Stereociliji, Migetalke in Tesni stiki

Stereociliji

• So dolgi, nitasti in negibni izrastki epitelijskih celic.
• Povečujejo resorpcijsko površino v epiteliju nadmodka.
• Sodelujejo pri zaznavanju dražljajev v čutnem epiteliju polža.
• Po zgradbi so dolgi mikrovilusi, vidni kot skupki podaljškov.

Migetalke (ciliji, kinociliji)

• So gibljivi, nitasti izrastki, dolgi 5–10 µm in široki 0,1 µm.
• Grajene so iz telesa (aksoneme), pritrjenega na bazalno telo.
• Aksonema je zgrajena iz 9 parov mikrotubulov s parom v sredini (9 + 2).
• Bazalno telo je sestavljeno iz 9 tripletov mikrotubulov.
• V respiratornem epiteliju premikajo sluz, prah in odmrle celice.
• V jajcevodu pomagajo premikati jajčno celico proti maternici.
• Pod mikroskopom so vidne kot tanke podaljške apikalne membrane celic.

Lateralne strukture: Tesni stik (zonula occludens)

• Nahajajo se najbolj apikalno v epitelijskih celicah in potekajo kot pas okoli celice.
• Gradijo jih transmembranski proteini klavdini in okludini.
• Preko aktinskih filamentov so povezani s citoskeletom, kar zagotavlja trdnost.
• Celični membrani se tesno približata, medcelični prostor pa navidezno izgine.
• Preprečujejo difuzijo ionov in molekul med celicami in delijo membrano na apikalno in bazolateralno domeno.
• Pomembni so v krvno-možganski pregradi, prebavilih, dihalih in ledvičnih cevkah.
• V ledvičnih cevkah so prepustni za določene ione.

Lateralne strukture: Priležni stiki

• Zagotavljajo trdnost povezave med epitelijskimi celicami.
• Omogočajo večjo mehansko trdnost in odpornost na raztezne sile.
• Vključujejo pasaste priležne stike, adherentne fascije in dezmosome.
• Zgrajeni so iz celičnih adhezijskih molekul (kadherinov) in filamentov, povezanih preko vmesnega plaka.

Lateralne strukture: Pasasti priležni stik (zonula adherens)

• Nahaja se bazalno od tesnega stika in oblikuje pas okoli celice.
• Celični membrani se sicer ne zlijeta, ampak se približata.
• Oblikujejo ga transmembranski proteini kadherini, povezani z aktinskimi filamenti preko kateninov.

Lateralne strukture: Adherentna fascija (fascia adherens)

• Podobna pasastemu priležnemu stiku, vendar ne obkroža celotne celice.
• Nahaja se v stičnicah med srčnimi mišičnimi celicami (kardiomiociti).

Lateralne strukture: Dezmosom (macula adherens)

• Predstavlja najbolj čvrsto povezavo med dvema celicama.
• Povezavo oblikujeta transmembranska proteina dezmoglein in dezmokolin iz družine kadherinov.
• Preko plaka (dezmoplakin in drugi plakni proteini) sta povezana z intermediarnimi filamenti.
• Pomemben v povrhnjici kože in v stičnicah med celicami srčne mišičnine.

Lateralne strukture: Presledkovni stik (komunikacijski stik, neksus)

• Omogočajo neposredno komunikacijo med sosednjimi celicami v tkivu.
• Sestavljajo ga 6 krožno povezanih koneksinov, ki tvorijo konekson.
• Dva koneksona tvorita kanalček za prenos snovi (ioni, aminokisline, hormoni).
• Odpiranje in zapiranje kanalčkov je uravnavano.
• Pomembni so med celicami srčne in gladke mišičnine (sinhrono krčenje) ter med živčnimi celicami.

Bazalne strukture: Hemidezmosom

• Podoben polovičnemu dezmosomu.
• Transmembranski proteini so integrini, ki se vežejo na laminin v bazalni lamini.

