno membransko oksigenacijo. Pri mikroskopskem pregledu bronhialnega izpirka in plevralne tekočine niso našli mikroorganizmov. Po inokulaciji vzorcev na rutinske mikrobiološke medije, so uspešno identificirali in potrdili prisotnost M. hominis. Za potrditev so vzorec poslali v klinični mkrobiološki laboratorij na sekvenciranje z uporabo 16S rDNA. Bolnika so ustrezno zdravili in pri tem odpravili okužbo M. hominis. Diagnoza Vzeli so bris nosu in žrela, ki je bil pozitiven na rinovirus/Enterovirus in negativen na SARS CoV-2 PCR (opravljen s testom Cepheid Xpert Xpress). Bolnik je imel levkocitozo. Odvzeli so desni bronhialni izpirek in ga poslali v laboratorij za klinično mikrobiologijo. Barvanje po Gramu citocentrifugiranega bronhialnega izpirka je pokazalo nešteto belih krvnih celic (WBC), redke epitelijske celice in nobenega organizma. Vzorec je bil cepljen na krvni, čokoladni in MacConkey agar in na krvnem agarju pojavile majhne točkovne kolonije. V vzorcu je bila prisotna Mycoplasma hominis, kar je bilo potrjeno s sekvenciranjem 16S rDNA. Bolnika so zdravili z minociklinom in nato na vsakih 12 ur za naslednjih 14 dni in glede na ledvice prilagojenim levofloksacinom. Bolnikovo stanje se je izboljšalo, nadaljnji pregledi bronhoskopije in bronhoalveolarne izpirkov (BAL) so bile negativne na M. hominis. Bolnik je bil dva meseca po zdravljenju zaradi drugih zapletov premeščen v paliativno oskrbo. Diskusija Mycoplasma hominis je fakultativni urogenitalni komenzalni mikroorganizem, ki je prisoten pri 29 % moških in 75 % žensk. Povzroča vnetno bolezen medenice (PID), okužbo sečil (UTI), uretritis in cervicitis. Mikroorganizem lahko povzroča tudi zunajgenitalne okužbe, kot so pljučnica, septični artritis in subduralni empijem. Poleg tega se M. hominis pojavlja pri 8 % bolnikov s kroničnimi respiratornimi boleznimi in je prisotna v respiratornih izločkih pri 1–3 % zdravih posameznikov. Prisotnost M. hominis pri prejemnikih presadka se lahko pojavi zaradi darovalcev organov, vendar v tem primeru točen vzrok za okužbo ni znan. Organizem raste počasi in se na običajno uporabljenih gojiščih, kot je krvni agar, pojavlja v obliki majhnih točkovnih kolonij. M. hominis uporablja arginin ali hidrolizira sečnino za proizvodnjo energije, kar lahko poveča raven amonijaka kot stranski produkt v krvi. Neurejena raven amonijaka povzroča resne zaplete, kot je sindrom hiperamonemije (HAS), ki povzroči možganski edem in zahteva neprekinjeno nadomestno zdravljenje ledvic (CRRT). Zato je treba ob pojavu nevroloških sprememb pri bolnikih pozitivnih na M. hominis po presaditvi preveriti raven amonijaka. Po invaziji, mikoplazme aktivirajo prirojeno in pridobljeno imunost ter povzročijo akutno in kronično vnetje. K okužbi pacienta bi lahko prispevalo njegovo imunsko stanje, saj se je okužba razvila po 614-ih dneh po presaditvi in ni posledica presaditve organa. Ker M. hominis nima celične stene, so antibiotiki, kot so β-laktami in vankomicin, neučinkoviti. M. hominis je odporen tudi na trimetoprim/sulfametoksazol (antagonist folatov) in aminoglikozide. Profil občutljivosti M. hominis kaže, da je inherentno odporen na makrolide s C-14 in C-15 členi, kot so klaritromicin, eritromicin in azitromicin, medtem ko je občutljiv na makrolid s C-16 členi, josamicin. Poleg doksiciklina, ki je najprimernejši način zdravljenja, se za zdravljenje