Historical Development of Regions and Slovenes - Part 1 PDF

Naselitev Slovanov v vzhodno alpski prostor UČ: Kako so Slovani spremenili življenje v Vzhodnih Alpah (138 - 141) »Pradomovina« Slovanov je locirana na območju porečij Odre, Visle, Dnepra in Dnestra. Vzroki za selitev slovanskih plemen:  pritiski tujih ljudstev (Huni, Avari ali Obri),  prenas...

Naselitev Slovanov v vzhodno alpski prostor UČ: Kako so Slovani spremenili življenje v Vzhodnih Alpah (138 - 141) »Pradomovina« Slovanov je locirana na območju porečij Odre, Visle, Dnepra in Dnestra. Vzroki za selitev slovanskih plemen:  pritiski tujih ljudstev (Huni, Avari ali Obri),  prenaseljenost,  bogastvo rimskih pokrajin,  klimatske spremembe,  ekstenzivno poljedelstvo, ki zahteva večja območja. »Dokazi«:  zgodovinska poročila (Pavel Diakon),  jeziki in narečja,  arheološke najdbe. Prvi val selitev v t. i. vzhodno alpski prostor (VA), okoli 550, sovpada z umikom Langobardov iz Panonske nižine in nato leta 568 iz porečja Save (o tem piše zgodovinopisec Pavel Diakon). Potekal je iz SV smeri, skozi Moravska vrata (dan. Češka) k porečju zgornje Mure do Karavank. Drugi val, konec 6. stoletja, je potekal iz JV v porečje Save in Drave (Panonija, LJ in CE kotlina, V Koroška), do zaledja Trsta, Krasa. Istra se naseljuje okoli leta 800. V vsem tem času je značilna redka in neenakomerna poselitev (ocene se gibajo med 15.000 in 20.000). V VA se ob poselitvi ustvari Avarska plemenska zveza s Slovani, kjer so slednji v podrejenem položaju (npr. pri delitvi plena ipd.). Okvirne meje slovanske poselitve v VA: Osrednji del zajema porečje Mure in Drave (do izvira), na severu sega do Donave in Dunajskega gozda, na vzhodu do Blatnega jezera, na zahodu od Tržiča, mimo Goriških Brd in Beneške Slovenije. VA Slovane (VAS) so etnično »obkrožali«: Hrvati na jugu, Langobardi na zahodu – oblikuje se t. i. langobardski limes (etnična meja med Slovani in Germani, ki je vse do danes le rahlo spremenjena narodnostna meja med Slovenci in Italijani), ki je potekal: Tržič, Fara, Krmin, Čedad, Humin, Pušja vas (poišči na zemljevidu), Bavarci na SV, Avari na vzhodu. Gostejša poselitev je v dolinah in kotlinah (Celovška kotlina, Kranjsko-Sorško polje, Savinjska dolina). Obseg poselitve VAS v 9. stoletju se ocenjuje na površini okoli 70 000 km2. Prakse Slovanov: ralno poljedelstvo, nomadstvo, požigalništvo, povezovanje v vaške skupnosti, izdelovanje lončenine, pridatki s hrano v grobovih, življenje v zemljankah. Posledice naselitve: propad rimskih mest, nazadovanje pismenosti, umik krščanstva, prekinitev pravnega redu rimske države, begunci, selitve, suženjstvo (krščeniki = naziv za staroselca krščanske vere, ki so ga VAS zasužnjili), kasneje sodelovanje oziroma prenos znanja »razvitejših« staroselcev: stalna naselitev, orno poljedelstvo, čebelarstvo, planšarstvo (selitev živine med zimo v doline in poleti v višje lege), sadjarstvo, vinogradništvo, steklarstvo, dvoletno kolobarjenje, posredovali so jim antično tradicijo in znanje. Karantanija UČ: Katere so bile prve slovanske politične tvorbe na stičišču Alp, Jadranskega morja in Panonske nižine (142 147) Samova plemenska zveza je nastala 623 zaradi avarskega nasilja. Povezala je Slovane od Baltika do Jadranskega morja. 