Bazalne strukture: Bazalna membrana

• Nudi strukturno podporo in povezavo epitelija z vezivom.
• Pomembna je za organizacijo, diferenciacijo in polarnost epitelijskih celic.
• Je strukturna podlaga za obnavljanje epitelija.
• Nima krvnih žil, omogoča pa pritok hranil in deluje kot selektivna difuzijska pregrada.
• Zgrajena je iz bazalne in retikularne lamine.
• Bazalno lamino sestavljajo kolagenska vlakna (tip IV), proteoglikani in multiadhezivni glikoproteini.
• Laminini in fibronektin povezujejo bazalno lamino s kolagenskimi vlakni in integrini.
• Gradnike bazalne lamine sintetizirajo epitelijske celice.
• Retikularna lamina je zgrajena iz retikulinskih vlaken (kolagen tip III), povezana z bazalno lamino s kolagenom tipa VII.
• Gradnike retikularne lamine sintetizirajo fibroblasti.
• Se slabo razloči pri barvanju s hematoksilin-eozinom, bolje pa s PAS metodo.

Obnavljanje epitelijev

• Po manjši poškodbi se obnavljajo z mitotsko delitvijo nepoškodovanih celic.
• Pri večskladnem epiteliju se delijo celice najglobljega bazalnega sloja.
• Pri enoskladnem epiteliju se obnavlja iz matičnih celic.

Žlezni epiteliji in žleze

• Žlezne epitelije gradijo specializirane celice za izločanje specifičnih presnovkov.
• Nastanejo z ugreznenjem krovnega epitelija v vezivo med embrionalnim razvojem.
• Najprej nastane epitelijski brstič, ki se preoblikuje v epitelijski pecelj.
• Celice, locirane najgloblje se preoblikujejo v sekrecijske celice, ki oblikujejo sekrecijski del žlez.
• Celice bližje površini tvorijo žlezna izvodila.
• Glede na smer izločanja ločimo žleze z zunanjim (eksokrine) in žleze z notranjim izločanjem (endokrine).

Žleze z zunanjim izločanjem (eksokrine žleze)

• Ohranjajo povezavo s prostimi površinami in imajo razvit sistem izvodil.
• Glede na položaj delimo na endoepitelijske (čašice) in eksoepitelijske (žleze slinavke).
• Glede na število celic so enocelične (čašice) in večcelične.
• Večje večcelične žleze sestavljajo celice žleznega in krovnega epitelija, obdane z vezivno ovojnico.
• Glede na kemično sestavo produkta ločimo mukozne, albuminozne (serozne) in mešane žleze.
• Mukozne žleze izločajo mucinogen (čašice, žleze slinavke v jeziku, žrelu, požiralniku in Brunnerjeve žleze).
• Albuminozne žleze izločajo s proteini bogato vodeno tekočino (eksokrini del trebušne slinavke, obušesna žleza slinavka in solznica).
• Mešane žleze sestavljajo serozni in mukozni deli (podjezična in podčeljustna slinavka, majhne žleze slinavke v ustni sluznici).
• Albuminomukozne žleze so tiste, v katerih prevladujejo mukozni tubuli.
• Mukoalbuminozne žleze so tiste, pri katerih prevladujejo serozni acinusi.

Način izločanja produktov žlez

• Merokrine: izločanje poteka z eksocitozo (obušesna slinavka, znojnice).
• Apokrine: izloči se zgornji del citoplazme (žleze dišavnice, mlečna žleza).
• Holokrine: celica odmre in se izloči (lojnice).

Oblika sekrecijskega dela žlez

• Cevaste (tubularne), mešičkaste (alveolne ali acinarne), cevasto mešičkaste (tubuloalveolne ali tubuloacinarne).
• Glede na razvejanost izvodila so žleze enostavne (eno nerazvejano izvodilo) in sestavljene (razvejana izvodila).

Žleze slinavke

• Uvrščamo jih med eksokrine žleze in proizvajajo slino.
• Slina ima prebavno, imunsko in pufersko vlogo (pH med 6,5 in 6,9).
• Ločimo 3 pare velikih žlez slinavk: obušesna, podjezična in podčeljustna.
• Obdaja jih ovojnica iz čvrstega veziva, ki se ugreza v notranjost in deli žlezo na režnje in režnjiče.
• Sestavljene so iz sekrecijskega dela in izvodil.
• Sekrecijske dele tvorijo albuminozne (serozne) in mukozne (sekretorne) žlezne celice ter mioepitelijske celice.