M. hominis priporočajo tudi fluorokinoloni in klindamicin. Vendar ti antibiotiki niso vključeni v standardnih postprofilaktičnih režimih po presaditvi. Pomembno je, da se pri izolatu opravi testiranje občutljivosti, saj lahko prisotnost gena tet(M), ki kodira beljakovino, ki posreduje odpornost s tetraciklinsko ribosomsko zaščito, povzroči odpornost proti tetraciklinu. Vprašanja za diskusijo: 1. Kakšen je glavni mehanizem odpornosti Mycoplasma genitalium na makrolide? a) Odpornost na makrolide povzroča modifikacija zunanje membrane bakterije. b) Odpornost se pojavi zaradi točkovnih mutacij v genu za 23s rRNA. c) Odpornost nastane zaradi prekomerne uporabe β-laktamskih antibiotikov. d) Odpornost se pojavi zaradi sprememb v encimih, ki razgrajujejo makrolide. Odgovor: b) Odpornost se pojavi zaradi točkovnih mutacij v genu za 23s rRNA. 2. Katere regije so imele največjo prevalenco odpornosti M. genitalium na fluorokinolone? a) Evropske države b) Ameriške države c) Zahodno-pacifiška regija WHO d) Sredozemske države Odgovor: c) Zahodno-pacifiška regija WHO. 3. Kakšen je bil vpliv uporabe antibiotikov na razvoj odpornosti pri mikoplazmah in ureaplazmah? a) Uporaba antibiotikov ni imela velikega vpliva na razvoj odpornosti. b) Prekomerna in neustrezna uporaba antibiotikov je privedla do hitrega razvoja večkratne odpornosti. c) Le uporaba makrolidov je povzročila odpornost, drugi antibiotiki niso vplivali. d) Odpornost se je razvila le pri bolnikih s HIV. Odgovor: b) Prekomerna in neustrezna uporaba antibiotikov je privedla do hitrega razvoja večkratne odpornosti. 4. Kateri antibiotik se je najpogosteje uporabljal za zdravljenje okužb z M. genitalium pred pojavom široke odpornosti na makrolide? a) Penicilin b) Azitromicin c) Doksiciklin d) Ciprofloksacin Odgovor: c) Doksiciklin. 5. Zakaj so β-laktamski antibiotiki neučinkoviti pri zdravljenju okužb z mikoplazmami in ureaplazmami? a) Zaradi prisotnosti specifičnih encimov, ki uničujejo antibiotike. b) Ker te bakterije nimajo peptidoglikana v celični steni, na katerega bi delovali β-laktamski antibiotiki. c) Zaradi odpornosti, ki jo bakterije razvijejo zaradi genetskih mutacij. d) Zaradi hitre razgradnje β-laktamskih antibiotikov v človeškem telesu. Odgovor: b) Ker te bakterije nimajo peptidoglikana v celični steni, na katerega bi delovali β-laktamski antibiotiki. 6. Kakšne so klinične posledice okužb z večkratno odpornimi sevi M. genitalium in Ureaplasma spp. pri ženskah? a) Povečano tveganje za razvoj endometritisa, salpingitisa in prezgodnji porod. b) Odpornost nima pomembnih kliničnih posledic. c) Okužbe povzročajo le blage simptome, ki ne vplivajo na plodnost. d) Povzročijo le prehodne okužbe spodnjega genitalnega trakta. Odgovor: a) Povečano tveganje za razvoj endometritisa, salpingitisa in prezgodnji porod. 7. V katerih populacijah je največja incidenca okužb z M. genitalium, ki so odporne na makrolide? a) Heteroseksualni moški b) Moški, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM) c) Ženske v menopavzi d) Otroci in mladostniki Odgovor: b) Moški, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). 8. Katere diagnostične metode se najpogosteje uporabljajo za identifikacijo okužb z mikoplazmami in ureaplazmami? a) PCR v realnem času in Sangerjevo sekvenciranje b) Klasična kultura bakterij in mikroskopija c) Serološke preiskave d) Urinski test