623 se zvezi priključijo VA Slovani. Ta koalicija slovanskih plemen je bila uspešna tudi proti Frankom in Bavarcem na zahodu. Po Samovi smrti, leta 658, zveza razpade, edino VAS pod vodstvom kneza Valuka (omenja se že 630) ohranijo samostojnost (vpliv reliefne razgibanosti). Za prostor njihove poselitve se je uveljavilo ime Karantanija. Kneževina Karantanija (KK) je VA politična tvorba, s središčem na Krnskem gradu, na Gosposvetskem polju (to območje naj bi se imenovalo Carantana), ob reki Glini (blizu je bilo antično naselje Virunum = dan. Gospa Sveta oz. Maria Saal). KK je obsegala doline in kotline ob zgornjih tokovih Drave in Mure. Kneza so izbirali med pripadniki vladarskega rodu (t. i. prvaki). Ta je imel funkcijo vrhovnega sodnika, poveljnika vojske, odločevalca davkov. Poleg Valuka so ohranjena knežja imena - Borut, Gorazd, Hotimir, Valtunk. K prvakom je spadalo še vojaško plemstvo in posebnost v evropskih zgodnje fevdalnih družbah – kosezi, knežji spremljevalci, ki so izbirali in ustoličevali KK. Kosezi so bili po ugledu in položaju plemiči, glede na gospodarstvo pa so sodili med kmete. Večina ljudi so svobodni kmetje, ki so živeli v vaških skupnostih in več teh je sestavljajo župo, ki jo je vodil župan. Družba je bila sužnjelastniška (zasužnjeni staroselci = krščeniki) in izrazito patriarhalna. Ženske in otroci (Čehi še danes rečejo otroku »hlapec«) so bili neenakopravni, last moža, očeta. Skupna je bila uporaba pašnikov, gozda in voda. Knezi so oblast dobili s posebnim obredom, ki ga imenujemo ustoličevanje. Ker obreda ne poznamo iz takratnih virov, se značilnosti obreda sklepa iz kasnejših, mlajših virov, ki so opisovali ustoličevanje koroških vojvod do 15. stoletja: nemška pravna knjiga »Švabsko zrcalo« (13. stol.), »Štajerska rimana kronika« (14. stol.) in »Avstrijska kronika 95 gospostev« (rokopis Clemensa Speckerja iz 1479/80). Vojvodski prestol so v 9. stoletju postavili Franki. Še danes stoji na prvotnem mestu, na Gosposvetskem polju. Ustoličevanje KK naj bi torej potekalo ob/na knežjem kamnu, ki je ostanek jonskega stebra iz Virunuma. Obred, ki vključuje bodočega kneza v kmečki opravi in vola, je predvidoma potekal v staro slovanskem jeziku. Danes je na ogled v palači koroške deželne vlade v Celovcu. KK tudi ni poznala nobenih heraldičnih simbolov, zato pogosto uporabljen izraz in podoba t. i. karantanskega panterja nista zgodovinsko pravilna. Pokristjanjevanje vzhodnoalpskih Slovanov UČ: Kako se je na območju Karantanije, Karniole in Spodnje panonije v karolinškem obdobju uveljavila krščanska kultura (148 - 152) Leta 743 KK (knez Borut) prosi Bavarce za pomoč proti Avarom, ki so ogrožali prostor VAS. Bili so poraženi (pomembno za vso Evropo!), a na račun tega Karantanci izgubijo delno samostojnost. To pomeni, da so izvoljenega kneza potrdili Bavarci oz. Franki (bavarski vazali). Prične se pokristjanjevanje in postopno uvajanje zahodnega, frankovskega tipa fevdalizma. Sami še vedno odločajo o notranji politiki. Škofija iz Salzburga (od 798 nadškofija) z Modestom (določi ga škof Virgil) posveča prve cerkve na območju KK (Gospa sveta). Ta t. i. irska metoda je dovoljevala poganske šege s krščansko vsebino, domači jezik in ni bila nasilna. Najprej so pokristjanili visok sloj (prva kneza, ki sta sprejela krščanstvo in ki ju je potrdil frankovski kralj Pipin, sta bila Gorazd in Hotimir) – pokristjanjevanje od zgoraj navzdol. Kljub milejši metodi se Karantanci upirajo. Najbrž tudi zato, ker se že uvaja cerkvena dajatev. Za uspešnejši proces Bavarci ustanovijo samostana Innichen in Molzbichl (prvi samostan v Karantaniji) ter škofijo Freising (od tu