Albuminozne (serozne) celice

• So piramidne oblike s široko bazo, ki leži na bazalni lamini.
• Citoplazma je bazofilna in vsebuje okroglo bazalno ležeče jedro.
• V citoplazmi so prisotni Golgijev aparat, zrnati endoplazemski retikulum in mitohondriji.
• Nad jedrom so vidna številna homogena, zimogena, sekretorna zrnca (bogata s ptialinom – amilazo).
• Povezane so s tesnimi in priležnimi stiki ter oblikujejo albuminozne mešičke (acinuse) z majhno centralno svetlino.

Mukozne celice

• So izoprizmatske do visokoprizmatske oblike.
• Ploščata jedra ležijo ob bazi celice.
• Apikalno vsebujejo zrnca hidrofilnih mucinov, ki jih pri pripravi preparatov večinoma speremo, zato se slabo obarvajo.
• So svetle in vsebujejo manj zrnatega endoplazemskega retikuluma in mitohondrijev, ter večji Golgijev aparat.
• Najpogosteje oblikujejo cilindrične mukozne tubule.

Bazalne mioepitelijske celice

• So epitelijskega izvora, imajo sposobnost krčenja in omogočajo lažje izločanje produktov iz žleze.
• Nahajajo se med žleznimi celicami in bazalno membrano.
• Imajo dolge citoplazmatske podaljške, ki ovijajo acinus in izvodila.
• Vsebujejo kontraktilne elemente (aktin, miozin, tropomiozin in troponin).
• Povezane so z dezmosomi in presledkovnimi stiki.
• Prisotne so v vseh žlezah slinavkah, v solzni žlezi, v dišavnicah, v znojnicah in v dojki.

Sistem izvodil žlez slinavk

• Razdelimo na vstavke, slinjake in prava izvodila.
• Vstavek in slinjak ležita intralobularno, pravo izvodilo pa interlobularno.
• Vstavek ima enoskladen izoprizmatski epitelij in je temnejši od okolnega tkiva.
• Slinjak ima enoskladen izo- do visokoprizmatski epitelij in se barva močno eozinofilno (značilni za žleze slinavke, ne pa za trebušno slinavko).
• Pravo izvodilo ima enoskladni večvrstni visokoprizmatski epitelij, ki ga proti koncu nadomesti večskladni ploščati epitelij.

Obušesna slinavka (glandula parotis)

• Je čista albuminozna žleza.
• Albuminozne celice vsebujejo sekrecijska zrnca, bogata z alfa-amilazo in prolinom bogatimi beljakovinami.
• Sistem izvodil oblikujejo vstavki, slinjaki in prava izvodila.

Podčeljustna slinavka (glandula submandibularis)

• Glede na kemično sestavo izločka jo uvrščamo med mukoalbuminozne žleze.
• Izloči 2/3 celotne količine sline.
• Večino parenhima tvorijo serozni acinusi, med katerimi so številne mešane tubuloacinarne sekrecijske enote.
• Albuminozne celice izločajo tudi lizocim.
• Izvodila so vstavki (krajši kot v obušesni žlezi slinavki) in slinjaki (daljši in dobro prepoznavni).

Podjezična slinavka (glandula sublingualis)

• Je najmanjša od velikih žlez slinavk.
• Uvrščamo jo med albuminomukozne žleze, kjer prevladujejo mukozni tubuli.
• Glavni izloček je mukus, redke albuminozne celice pa izločajo alfa-amilazo in lizocim.
• Od izvodil lahko opazimo vstavke (kratki) in slinjake.

Klinični pomen

• Iz epitelijskih celic lahko vzniknejo benigni in maligni tumorji.
• Maligni tumorji epitelijskega izvora se imenujejo karcinomi.
• Maligni tumorji žleznih epitelijev se imenujejo adenokarcinomi.
• Adenokarcinomi so pogosta skupina tumorjev pri odraslih, starejših od 45 let.

Čutni epitelij

• Je posebna oblika epitelijev, namenjena sprejemanju čutnih dražljajev iz okolice.
• Primer je večvrstni visokoprizmatski olfaktorni epitelij v nosni votlini.
• Senzorične celice imajo migetalke, ki zaznavajo vonj kot kemični signal.
• Sem uvrščamo tudi visokoprizmatski epitelij okušalnih brbončic in dlačne celice v notranjem ušesu (Cortijev organ, makule vrečice in mešička, ampularne kriste).