izvirajo Brižinski spomeniki). V proces pokristjanjevanja se vključi še oglejski patriarhat, kar povzroči spor s salzburško nadškofijo. Reši ga Karel Veliki leta 811 = cerkveno mejo je določil po Dravi. Leta 818 se prične upor Ljudevita Posavskega iz Siska proti Frankom, h kateremu se priključijo še Karantanci. Ker so bili poraženi (820), je Karantanija izgubila popolno samostojnost in postala frankovska grofija. Ti so nasilno uvajali krščanstvo in svoj tip fevdalizma. To je bil začetek 1200 let trajajoče germanske nadvlade nad večino današnjega slovenskega etničnega prostora. Po uničenju Avarov konec 8. stol. je južno od Karavank nastala kneževina Karniola. Središče je bilo v Zgornjem Posavju, verjetno na območju dan. Kranja. Ime je kneževina dobila po keltskem plemenu – Karni, ki so tukaj bivali v času antike. Karniolci so zelo hitro priznali oblast Frankov, a s samostojno notranjo upravo. Sredi 9. stol. je ob Blatnem jezeru knez Pribina (kasnejši mejni grof) ustanovil kneževino (fevd Ludvika Nemškega) Spodnjo Panonijo. Središče je bil Blatenski kostel. Njegov sin Kocelj je SP za kratek čas (869-874) osamosvojil. Takrat sta tukaj delovala grška misijonarja Konstantin in Metod, ki sta širila krščanstvo v slovanskem jeziku (»makedonščina« - nekaj sta jo poznala, saj sta prihajala iz Soluna, dan. grškega dela dežele Makedonije). Uvedla sta slovansko bogoslužje, sestavila črkopis – glagolico (kasneje razvila v enostavnejšo cirilico), prevajala sta verske knjige, izobraževala slovanske duhovnike. Po koncu SP je salzburška nadškofija leta 876 zatrla bogoslužje povezano s slovanskim jezikom, saj so ju že pred tem obtoževali krivoverstva. VA Slovani v okviru Arnulfovega kraljestva in v času nastanka Rimsko-nemškega cesarstva (Rnc) Po neuspešnem uporu Ljudevita Posavskega so VA Slovani spadali pod frankovsko državo. 843 (verdunska pogodba) se je frankovska država razdelila in ozemlje nekdanje Karantanije je pripadalo vzhodnemu delu, iz katerega se je kasneje razvila germanska Nemčija. Po Kocljevem porazu, leta 876, vso to območje (Spodnja Panonija + Karniola + Karantanija) dobi Arnulf, dedič vzhodno frankovskega vladarja Karlamana, ki središče obdrži na Krnskem gradu. Po osvojitvi Bavarske je Arnulf postal vzhodno frankovski kralj. V okviru fevdalizma nastajajo prva gospostva, sam proces pa zaustavijo Ogrski vpadi. Po izumrtju Karolingov je vzhodno frankovska država razpadla na več vojvodin – Saška, Švabska, Bavarska, Lotaringija … Novi nemški kralj (kasneje cesar), v začetku 10. stol., postane saški vojvoda. Od konca 9. stol. so največjo nevarnost za naše kraje predstavljali Ogri, ki so vpadali v nemške dežele in preko današnje Slovenije v severno Italijo. Plenilski pohodi so povzročali hude izgube v prvi polovici 10. stoletja. Leta 955 so pri Augsburgu Nemci odločilno porazili Ogre, ki se ustalijo v Panonski nižini. Kralj Oton I. se je pri vladanju oprl na Cerkev in leta 962 ga je papež okronal za cesarja RNC. Cesar Oton II. je zaradi obrambe na JV cesarstva uredil mejne krajine – marke. Vodili so jih mejni grofje oz. krajišniki. Njihova moč je bila odvisna od velikosti posesti. Mnogi so se nagibali, da bi meje svojih posesti izenačili s pokrajinskimi. Tako bi postali deželni knezi = vojvode. Velika Karantanija in potek kolonizacije na Slovenskem UČ: Kaj se je na Slovenskem spremenilo z uvajanjem fevdalizma (153 - 157) Etnično ozemlje VAS je bilo razdeljeno na: Vojvodino Koroško, Karantansko krajino (ob osrednji Muri), Podravsko krajino, Savinjsko krajino, Kranjsko krajino, Furlanijo, Istro. Vse krajine so bile podrejene koroškemu vojvodi, za kratek čas pa se je za vso to območje uveljavilo ime Velika Karantanija. Pomembno je, ker vključuje celoten prostor poseljen z VA Slovani in da ima osrednjo politično vlogo kraj, ki je bil nekoč središče nekdanje kneževine Karantanije. Koroški vojvoda je vse do 15. stol. nastavljal mejne grofe. Po razpadu te enotne vojvodine (=vojvodstva) se še enkrat in dokončno prične uveljavljanje fevdalnega reda, vzpostavljanje zemljiških gospostev. Najprej so bili tukaj cerkveni fevdalci: salzburška nadškofija (PT), freisinška škofija (ŠL), nato posvetni fevdalci: Eppensteini, Spanheimi, Andeški, Traungauci, Babenberžani... Ker so bili precej oddaljeni od matičnih fevdov, so postavljali ministeriale = nižje, nesvobodno plemstvo, ki opravlja dvorne, vojaške, upravne funkcije. (Načrtna) kolonizacija na Slovenskem je potekala v štirih fazah: - 6-9 .stol.: poseljuje se kraje, ki so bili poseljeni že v antiki; - 10-12 .stol.: poseljuje se ravnine (notranja + zunanja K – nastajajo nemški jezikovni otoki: Kočevsko, Baška grapa, Apaško polje (poišči na zemljevidu)), krčijo se gozdovi; - 13-15. stol.: poseljevanje višjih delov (Pohorje, Kozjak, Kočevsko); - Po 15. stol.: dodatna, neagrarna K (na to fazo vplivajo različni dejavniki: turški vpadi, vojne, bolezni, lakote, fužinarstvo, rudarstvo) Oblikovanje slovenskih zgodovinskih dežel UČ: Zakaj so bile dežele države v državi (158 - 160) V 11. stoletju je cesar zaradi strahu pred odcepitvijo (fevdalni partikularizem) ukinil Veliko Karantanijo. »Razbil« jo je na vojvodino Koroško kot najpomembnejši del in na 7 krajin ali mark (mejne grofije). S to delitvijo so nastali temelji za nastanek dežel, kjer so kljub hitri menjavi vojvod in krajišnikov (mejni grofje), nastale dokaj močne fevdalne rodbine. Moč krajišnikov je bila odvisna od velikosti posesti, ki so jo dobili v last kot podeljeno zemljo, kot fevd s podaritvijo, z dedovanjem, z nakupom, z vojnami. Najmočnejši fevdalni gospodje so želeli izenačiti meje svojih posesti s pokrajinskimi, da bi na ta način poenotili deželno pravo. Postali bi deželni knezi (ali vojvode). Takšen fevdalec oz. deželni knez bi si pravno in vojaško podredil vse ostale fevdalce. Štajerska: geografsko je bila vezana na Karantansko krajino, ki se v 11. stol. loči od Koroške. Mejni grofje so takrat bili Traungavci oz. Otokarji (izvirajo iz kraja/gradu Steyr ob reki Traun), ki so pridobili še Podravsko pokrajino. Otokar IV je leta 1180 Štajersko razglasil za vojvodino, ozemeljsko pa je obsegala še Savinjsko krajino. Kmalu so jih nasledili Babenberžani, kasneje pa že Habsburžani. Od leta 1311 je po Savi tekla meja s Kranjsko. Koroška: status dežele dobi šele v 15. stol., saj je bilo preveliko število premočnih fevdalcev, ki so želeli vodilno vlogo - Salzburška nadškofija, Goriški grofje, Eppensteini, Spanheimi, Ortenburžani. Na koncu so ozemlje zaokrožili Habsburžani. Kranjska: nastala je iz Kranjske krajine ter iz delov Savinjske krajine. Tudi v tej deželi je bilo preveč konkurenčnih si fevdalcev - Freising, Brixen, Višnjegorci, Spanheimi, Ortenburžani. Kljub temu so leta 1335 gospodarji postali Habsburžani, ki so šele z zmago nad Celjani leta 1460 zaokrožili ozemlje. Južna meja se je oblikovala na Čabranki in Kolpi. Goriška: najprej so bili Goriški grofje, ki so imeli največ ozemlja (Posočje, Kras), nato oglejski patriarhi, ki so sredi 14. stol. postali deželni knezi. V 16. stol. dežela dobi celotno podobo z vladavino Habsburžanov. Istra: v 13. stol. se uveljavijo Goriški grofje ter ob obali Benečani, ki med Koprom in Rovinjem ostane pod njihovim vplivom do 1797. Od 1382 je Trst Habsburški. Vzpon in padec celjskih grofov UČ: Kako je Celjskim grofom uspelo oblikovati Celjsko deželo (161 - 165) Njihov vzpon na nek način omogočijo težave Habsburžanov: - vzpon Beneške republike: v 13. stol. zasedejo istrska obalna mesta, 1420 še Istro in Furlanijo, - turški vpadi, - notranji, dinastični spori. Najprej so gospodje Žovneški bili Habsburški vazali. Gebhard II v 13. stol. dobi gradove/posesti Žovnek, Šenek in Ojstrico. Liutpold III se poroči z Marjeto Vovbrško, leta 1278 pa se udeleži bitke proti Otokarju na strani cesarja Rudolfa Habsburškega. Leta 1322 podedujejo posesti Vovbrških grofov s Celjem kot središčem. 1341 Ulrik I postane prvi Celjski grof, naziv pa leta 1372 potrdi Karel IV. Luksemburški (Lux so nemški cesarji med 1347 in 1437), ko je podelil Frideriku I. naziv grofa oziroma kranjskega deželnega glavarja. Okrepijo fevde na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, s porokami na Hrvaškem in v Bosni, z nakupi, pridobljenimi mitnicami ipd. 1396 Nikopolje – Herman II: v tej bitki proti Turkom reši življenje nemškemu cesarju Sigmundu. Posledično dobi fevde in naziv hrvaškega, slavonskega in dalmatinskega bana. 1418 dedujejo po Ortenburžanih na Kranjskem in Koroškem in s svojimi fevdi obvladujejo približno ½ ozemlja današnje Slovenije. Sledita politični poroki Hermanove hčere, 13-letne Barbare s Sigmundom (od 1411 nemški kralj, od 1433 cesar), s čimer postane ogrska kraljica in sina Friderika II. z Elizabeto Frankopansko, hčerjo Stjepana Modruškega, ki v sumljivih okoliščinah umre leta 1422. Frankopani so bili najmočnejša fevdalna rodbina na Hrvaškem. Friderik II je že pred Elizabetino smrtjo v zakonu nesrečen in »uteho« najde pri Veroniki Deseniški. Herman II ga zapre v stolp celjskega gradu, njo pa obsodijo čarovništva in jo utopijo leta 1425. Deset let kasneje Herman II umre. 1436 Praška listina – CE grofi postanejo državni/deželni knezi, cesarski namestniki na Češkem in Ogrskem, enakovredni Habsburžanom, pridobijo regalije – pravica do kovanja denarja, ustanavljanja mest, samostanov. Obseg njihovih fevdov: porečje Savinje, do Sotle in do Slavonije, nepovezani deli na Koroškem, Kranjskem. 1443 pogodba o dedovanju je bila rezultat spora med Habsburžani in Celjskimi grofi. Prvi so jim namreč zavidali njim enakovreden položaj. Pogodba je določala prenos vseh posesti tiste rodbine, ki bi prva med njimi izumrla, tisti rodbini, ki bi ostala. Ulrik II. je bil poročen s Katarino Branković (sestra Mara je žena turškega sultana Murata II, zato v tem času ni turških vpadov), s čimer se vpliv poveča na ozemlju Bosne. Hči Elizabeto je poslal na Ogrsko, k Hunyadijem, a kmalu umre. 1456 Ladislav Hunyadi skuje zaroto zaradi Ulrikovega namestništva mladoletnemu ogrskemu kralju Ladislavu Posmrtnemu (Barbarin vnuk 1440-1457), saj je imel ambicije po ogrski kroni. Usmrtijo ga v Beogradu. Ker je bil Ulrik II brez zakonitih potomcev, sledi 1461 mir v Požarnici (Pusarnitz), s čimer vse celjske fevde dobijo Habsburžani. Dodatne vsebie v UČ: srednjeveško podeželje, srednjeveška mesta, srednjeveška kulturna dediščina, modernizacije dežel v 16. stoletju